Treking v Kašmirju 2.del

Ta dan (torej že drugi dan) nama je tudi postalo jasno, da stvari ne bodo take, kot smo se zmenili, za kar sva plačala. Tako bo, kot si bova naredila sama, morava se postaviti zase. Po večerji sva se odločila, da se kakorkoli že, s kretnjami, polomljeno angleščino, z vodičem poskušamo sporazumeti, kaj ima za naju pripravljeno, če sploh kaj, in kaj pričakujeva midva. Peter je prinesel celo blokec :).

Komično je bilo, da še vodič sam najprej ni vedel za koliko časa gremo, ali za 5 ali 6 dni, kaj bova počela, kaj naj si z nama sploh začne. In ko ugotovila, da ima namen nato 3 dni spati na istem kraju (do koder je hoje le dobro uro in pol), da naj sama počneva kar nama je, ker on ima krče v nogah, je malo len in se mu ne da nikamor z nama, sva imela dovolj. Po tistih hribih naokoli smo poiskali signal, poklicala sva Rafiqa in mu povedala da to ni to in da se bomo vrnili dan prej. Kako naj pohajava naokoli če nič ne poznava, nimava zemljevida in ne veva kam lahko greva.... 

Postaviti se je treba zase, drugače te Indija povozi, živega požre. Vedela sva kaj naju čaka, zato sva ukrepala, preden bi bilo prepozno. 

Včasih je hudo, te zaboli ko se zaveš da si nesramen in da oseba na katero stresaš svojo jezo zelo verjetno ni čisto nič kriva. Ampak vsi smo ljudje in vseeno v biti sebični do neke mere, zato se moraš postaviti zase. Ne vem, morda so to preveč osebne izkušnje, ampak mene je služba v zadnjem letu naučila ravno to, da si na koncu odvisen samo od samega sebe, samo nase se lahko zaneseš in morda še na eno osebo v življenju. In to je to; ni važno kje si, kdo si, od kod si, kaj delaš. 

Ko sva si sama pri sebi razčistila te pojme, je okolica dobila še za sto procentov lepši odtenek, barve so postale še bolj žive, vrhovi okoli naju še bolj mogočni. In hrana še boljša (obupala sva in si začela večino sama kuhati, drgač bi jedla samo razkuhano lečo in riž).

Tako smo naslednje dva dneva preživeli ob Gangabal jezeru, na višini pr 3600 m nmv… Res noro. 

Poleg je bilo tudi nekaj večjih skupin s šotori, vse bogati Indijci s solarnimi lučkami, polnilci za baterije, celim spremstvom nosačev, kuharjev, konjev in živo rumenimi svetlečimi šotori. Zahodnjakov skoraj da ni bilo, kljub temu da gre za enega najbolj popularnih trekov v tem delu Himalaje.

In sva uživala, se povzpela na bližnji hrib na skoraj 4000 m, pohajala po zelenih travnikih med ovcami, uživala v naravi in gorskem zraku. Bila je še polna luna in ponoči je bilo tako svetlo in čisto, da svetilke nisva niti enkrat prižgala.

Tistih par dni se je hitro obrnilo; zjutraj smo spakirali na koncu in bili v dobrih štirih urah na izhodišču... Toliko o hoji 5-6 ur na dan.

Ko sva potegnila črto (že vmes) je bilo res dobro, ne glede na vse. Spet sva se gibala, dihala s polnimi pljuči, doživela eno najbolj čudovitih pokrajin kar sva jih kdaj videla (pa naj se sliši še tako pocukrano), šla na treking s konji, šotori in vso opremo. In uživala, spucala telo in dušo. Dobesedno in preneseno.

Gibanje je življenje, hrana je življenje, narava je življenje. 

In na koncu si odvisen samo od samega sebe, tako kot si boš sam naštimal, tako bo.

Epilog : na koncu nisva plačal zadnjega dneva + četrt predzadnjega. Malo smo se skregali, a tudi Rafiq ni preveč vztrajal pri svojem, saj je videl da ga je polomil. Za naju pa to ni bil majhen denar, pa naj si mislijo kar si hočejo . Kuharju/vodiču napitnine nisva dala. Aja, vmes je pripeljalo celo tako daleč, da naju je hotel pustiti tam ob jezeru in oditi sam nazaj v dolino. Je rekel da mu dajeva »tension v glavi« – no, to je znal povedati, da mu ne peljeva. Nismo bili na isti valovni dolžini, na koncu smo se sicer oboji malo prilagodili in zvozili tiste dni, vsak je imel svoj mir. Midva sva pohajala sama naokoli in si kuhala, on se je zabaval z ostalimi.

Da pa ne bova delala komu krivice – drugi gospod, ki je šel z nami, (ime neizgovorljivo ;) ) kot deklica za vse, konjar, pomivalec posode, … On pa je skrbel za naju, naju peljal še na tisti edini izlet ko smo šli, okoli šotora nama je vedno skopal jarek v primeru dežja, in nama sledil kot senca ko sva bila na obisku pri ciganih, da se nama le ne bi kaj zgodilo. On je bil res preprost človek, ponižen, delal je za to da je preživel. Zdi se nama da je bil v življenju precej lačen, sram ga je bilo jesti pred nama. Zadnji dan sva hvala bogu vztrajala da je jedel namesto navadnega toasta vsaj sveže tople čapatije, vsaj nekaj malo boljšega. Še nikoli nisva da bi bilo komu tako nerodno. 

Še krajša zgodbica za konec - ko smo čakali na najin prevoz nazaj v mesto sva še ravno imela zadnje kosilo – hladen kuhan krompir, korenje in nekaj čapatijev. Še sama sva si jih prejšnji dan napekla malo več, da ne bi bila lačna. Pojedla sva, na dnu vrečke pa se je skrival še mali košček kruha, kot nekakšne bombice. Bil je že suh, midva sva bila sita, malo sva ga vlačila po rokah in si trgala stran, ker vseeno pa kruha še v življenju nisva stran vrgla. Nato sva olupke od krompirja dala za konje, Peter pa je tisti košček kruha dal na drugo stran. Vodič je vzel tisti košček kruha in ga dal gospodu, ki ga je hitro pospravil v žep na srajci. Takrat sva se zavedala, da sva hvaležna, da je bil lahko zaradi naju vsaj teh pet dni sit. Poleg nekaj malega napitnine sva mu pustila še polno vrečko čapatijev. Niti ni spraševal ne pogledal, kaj je v vrečki. Vedel je. In misliva da je bil tega bolj vesel kot denarja. Takšne so zgodbe ljudi.

Sedaj pa malo počitka, malo planiranja, nato pa naju čakava dvo-dnevna vožnja do Leha – Malega Tibeta. Tam se že veseliva novega trekinga. Pobegnila bova Ramadanu in šla k budistom :).

 Peter in Mt. Haramukh v ozadju 5142m.

Riž z lečo. Poleg Petra je vodič iz sosednjega tabora; on je znal za silo angleško. 

 Naš tabor pri jezeru.

 Sončni vzhod, kristalno čisto nebo.

Sva obupala in se sama lotila kuhanja. Čapatiji ob jezeru imajo prav poseben okus :).

Poleg sva si naredila lečo+zelje, kot nekakšno mineštro. In  je super izpadlo, malo okusa po Sloveniji, ko ni vse začinjeno...