Zlati tempelj.

Amritsar. Vsak dan ga obišče na tisoče romarjev, podnevi, ponoči, kadarkoli. Vsak je dobrodošel, ne glede na vero in raso. Duhovniki neprestano molijo, njihov glas neprestano doni iz zvočnikov.
Prvi pogled je lep. Ampak kar te pritegne so ljudje, atmosfera, nabita z energijo na tisoče prostovoljcev, ki tu delajo dan in noč in čistijo tla, pripravljajo hrano, skrbijo za red,...

V glavni tempelj nisva šla, sva pa obiskala ljudsko kuhinjo, kamor lahko prav vsak pride po brezplačen obrok ( v vseh templjih Sikhov boš vedno dobil nekaj za jesti). Prostovoljci ves čas kuhajo čaj, lečo, pečejo čapatije, pomivajo posodo (vsak dan naj bi tu jedlo tudi do 100.000 ljudi); vsak lahko zaviha rokave in pomaga, brez da bi kaj pričakoval v zameno.
Vidiš vse sloje ljudi, vse profile, vse starosti. Brez medsebojnih razlik. Vse temelji na sočutju do človeka, tistega ki sedi in moli poleg tebe, poje ali je. 

Skrbijo drug za drugega. 

V ozračju je čutiti mir, umirjenost.

Tudi midva sva se postavila v vrsto, dobila svoj krožnik in sledila množici v zgornje nadstropje, se usedla na tla in mirno počakala, da so nama prinesli kosilo. Tako umirjeno že dolgo nisva jedla. In tako dobro ;) Najbolj preprosta hrana, in najboljša. 

Ko si pojedel si odnesel svoj krožnik med dolgimi vrstami do prostovoljcev, ki so posodo sortirali, jo prali in hitro pripravili za naslednja lačna usta. 

In tako ves čas...

Težko je opisati vse skupaj, ampak takega ozračja, nabitega s toliko pozitivne, mirne energije že dolgo nisi doživel v Indiji.

"One quick snap mister, please"...

Pomivanje posode. 

 Množica prostovoljcev, ki lupijo krompir, česen, režejo zelenjavo,...

Vsak mirno pije svoj sladek mlečni čaj.

 Ogromni kotli v katerih kuhajo lečo.

Še nekaj večernih slik: