sobota, 19. julij 2014

Srinagar - Leh, Ladakh

Po nekaj dneh počitka v Srinagarju (če zaradi ramadana lahko temu tako rečemo) sva se odpeljala naprej proti Lehu – malemu Tibetu, ki ga tako kličejo zaradi podobnosti v pokrajini, ter velikemu številu prebeglih Tibetancev. Nekateri pravijo, da je celo bolj tibetanski od Tibeta. 
Ker naj bi bila pokrajina na poti precej slikovita, precejšnja pa je tudi razdalja med Srinagarjem in Lehom (okoli 450km), sva kolebala, če bi pot opravila v enem ali dveh dneh. Na koncu sva se odločila za en dan v džipu, skupaj s petimi drugimi potniki. Pot je bila tako nekoliko dražja kot z avtobusom, vendar bolj udobna, razgledna in precej hitrejša. 

Ni nama bilo žal, saj so bili razgledi ob poti res fenomenalni. Kljub dežju na začetku sva lahko spremljala pokrajino, ki se na poti kar nekajkrat  drastično spremeni – od živo zelenih pobočij s travniki, do neskončnih suhih skal različnih barv. Cesta je bila na trenutke sicer zelo slaba, skos so jo nekaj obnavljali, glihali, in na nekaterih odsekih sva bila močno hvaležna, da se nam ni nasproti nihče pripeljal. Odprta je le v poletnih mesecih, med junijem in oktobrom oz. dokler ne pade sneg; pa še to ni zanesljivo – vmes prečkaš še nekaj prelazov, kjer pa se lahko zgodi, da tudi obstaneš, saj so na tem delu pogosti zemeljski plazovi.
 
12 ur s postanki v jeepu. 
 
Nenehno popravljanje ceste. Na srečo mi težav pri prečkanju nikjer nismo imeli, drugače bi se 12 ur lahko kar hitro spremenilo v 24h...
 

 
Pokrajina se je ves čas spreminjala. Iz zelenih ravnic Kašmirja v vse bolj suho, posuto s skalami. Pravijo da je kot na luni :).

 
 
 Prečkali smo 4000m.
 
In končno Ladakh... 
 
Ravno zjasnilo se je in razgledi naokoli so bili fenomenalni.
 

V Leh smo prispeli v večernih urah in imela sva srečo, da sva našla solidno sobo za normalno ceno, saj je tukaj sezona na vrhuncu in se ponovno tare turistov. Srečala sva celo nekaj skupin Slovencev, ki so se ravno odpravljali na trekking. Poleg tega se je ravno končala Kalachakra –ogromno budistično srečanje, ki je trajalo dva tedna, tu pa je bil tudi sam Dalai Lama.

 Pogled na Leh, kot zelena oaza sredi puščave.
 
 
Samo mesto je posebna mešanica vsega, kar si zamisliš: religij, kultur, turistov, interesov in karme. Zelena oaza sredi visokogorske puščave, kjer sicer kronično primanjkuje pitne vode. Večino hrane pripeljejo iz bolj rodovitnih krajev, izjema so marelice in ječmen, ki na namakanih poljih dobro uspeva.

 Shanti stupa, ena izmed mnogih.
 
 Sveži kruh iz tandoori peči :) mmmm, njami.
 
 Palača v Lehu.
 





WC Ladakhi style - z razgledom. Naslednjič še slikava notranjost :) 


 
Priznava, da sva pričakovala nekoliko več budizma in prijaznih obrazov, več identitete, duše bi lahko rekla. Tako sva tri dni tukaj preživela s pohajanjem po okoliških hribih, stupah in palačah, ter posedanjem po kavarnah, prepolnih Izraelcev. Vsi so nama pravili da je kot v Lhasi oziroma boljše – ampak za naju ni primerjave. 
Živo se spominjava obiska Potale in ostalih gomp v Tibetu, ko so naju množice vernikov potegnile vase med prižiganjem maslenih svečk, mantranjem, delanjem prostracij… V Lehu pa tega ni; upava da bova malo več utripa doživela v okoliških manjših vasicah. Ni ga čez pravi Tibet :).

Klima je gorska, smo na višini 3500m, kar koristi aklimatizaciji, ki jo bova v naslednjih dneh na trekkingu po dolini Markhe potrebovala. Ker je pokrajina res »odpaljena«, kot da bi bil na luni, sva se odločila za najpopularnejši trekking tukaj, ki pa je zaradi visokih prelazov še vedno precej zahteven. Prednost je prenočevanje pri domačinih – homestay trekking, kar bo tudi za naju do neke mere nova izkušnja, tako da greva tokrat brez konjev in opreme. 

1 komentar: