Najina prva želja v Lehu je bil treking. Ko sva malo raziskovala sva našla ravno pravšnjega za naju - treking po dolini Markhe. Velja za enega najlepših in najbolj raznolikih, tudi zahtevnih v tem delu Himalaje - pokrajina se spreminja iz dneva v dan, in te vodi tudi čez dva prelaza, eden malo pod, drugi pa malo nad 5000m. Za pot potrebuješ povprečno teden dni.
Zaradi vseh teh lastnosti naj bi bil tudi najbolj turističen - izkazalo se je, da se zaenkrat takih množic trekkerjev kot v Nepalu pod Everest base campom zaenkrat še ni za bati :).
Zanj sva se odločila tudi ker je lahko dostopen in ne rabiš ne vodiča ne kakšnih posebnih dovoljenj, imaš pa možnost t.i. home-stay-ov, tako da s seboj ne rabiš nobene opreme za kampiranje. To pomeni da v zameno za 800 rupij na osebo dobiš pri eni izmed družin v vasi streho nad glavo - žimnica na tleh v manjši sobici, ter tri obroke (all in clusive varianta) - večerja (riž, dal in zelenjava), zajtrk (čapatiji z marmelado, medom in maslom, midva sva si izborila tudi tsampo - pražena ječmenova moka, ki jo zmešaš z vročo vodo/čajem in je super zajtrk/večerja, karkoli ti srce poželi, super okusno in zdravo). Za na pot pa dobiš še lunch paket: ponavadi kak čapati, kuhan krompir, sol, ter čokoladica in sok, kak keks (midva sva zadnje tri stvari ponavadi kar menjala za krompir, drugače bi bila lačna).
Predvsem pa ti to omogoča, da dobiš malo večji vpogled v lokalno življenje in kulturo, kar je bil prvi razlog, zaradi katerega sva se tudi odločila za ta način trekinga. Saj tudi v Nepalu dejansko spiš pri nekomu doma, vendar pa tu v Indiji vse skupaj še ni pol tako turistično razvito kot v Nepalu in imela sva kar nekaj zelo pozitivnih izkušenj.
Treka sva se lotila v Zingchenu, do katerega sva se odpeljala s taksijem in si tako prihranila štiri-urno hojo po cesti na žgočem soncu. Že na začetku naju je pot presenetila, saj sva morala prečkati kar širok potok; ni bilo prijetno saj si nisva želela že prvi dan zmočiti čevljev, čeprav sva vedela da bo to morda v naslednjih dneh neizogibno.
Prvi dan je minil kar hitro, hoje je bilo za slabe štiri ure, pokrajina okoli naju pa "odpaljena" - res je bilo vse novo in drugače, nekako težko opiševa. Slike povedo več :); na trenutke sva se počutila kot da nisva na zemlji, pač pa na luni :).
Začetek.
Kaj hitro že prvo skakanje čez vodo in upanje, da ne bodo čevlji mokri...
Tea-tent : šotori iz starih padal indijske vojske, v katerih se lahko ustaviš na čaju in piškotih :).
Do homestaya na višini pr. 4200m sva tako prišla kar hitro, se najedla, nato pa malo počivala, kartala, saj naju je čakal malo bolj naporen drugi dan - vzpon do prelaza Ganda La 4850m ter nato dolg spust do naslednje vasi. Popoldan nama je mineval zelo počasi, kmalu se je začela oglašati lakota in res s hudo muko sva le dočakala večerjo; ki je bila sicer dobra a veliko prepozno in ker sva se preveč najedla sva res slabo spala.
Najina sobica :).
Jedilnica in kuhinja v prvem homestayu.
Za zajtrk so spekli goro čapatijev :).
Drugo jutro sva začela kar zgodaj, po zajtrku sva hitro spakirala in odšla; pot se je počasi dvigala, midva sva upočasnila korak in začela globlje dihati ter počasi prišla na vrh prelaza. Vreme je bilo super, vse naokoli fenomenalni razgledi. Poklepetala sva še s starejšim parom, potem pa se hitro spustila navzdol, saj naju je čakala še dolga pot do naslednje vasi, sonce pa je že močno žgalo. Dobesedno – na višini več kot 4000m naju ponoči sploh ni zeblo, zunaj je bilo zjutraj in zvečer najmanj 15 stopinj. Vsi so rekli, da je nenormalno toplo za ta čas….
Še zadnji koraki do vrha prelaza.
Sledil je dolg spust v dolino.
Počasi sva se spuščala vse globlje v kanjon, okolica se je spreminjala za vsakim ovinkom, skale so spreminjale barve, iz temne v svetlo rdečo, sivo in zeleno, videla sva polno nekakšnih svizcev,… Po približno sedmih urah in 25 km hoje sva le prišla do vasi Skiu; tam sva z malo težavami le našla starejšo gospo, s katero smo se s kretnjami sporazumeli, da bova pri njej spala in jedla. Hitro nama je pripravila čaj, midva pa sva pojedla najino kosilo – krompir, čapatije, s seboj sva imela še kumaro, super je bilo. Po kosilo sva se malo odpravila še naokoli, vendar zaradi vročine nisva dolgo vztrajala. Raje sva kartala, odkrila na strehi hiše malo gompo – kot hišni samostan :). Ter počivala, saj naju je čakal še en naporen dan.
Najina gostiteljica, kuha večerjo; v eni posodi riž, v drugi zelenjava in v tretji leča.
Zjutraj sva se dobro najedla, prijazna in srčna gospa nama je naredila ogromno čapatijev za seboj, ter zgodaj odšla, ker je bilo že ob sedmih zjutraj noro toplo.
Pot je bila bolj ali manj po ravnini, hodila sva vzdolž reke Markha, mimo nasadov marelic, prijaznih ljudi in polj ječmena. Vedela sva, da je fino biti čim bolj zgoden, saj sva morala pred dnevnim ciljem prečkati reko. Kako bo, nisva vedela; upala sva samo, da ne bova rabila pregloboko zabresti v vodo in da bodo čevlji kolikor toliko lahko ostali suhi. Pa na srečo ni bilo problemov, tudi voda ni bila premrzla.
Prvo prečkanje reke; voda je bila še osvežilna. Drugi dan ni bilo več tako...
Med polji ječmena sva prišla do Markhe.
Po prečkanju sva pričakovala le še slabih 20 min hoje do vasi Markha – to naj bi bila največja vas v dolini, celo s pošto in bolnico. Res, po 20 min sva prišla mimo prvega homestaya, kempa in šole, potem pa sva se dvignila po strmem hribu navzgor do samostana in pričakovala še več homestay-ov. Pa sva se zmotila; nikjer ni bilo nobenega, sonce je žgalo, midva sva bila grozno lačna; nato se je končno nekdo prikazal, naju pošiljal od enega do drugega, spet navzdol in navzgor. Mislila sva da se delajo norca iz naju; kot kup nesreče sva se zavlekla v senco pod steno pred samostanom in pojedla kosilo, in dobesedno dol nama je viselo za vse naokoli. Končno so nama rekli naj počakava tam pred samostanom, da pride takoj nekdo, pri katerem naj bi lahko spala. In res, prikazala se je stara ženica, po obrazu pošpricana z belo barvo, ki nama je pokazala skromno sobico s fenomenalnim razgledom na hribe ter nama ponudila čaj in piškote. Tako sva le zvedela, da danes cela vas barva stupe in samostan, zato ni nikjer nobenega. Tudi najina gostiteljica je potem, ko naju je nahranila in napila razložila (malo s kretnjami, malo s pomočjo sosede) da gre naprej barvati in da bo večerja ob pol sedmih. Najedla sva se še kakava in se samo še ulegla na posteljo, nič več ni bilo od naju.
Ko sva se malo sestavila sva odšla ven; pogledat malo bolj sploh kje sva. Prijazen menih naju je povabil na ogled samostana – ponosno je razložil vso zgodovino samostana, ki je star 400 let. Vse nama je razkazal; tu je bil edini menih; v vseh podružnicah glavnega samostana v Hemisu se menihi menjajo na leto dni, in zdelo se nama je, da mu je kar dolgčas. Z nama je veselo vadil svojo angleščino, ki mu je šla dejansko zelo dobro.
Ko sva proti večeru prišla nazaj k najini gostiteljici je bila mala kuhinja polna :). S sosedami so veselo pile chang – domače lokalno pivo iz ječmena, ter jedle tsampo in proslavljale konec dela, da so uspeli vse pobarvati. Prijazno so naju povabile med sebe, nama natočile polne skodelice changa. Z zanimanjem smo opazovali drug drugega, najprej jim je bilo malo nerodno, nato pa so se le opogumile in naju spraševale vse mogoče – ključno vprašanje kot vedno je seveda bilo, če sva poročena, če imava kaj otrok, in kdaj jih bova imela. Vsem nam je stopilo pivo v glavo in bilo je kar veselo.
Tisto noč sva dobro spala; nisva vedela ali zaradi changa ali zaradi utrujenosti :).
Praznovanje po napornem dnevu.
Po napornem dnevu...
Na zdravje!
Nori razgledi s sobice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar