Zaradi rahlih prebavnih težav sva treking prestavila za par dni; vmes nisva poležavala, pač pa sva si pogledala enega izmed mnogih samostanov v bližini Leha. Po malo iskanja na avtobusni postaji sva le ujela pravi bus in se odpeljala do njega.
Naj bi bil najbolj fotogeničen in največkrat fotografiran samostan tu naokoli. In res - to je tisti samostan, za katerega sva pričakovala da ga bova videla v samem centru Leha. Samostan, ki je najbolj podoben Potali.
Do njega sva se pripeljala okoli devetih zjutraj in sonce je že močno žgalo, ko sva se vzpenjala po visokiih stopnicah navzgor (in hkrati občudovala starejšo nuno, ki je morala imeti že krepko čez 70 let, kako hitro je šibala gori ;) ) ; ampak bilo je vredno;
res lep samostan, poln življenja, belo prepleskane stene so se bleščale v soncu, za kontrast so jim bile rdeče stene in rumene zavese, v ozadju pa so se dvigali pobeljeni vrhovi. Slišal si le molitev iz glavne gompe, ostalo pa čista tišina in mir.
Nuna me je povabila v notranjost, na molitev - spet je bilo zanimivo opazovati obraze menihov med molitvijo - nekateri so zehali, zgledali zdolgočaseni, drugi so imeli zaprte oči in telo rahlo premikali v ritmu molitve, tretji so gledali naokoli, drugi so zavzeti spremljali molitev in hkrati brali iz dharm... Te prevzamejo, hočeš nočeš. In vonj maslenih lučk :).
Prvi pogled spominja na Potalo v Tibetu, le malo manjša.
Razgledi z vrha so fenomenalni.
Nad vrati v knjižnico :).
V notranjosti se skriva tudi 12m visok kip bude prihodnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar