Ladakh - Markha 2.del

Po izredno prijetni izkušnji homestaya v Markhi, naju je čakal manj naporen dan. Odločila sva se da bova prespala  v Hankarju, kjer je še zadnja možnost home-staya, naprej po poti so le še kempi. Hoje naj bi bilo manj kot 4 ure, kar je pomenilo precej več počitka, kot pri veliko bolj napornih prejšnjih dneh. 

Po dobrem zajtrku sva se kmalu poslovila od prijetne ženice ter z zmernim tempom nadaljevala pot po čudoviti dolini. Že kmalu pa je bilo na vrsti ponovno prečkanje reke, ki tokrat še ni bila tako ogreta kot prejšnjič, pa tudi tok in globina sta bila precej večja. Nama je uspelo, ampak ni bilo preveč prijetno. Voda je bila ledeno ledeno mrzla in v mečih ter stopalih sva dobila krče… Sva pa izbrala celo lepšo pot sva skupina za vodičem pred nama, ki so bili mokri do riti :-).

Bolj mrzla kot Soča. 

Nadaljevanje poti je olajšal na novo zgrajen most, zato nisva imela več težav in sva uživala v raznoliki pokrajini. Kmalu se je prikazal najin današnji cilj – vasica Hankar. Ker nisva hotela ponovno izzivat sreče z iskanjem najugodnejšega homestaya, sva izbrala kar prvega ob poti. Bil je sicer precej urejen, veliko ljudi se je tukaj ustavilo tudi na pijači ali malici. Sva pa kmalu ugotovila, da je tukajšnja lastnica precej pogoltna, kar nama ni bilo preveč všeč. Vedela sva, da si bova morala izborit svoje, saj bova ob sicer že tako preplačanem »polnem penzionu« ostala lačna. 

Ker sva hojo končala krepko pred poldnevom in najhujšo vročino, je bil dan še precej dolg. Tako sva počivala, sva si pa privoščila celo pravo kavo, kar pa ni kar tako bogu za hrbtom :). Proti koncu popoldneva so se sobe homestaya začele polnit in postalo je zelo živahno. Kmalu pa se je pokazala tudi lakomnost lastnice. Ker so vse sobe bile zasedene, je francoskemu paru računala isto ceno za prenočevanje v jedilnici, kar se nama ni zdelo prav, zato sva jima odstopila prazni ležišči v najini sobi. 

Kakovost večerje nama je precej izboljšala tsampa, ki sva jo dodala juhi in zelenjavnemu kariju, zato sva se ponovno dobro najedla. Za zajtrk pa sva si morala dobesedno izboriti zadostno količino čapatijev in krompirja, a se nisva sekirala preveč. Dovolj sva plačala. Na koncu nama je dala deset čapatijev samo za to, da sva jo pustila pri miri. Kaj čmo, če si lačen si ful drugačen ;).

Med polji ječmena.

Nekako sva se še dovolj zgodaj odpravila na pot, počutila sva se spočita in močna, pot pa so olajšali tudi oblaki, ki so nekoliko zastrli neusmiljeno žgoče sonce. Do najvišjega prelaza na poti Gongmaru La (5100 m) ni bilo več vasi z možnostjo prenočevanja pri domačinih, pač pa je bilo najino naslednje prenočišče šotor v kampu Nimaling na 4720 m višine. Ta relativno hiter vzpon naju je nekoliko skrbel, vendar na srečo z višino nisva imela težav. 

Pot se je v prvem delu hitro povzpela na greben (najprej sva mislila da sva zgrešila pot) od koder so bili na vse strani spektakularni razgledi na okoliške hribe in doline najrazličnejših barv in oblik, res noro!

Z grebena sva se počasi spustila v dolgo in široko dolino, na sredi katere so se že na daleč videli šotori. Nikjer nobene sence, mešanica dežnih kapelj, sonca in vetra pa ni obetala prijetnega počitka. Ko sva prispela do kampa, sva se kmalu nastanila v šotorčku, preostanek dneva pa sva preživela v velikem skupinskem šotoru – jedilnici, ki se je počasi polnila s trekkerji vseh narodnosti. V notranjosti je zaradi sonca bilo precej vroče, zunaj je bilo zaradi vetra bolj znosno, vendar se nisva hotela preveč izpostavljati soncu. Proti večeru se je sicer precej ohladilo, tako da sva prvič oblekla puhovke, ki so bile zatlačene na dno ruzaka :-)

 V šotoru - malo nama je višina stopila v glavo :).

 Na srečo oblaki niso prinesli večjega poslabšanja vremena.

Problem je bil tudi ta, da si pred večerjo nisva mogla izboriti čaja, ki ga je strog upravnik kampa natančno odmerjal. Najbolj pa naju je motilo dejstvo, da je zajtrk šele ob 7h zjutraj in niti minute prej. Po navadi sva ga imela uro prej, seveda z razlogom, da sva ujela sveže jutro in čim manj časa hodila po vročini. Tukaj se ni dalo zmenit prav nič in čeprav je bila hrana načeloma dobra, naju je spet rešila tsampa, ki sva jo dodajala vsaki jedi.

Naslednje jutro sva se kljub poznemu začetku počutila dobro in sva hitro napredovala proti prelazu. Mrzlo jutro pa se je kmalu sprevrglo v vroč dan, ko so se poslovili oblaki in odstrli ponovno nezemeljske razglede! Prelaz je bil kmalu za nama in kmalu sva se strmo spuščala v nov kanjon, ki je spominjal na Ta velikega v Ameriki. Izredno raznoliko pokrajino so dodatno popestrili še svizci, pot pa se je ob neštetih prečkanjih potoka vila iz enega na drugo stran kanjona. Za vsakim ovinkom naju je čakala nova scena, nov razgled, res fantastično!

Res, kot da nisi na zemlji. 

 Prvi koraki so vedno težki in počasni. Še posebaj na 4800mnmv. V ozadju se vidi tabor.

Na vrhu prelaza. 

Na poti sva srečevala celo kopico divjih živali.

Na postanku v padalskem šotoru sva ujela prijeten španski par, s katerim sva potem nadaljevala preostanek poti do zadnje vasi na treku, Shang Sumdo. Do sem je bila speljana nobel asfaltna cesta, vendar je edini avtobus do Leha odpeljal že zgodaj zjutraj, zato sta bili edini alternativi ponoven (drag) homestay ali (pravtako drag) taxi. Skupaj s Špancema smo se odločili za slednjo varianto; imeli smo srečo, da je taxi ravno pripeljal nekoga, tako da nam za povratno pot ni računal oderuške cene.

Še zadnja malica :)  

Če potegneva črto, sva bila vsekakor zelo zadovoljna. Spektakularna pokrajina, ki je bila za naju res nekaj novega v primerjavi z vsemi trekingi po Nepalu, večinoma prijazni domačini ob poti, predvsem pa zelo malo turistov so nama ustvarili izjemno prijeten treking. Predvsem pa svoboda gibanja, daleč stran od mestnega hrupa, hupanja in svinjarije, gorski zrak in okolje, v katerem sva najbolj domača. Definitivno bi se semkaj še vrnila.