nedelja, 13. julij 2014

Treking v Kašmirju 1.del

Incredible India, Incredible Kashmir...

Verjameva v to, da je gibanje življenje. Malo daljši zapis...

Odkar sva odšla sva si zamislila en tak velik krog po indijskem delu Himalaje, vse po kopnem seveda. Želela sva si tudi z jeepom na deset-dnevno turo po dveh dolinah na vzhodu. Vendar pa, ko sva po že enodnevni vožnji imela krče v nogah, ko je zunaj lepo ti pa si v avtomobilu, ko čutiš svež zrak tam zunaj, ko te obkrožajo hribi kakršnih še nisi videl... Takrat imaš dovolj in veš da se moraš malo premakniti, spraviti telo v pogon. Oba sva bila že res bolana od mest, slabega zraka in ne-gibanja. 
Ko to začutiš v sebi; povsem spontano je tako prišla odločitev, da greva na krajši treking že tu v Kašmirju. Vedela sva da bo nekaj novega, drugačnega. Od tega, da je to v Indiji, da ni za dobiti nobenega pametnega zemljevida okolice (ko ti na netu vse zablokira zaradi napete politične situacije), da bova morala vse vzeti s seboj, vso hrano, šotor, kuharja in konje... Da sva se morala pregovarjati in pogajati za vse skupaj, ko sva hkrati vedela, da glede na to, kjer sva, morava biti neizprosna, pa naju bodo še vedno okoli prenesli.
In oba sva imela v glavi sliko Humarja na tistem živo zelenem travniku pod Nanaga Parbatom, obkroženega z ovcami, Kašmirci, in fenomenalno pokrajino. Tako sva se prilagodila financam in se odločila za 6 dnevni treking.
In to sva dobila. Kljub manjšim nevšečnostim ;). 
Si že slišal izraz, da je nekaj  "top shit"? :) no, to je to :).(subjektivno, pa vendar sva že prepotovala dovolj sveta, bila na dovolj različnih trekingih, od J. Amerike do Azije, da lahko to rečeva).

Najprej sva imela željo, da bi šla na treking mimo vseh večjih ledeniških jezer tu v Kašmirju. Logistično je bilo to malo težje; našla sva sicer neko večjo skupino, ki pa bi odšla šele čez 5 dni; večina agencij zaradi ramadana ni imela prevelikega interesa se ukvarjati samo z nama, postavili so nama previsoko ceno za najin budget. Na koncu sva se zmenila z lastnikom housboata, na katerem sva spala. Za 6 dni, 5 noči, videli naj bi 3 jezera, del poti bi se ponovil, del ne, obljubil nama je angleško govorečega vodnika, razgled na K2, super hrano, izlete po okolici,... 

Dan odhoda se ni začel obetavno, Petra je malo zvilo, ampak je bilo hitro mimo. Naložili smo vso robo v jeep in se odpeljali do pr. 70 km oddaljenega izhodišča. Tam smo se raztovorili, čakali na konje, midva sva počasi odšla po poti navzgor, saj je bila ura že 11.30 in je sonce ful nažigalo. Vse je izgledalo obetavno, Rafiq (lastnik ladjice) nama je ves navdušen povedal, da je dal hrane s seboj še malo več, če bova želela ostati še kak dan dlje... Prvi dan naj nas ne bi čakalo preveč hoje, dobri 2 uri do prvega prostora kampiranja. Pot se je strmo vzpenjala skozi gozd, zrak je bil čist, svež. Okoli naju tišina, brez hupanja, brez dretja na trenutke res zoprnih Indijcev, vohala sva iglice dreves in ne izpušnih plinov... Peter se je počutil odlično, Titino je malo bolel želodec in počutila se je precej utrujeno in izčrpano, nekam počasi je šlo gori po hribu... 
Po dveh urah hoje smo prišli do parih hišic, predvideva sva torej da smo končali za prvi dan. Najin vodič/kuhar/vodnik ponijev/karkoli že/ je prišel za nama in nama rekel da gremo dalje, da sta še 2 uri hoje. Takrat je prišlo do prvega konflikta med nami. Ugotovila sva, da ne zna angleško niti osnovno, da bi se zmenili, kaj je pojem danes/jutri, jaz/ti, (je sicer vedel kako se reče cvetači po angleško). Titina je bila čisto fuč, lačna, on pa naju je hotel pustiti brez kosila in bi hodil dalje še 2 uri po najhujši vročini. Začela je malo glasneje govoriti, končno sva si izborila kruh za kosilo (ker drugega ni bilo na voljo). Od zajtrka nisva nič jedla, pokurila sva že precej, normalno, da postaneš precej tečen. Kakorkoli, onadva sta odšla naprej, midva pa sva pojedla vsak 2 kosa dobrega kašmirskega kruha, in bila kot prerojena, ter nadaljevala s hojo. Vse dokler ni Titine zvilo tako, da je komaj še prišla do prve skale. Oba sva na ladjici nekaj fasala, potem se je bilo treba sprazniti. Trenutek za to ne bi mogel biti manj primeren. Se pa je počutje pri obeh po tem precej izboljšalo. In smo srali.... ;) 
Kmalu se zaradi tega nisva več sekirala - pred nama so se odprli fenomenalni pogledi vse naokoli, od visokih pobeljenih vrhov do živo zelene trave, pašnikov s konji, ovcami in kravami, potoki vse naokoli... Res, še nikjer nisva videla take pokrajine. V dobri uri sva polna energije, pozitivnih misli prišla do našega kampa za 2 noči. Šotor je bil že postavljen, čaj skuhan (kashmiri kawa: močen zeleni čaj s cimetom, kardamomom, sladkorjem in če maš srečo še lešniki/mandeljni; kasmiri čaj: močen črni mlečni čaj s soljo in sodo bikarbono roza barve; res res slan). 
Razpakirala sva se, ulegla na travo, uživala. To je bilo to. Kaj še želiš več. Kamorkoli si pogledal je bilo zeleno, prijetno za oko. Mir. Kmalu sva dobila večerjo/kosilo; po tistem izbruhu zaradi lakote sta se kar potrudila, dobila sva riž, lečo, zelenjavni kari ter solato s svežimi kumarami. Imela sva pravi piknik.

Nižje od našega kempa je bilo par hišic kašmirskih pastirjev: sami sebe kličejo gipsyi - cigani. Med poletjem pridejo sem za dva meseca z vso živino in živijo v teh hišicah, potem pa se zaradi mraza in snega premaknejo navzdol v dolino. K nama je prišel mlad fant, star 18 let, ki je precej dobro znal angleško, in nama ponosno povedal da je on Kašmirec, cigan. Ne Indijec, ne Pakistanec, pač pa Kašmirec. Tu je bil s svojo družino. Naslednji dan naju je povabil ob petih na čaj, potem pa odhitel nazaj žagat drva. Res je bil prijazen, preprost, takih v Indiji nisi navajen :).

Sita, polna novih doživetij in utrujena od svežega zraka (in prepogostih obiskov bližnjih skal-ki-to-niso-bile, tako da je že cela vas vedela da ima Titina drisko ;) ), sva zaspala po dolgem času kot ubita, brez nočnih klicov k molitvi (ja, Ramadan je, midva pa v čisto muslimanskem svetu).

Zjutraj pa pogled navzgor v šotor, ko nama najprej ni bilo jasno kje sva, zunaj jasno nebo, nov dan. Po zajtrku (ko sva ju midva mogla vrečt pokonci namesto, da bi naju čakal čaj kot smo se zmenili), naju je "pomočnik" peljal na krajši izlet do manjšega jezera. Seveda ni znal nič angleško, ampak to niti ni bilo potrebno. Prelepo je bilo da bi se sploh ubadala s tem. Počasi smo napredovali navzgor (tabor smo imeli na pr. 3200, nato pa smo se dvignili na pr. 3600 m). Na poti smo se ustavili še na čaju pri domačinih - stara gospa nam je že od daleč mahala in povabila k sebi na čaj. Stopili smo v temno notranjost hišice iz blata in lesa, naokoli so se sušile ovčje kože, v kotu je bilo manjše ognjišče, vnukinja (po imenu Rosie :) je delala čapatije, nato pa hitro pristavila za najin čaj. In smo se gledali, nasmihali drug drugemu, malo nerodno a vseeno smo bili vsi sproščeni, z zanimanjem gledali drug drugega. Ponudili sta nama vse kar sta imeli, postlali na tleh, res preprosti ljudje. Najin vodiš pa se je še fajn nakadil :).

Poleg top shit pokrajine še tak lep sprejem in pogostitev. Nisva se imela kaj za pritoževati.

Postanek na sladkem čaju in pakorah (koščki ocvrte zelenjave v čičerikini moki) na poti proti izhodišču.

 Napis na zadnjem steklu našega jeep-a.

 
 Imeli smo tri odrasle konje, natovorjene, in eno žrebe. Začetek trekinga cik-cak po vročem soncu, približno 1000m samo navzgor. Ni čudno da sva bila lačna in tečna :).


 Ko sva prvič zagledala tisto živo zeleno barvo travnikov...

 Prvi kamp.

 Vse naokoli ni bilo primerne sklale v radiju 500m; in povsod naokoli je bil kdo. Ampak ko moraš moraš. Tudi če na koncu ve cela vas ;).

 Najin kuhar/vodič/pony-guy; pripravlja kosilo. 

 Prijazen fant iz naselja spodaj.

 Končno hrana. Pravi piknik :)

 Brez komentarja :)


 Rosie dela čapatije za kosilo.


 V skromni notranjosti so nama ponudili vse kar imajo.








 Nadaljevanje sledi...

1 komentar:

  1. Ful lepo. Ne morš verjet,daje to Indija :)
    Sračke alla round! :D

    OdgovoriIzbriši