nedelja, 22. februar 2015

Up close and personal

Epilog obiska mojih staršev…
Za menoj oz. za nama je neprecenljiva izkušnja. Del najine poti, del najinega življenja, sva imela čast z nekom deliti - z mojima staršema. Kdo ima v odraslih letih (joj, res bom že trideset ;)) priložnost preživeti tri tedne s svojimi starši. Brez pravih obveznosti, le počitnice…
Priznam, sploh na začetku je bilo res naporno, nepredvidljivo. Mislim da sem hotela preveč. Preveč naenkrat in prehitro. Želela sem jima pokazati, dati možnost doživeti del najinega sveta, hkrati sem želela da vidita, okusita življenje JV Azije, Kambodže; življenje dolgo trpinčenega a hkrati ponosnega ljudstva. Za piko na i pa sem jima hotela naprej predati čim več znanja, ki nama ga je dalo potovanje, predvsem do spoznanj in zaključkov, do katerih nama je pomagalo srečanje z budizmom, Tushito.

Če se postavim v njuno kožo, sta naenkrat "padla" v svet Azije, prvič v življenju; po vsem vznemirjenju, tremo pred letališči, kulturnemu šoku. Verjetno se jima je po žilah pretakal adrenalin, strah, sreča, veselje… Po devetih mesecih sta končno spet videla naju. 
Sama pa sem imela glavo in misli naravnane na to, da sem si želela le dati čim več nazaj njima, ki sta me vzgajala, ki sta imela potrpežljivost ne glede na to česa sem se lotila, ali sta se s tem strinjala ali ne, in me ob tem imela vedno brezpogojno rada in me podpirala…. V to nikoli nisem dovmila in nikoli ne bom dvomila. Ljubezen staršev ne pozna meja.

Hudo mi je le, ker sta včasih mislila da sta s svojim obiskom prinesla same težave; od planiranja, prilagajanja,... Meni pa je to le v izziv. Težko je bilo edino potegniti mejo med tem, koliko ima vsak fraj, da jima je še zanimivo in ne dolgočasno, da ni urnik prenatrpan, da se normalno prehranjujemo, da jima prihraniva nepotrebno izgubljanje časa na avtobusnih postajah,...

Ne znam z besedami. In na trenutke je bilo res vse malo kaotično, zbegano, preveč prilagajnja in odvisnosti drug od drugega. Pomešano na začetku z gnečo in neprijentimi vonjavami po hrani na ulicah Bangkoka, hrupom in hupanjem; nato z Angkor watom, enim izmed čudes sveta. Temu je sledil Phnom Penh, okus temačne preteklosti Kambodžanov. Niti ne preteklosti ampak sedanjosti.  Za sprostitev, pomiritev duše smo se ustavili v Kampotu, obiskala sta planaže popra, zajčji otok…. Na koncu še skok na morje… Ati je bil prvič na peščeni plaži, zakopal se je do vratu v mivko, skakal po vodi kot otrok. Kdo ima srečo videti takošno neizmerno srečo pri svojim starših? Še na pedikuro smo ga spravili, ko je moral celi dve uri sedeti pri miru. Občudovanja vredno za moškega pri 55ih ;).

Na začetku je bilo morda res preveč in to je bila moja napaka, ki jo priznam brez problemov. Ampak moja dva sta se super držala. Nobenih prevelikih izpadov slabe volje, naveličanosti, jeze…. Le iskreni občutki, ki jih nismo skrivali drug pred drugim. Kar je edino prav… Res, danes vsi preveč zadržujemo svoje občutke, misli v sebi. Ne upamo si jih povedati na glas, deliti z drugimi. Ker se nam zdi da nas potem vsi postrani gledajo. In tako je najlažje zadržati samo zase. Brez zavedanja, da se ti bo nekoč vse nakopičilo, da je v bistvu vsak dan le slabše…

Ko potegnem črto, mi ni žal za nobeno besedo ali dejanje. Vsi smo le ljudje, krvavi pod kožo. Postali smo bolj povezani, bolj naju razumeta in midva njiju, njun pogled na svet. 
Tudi najin odnos se je spremenil. Postala sva bolj vsak svoja oseba in hkrati še bolj povezana skupaj. Dobila sva nek nov zagon, za življenje, za potovanje. Včasih pozabiva, da sva tudi midva nekoč bila prvič tukaj in koliko novih stvari sva takrat videla. Seveda sva se marsičesa s časom navadila in se nama danes zdi samoumevno (predvsem življenje in dogajanje na ulici je takšen primer). Zdaj drugače dojemava iste stvari, hkrati pa vidiva veliko novih, zanimivih. In v tem je tisti čar poti, ki ga nikoli ne bova znala opisati nekomu, ki ga ne doživi. In prav je tako :-).

Najtežji del za njiju pa se je lotil šele sedaj, ko sta se spet vrnila v tirnice vsakdanjega življenja. Ohraniti malo notranjega miru, pomirjenost, to bo sedaj pravi izziv.
Iskreno upam, da jima bom lahko v dovolj veliko podporo, da ju bom lahko spodbujala, čeprav z drugega konca sveta. 
Še enkrat - hvala da sta prišla! In komaj čakam - čakava na nov obisk ;).

Ni komentarjev:

Objavite komentar