Nepal. Šestič... :)

Pa sva spet tu. V Katmanduju. :)

Hmmmm… kaj naj rečem – zarečenega kruha se največ poje... Znašla sva se spet tam, kjer se je najina skupna pot začela. Pred sedmimi leti in pol, ko sva prvič odšla na potep. In lani, ko sva se odločila za malo daljšo pot. Ob zadnjem obisku nekako glava ni bila na pravem mestu, nekaj ni štimalo, ne vem kaj; rekla sem si da prej kot naslednjo jesen se v Nepal ne vrnem. Pa je minilo manj kot leto; zakaj, kako ne vem. Mogoče ve le buddha. A letos je čisto drugače.

Prijazen nasmeh gospe v modrem na letališču, med tem ko je gledala kam le naj nama prilepi vizo : Many times in Nepal right? Vsi smo se zasmejali; šestič sva že tu. Sva morala že kar malo pomisliti.

Zakaj, kaj naju vleče. Nimam pojma. Dejstvo je, da se vedno znova in znova vračava. In letos se mi zdi da naju je Nepal sprejel s posebej odprtimi rokami. Še hrup na cesti je bolj znosen in manj smoga v zraku, čeprav naj bi bil Kathmandu drugo najbolj onesnaženo mesto na svetu (in četrto po korupciji so naju podučili včeraj). Res je, da še ni glavne sezone, a vseeno. 

Enostavno, občutek da sva tu, je tisti pravi. Nekje se ti stvari poklopijo. In je to to. Ko sta moja dva odšla, nekako ni bilo več isto. Želela sva si čim prej oditi naprej. In sva našla cenovno dokaj ugodne karte do KTM : ali naslednji dan, ali pa čez deset dni. Nisva dolgo oklevala, kupila karte in že drugo noč prespala v Katmanduju.

Čeprav priznam, ko sva ob desetih zvečer stopila ven iz letališča na ulico, vdihnila mrzel zrak, pomešan s prahom, sem si res mislila, kaj mi je tega treba. Še bolj naslednje jutro, ko sem se zbudila z ledenimi prsti na nogah, ko so spet na vrsti redukcije elektrike (od 5-9h zjutraj, ko bi si rada z električnim grelnikom segrela vodo za topel čaj). Pa se ti podijo po glavi vprašanja, a sva res že spet mogla rinit v ta mraz? 

Potem pa sva se hitro spravila ven iz postelje in na sprehod po ulicah Thamela. Vonj dišečih palčk po sandolovini, ohm mani padme hum iz zvočnikov, dober mlečni čaj in pravi indijsko kosilo, še sonce se je pokazalo. In v trenutku sem pozabila na mraz, vse je bilo pozabljeno.
Ob tem pa nenehno občutek, da je vse prav, da je v ravnovesju, da tako že mora biti. Da nekaj klapa.

Najini načrtni –hmmm… bova odkrivala sproti. Že prva lepa stvar, ki se nama je zgodila, pa je bil obisk pri dr. Mipsangu Lami, ravno po Losarju - tibetanskemu novemu letu :).