Teden dni v Kopanu

Po lanskih neprecenljivih izkušnjah v Tushiti sva se odločila znanje o Budizmu nekoliko utrditi. In ker naju je karma že šestič privlekla pod Himalajo, sva se odločila, da tečaj o osnovah Budizma obiščeva še enkrat, kar tukaj v Katmanduju.

Na mestnem obrobju se na griču dviguje samostan Kopan, kjer se je pravzaprav vse začelo. No, ne ravno Budizem, ampak njegov prodor na zahod. V 70ih letih prejšnjega stoletja, ko je Katmandu še veljal za kultno hippy mesto, sta Lama Yeshe in Lama Zopa Rimpoche izvedla prve tečaje o osnovah budizma za zahodnjake (hippije :-) ). Zanimanje je bilo tako veliko, da sta ustanovila samostan Kopan, ki od takrat naprej izvaja izobraževanje zahodnjakov o budizmu. Danes je to samostan z več kot 300 menihi, najbolj pa slovi po svojem enomesečnem Novemberskem tečaju. Ker je do novembra še dolga, sva se odločila obiskati enega od tedenskih tečajev, kar bo ravno prav, da nama ostane še nekaj časa za pohajanje po hribih :-).

Pričakovala sva nekaj podobnega kot Tushito; urnik, teme, vse se je skoraj ujemalo (Tushita je mlajša podružnica Kopana), a nama je kmalu postalo jasno, da bo drugače. Tišina je bila zapovedana samo dopoldan, tudi komunikacija s svetom (ala telefon, i-padi,...) ni bila izključena, samo odsvetovana. To je bilo precej moteče, saj se je po kosilu že po dveh dneh začelo klepetati vse naokoli; nama je bilo hudo, bila sva žalostna zaradi ostalih, saj sva vedela, koliko več ti lahko na takem tečaju da še tišina. Da imaš čas malo globje razmišljati, brez pogovorov kot je npr. kje je najboljša picerija v Kathmanduju, kam greš potem na treking, od kje si, kaj delaš.... 

Bilo pa je tudi veliko obiskovalcev, že samih po sebi, hkrati pa je s tečajem potekala tudi pet dnevni festival molitev v glavnem templju. Ob polni luni je dosegel vrhunec, v samostan se je zgrnilo še stotine tibetanskih družin in veselica je bila na vrhuncu :-).

Nekako nisva vdela, kaj naj si o vsem tem misliva, saj je ob vseh teh motečih dejavnikih še meditirat težko, kaj šele se poglobit vase in se spoznavat s svojimi težavami. Ali sva bila razvajena od Tushite ali pa na splošno imela drugačna pričakovanja. Malo je k depresivnemu vzdušju prispevalo tudi vreme - prve tri dni vkup je deževalo, bila je megla in mraz, vsako noč sem potrebovala odejo več, v dvorani med urami sva sedela vsak pod svojo odejo in vsak dan sem imela na sebi en dodatni sloj za obleči. Potem pa se je pokazalo sonce, počasi sva se znebila vseh predsodkov, in začela pridobivati novo znanje in inspiracijo.

Seveda je za naju bila večina stvari že poznanih, a jih je bilo zanimivo slišat od nekoga drugega, z druge perspektive. Počasi so nama nekatere stvari postale bolj jasne. Recimo to, da naš um sam ustvarja pridevnike 'lepo' in 'grdo', ki jih potem sami nalepimo na stvari in osebe. To počnemo nezavedno in se tako na določene stvari bolj navežemo ali nas bolj odbijajo, kot npr. nekoga drugega. Ne znam razložit, ampak ko malo začneš dojemat te stvari, se slika puzzlov spet nekoliko poveča :-)

Predvsem so bili zanimivi večeri - imeli smo enkratno priložnost in pa čast poslušati t mladega 22-letnega meniha, ki naj bi bil reinkarnacija nekega pomembnega lame, naslednji večer nam je na naša vprašanja odgovarjal Pemba Sherpa iz Himalaje (ja, tako se je predstavil ;) ), starejši menih, spoštovan učitelj ki živi v Hong Kongu. Moram povedati - vsi, ki sem jih kadarkoli poslušala imajo takšen nalezljiv smeh, ne vem, sploh se ga ne da oponašati. In kakšne fore pravijo na svoj račun in kako se lahko potem tudi sami sebi smejejo. Hkrati z njimi se začne smejati cela dvorana. Neverjtno, ko se ti zdi da te kar navdahne s srečo in optimizmom, saj so vsi tako skromni, nesebični, na trenutke precej brez zavor. 

Svoje življenjem, vidik nanj v povezavi z budizmom, nam je predstavila tudi ameriška nuna, ki je bila včasih psihoterapevtka. Pogledali smo si super film o reinkarnaciji ter si ogledali nekaj izmed relikvij, ki so ostale, ko so sežgali še enega pomembnega lamo in to tu v Kopanu (ostanki zob,...). 

Zadnji večer pa smo gledali film o Dalai Lami, ki naju je še posebej inspiriral. Nekateri ga imajo za Budo. Če pomislim, Buda bi počel še večje stvari. Ampak človek, kakšen človek je to, je pa naravnost nedojemljivo... Neprecenljivo!

Tako je teden hitro minil, dež je opral nebo nad Nepalom in nama pripravil nebeško kuliso za treking. Nabita s pozitivno energijo upava, da bo takšna še nekaj časa ostala :-)

Naučila sva se tudi, da so pričakovanja zahrbtna stvar. Saj to vsi vemo. Ne smeš pričakovati preveč - ne od oseb, ne od dogodkov. Naše glave si včasih ustvarijo neko perfektno sliko. In tako boš vedno le razočaran. Vendar - kako bi živel brez pričakovanj? 

Vzhod nad Kopanom.

Jutranji pogled na sosednji samostan.

 Vrt s stupami in dobro energijo :).

Glavni tempelj.

Naš tečaj je potekal v gompi Bude sočutja.

 Družine iz doline so tekom dneva zasedle vsak prosti centimeter vrta in imele piknik.

Procesija okoli templjev na Dan molitev; menihi imajo tipična pokrivala, značilna za Gelugpa vejo tibetanskega budizma.

glavna kuhinja v samostanu. Na dan festivala so razdelili več kot tisoč brezplačnih kosil.

Tečaj smo zaključili z Light offering na vrtu in molitvami za mir na svetu.