Prvi vtisi iz Indije

Prvi stik z Indijo - najprej šok na letališču - v spominu sva ga imela kot napol razpadajočo umazano stavbo, kjer sva preživela veliko preveč ur med čakanjem na let v Kathmandu. To je bilo pred petimi leti. Tokrat pa prenovljena zgradba, vse ogromno, s čistimi wc-ji. Neverjetno, kaj vse so naredili.Tudi vožnja do centra je bila mirna, po širokih avenijah, ob robu cest posajena drevesa, parki, čistoča... Nikjer gneče, nobene hektike, kot v vseh večjih prestolnicah.
Najprej sva si vzela malo fraj (bil je tako ali tako praznik, in ni bilo nič odprto), da se malo navadiva na novo okolje, ljudi, hrano :) Moram reči da nama slednje kar ratuje; je malo bolj pekoče ampak se znajdeva in počasi poskušava nove stvari. Je pa najbolj zihr še vedno, če si zraven naročiva še porcijo navadnega riža ali pa roti - nekvašen kruh, direkt dol iz vroče plošče/ponve - to uravnoteži preveč začimb ostalih jedi.

Prvo indijsko kosilo - thali, podobno kot dal baht v Nepalu - osnova je riž, roti (nekvašen kruh), zraven lečina juha,in pa različni curryi, tokrat zelenjavni s tofujem.

Kakorkoli, začetek zaenkrat še ni bil preveč stresen/šokanten - razen par vsiljivih prodajalcev, novih "prijateljev" ki bi nama prodali še svojo mamo, voznikov rikš in beračev, na kar sva vse že navajena; je res da mislim da Delhi ni prava Indija. Ne veva, ali je to zato ker sva se vseeno že malo utrdila po vseh teh letih pohajanja naokoli, da naju enostavno več ne vrže toliko stvari iz tira. Je malo grozno slišati, ampak tudi na prizore revščine sva se že navadila, že pred Indijo; enostavno ne smeš pustiti, da ti pride do živega. Drugače nimaš tu kaj iskati. Pohajanje po ulicah Indije ni za vsakega.

Krave veljajo v Indiji za svete živali, prosto se sprehajajo po ulicah. Govejega mesa ni na voljo, je pa zato polno mlečnih izdelkov, jogurti so zelo dobri.

Prodajalna različice jogurta.

Javno stranišče za moške

Po malo privajanja je sledil ogled par znamenitosti v Delhiju. Najprej sva se peš odpravila proti Jami Masjid, največji džamiji v Indiji, ki lahko sprejme 25000 vernikov naenkrat. Po pol poti do tja sva izbrala napačen odcep v križišču in nadaljevala pot v napačni smeri, kar sva ugotovila precej pozno. Ker se nama ni bilo več za izgubljati na okrog, sva se naprej odpeljala kar z rikšo, ki je bila smešno poceni. Ni nama bilo žal, saj je vožnja odprla novo perspektivo v opazovanju mesta in ljudi.

Za ceno rikše se moraš kar pogajati. Sicer se ti zdi že kar smešno, ko se pogajaš da te pelje za manj kot pol evra, ampak tako je življenje tu. Vozniki rikš (na kolesu) imajo eno izmed najslabše plačanih služb. Najbolj pa mi je tečno barantati za hrano - sadje, saj te povsod skušajo prenesti naokoli, od tebe dobiti čim več.

Do džamije sva prispela še relativno zgodaj, saj ni bilo veliko ljudi, zato je bilo še vse precej mirno. Seveda so nama takoj na vhodu zaračunali za fotoaparat, in pa naju oblekli (Peter je imel kratke hlače, jaz mislim da sem bila dovolj zakrita, ampak je tip hotel le malo zraven še zaslužiti).

Jama Masjid

Petrova nova preobleka, podobna burmanskim longy-em. Meni se zdi, da mu kar paše :)

Ljudi je bilo zelo malo, večinoma indijski turisti. Malo sva se sprehodila naokoli, bil je mir, nobene gneče. Hitro so naju obkrožile tri deklice in nama nekaj pripovedovale, domnevno v angleščini... Odšla sva še v proti notranjosti, malo poslikala naokoli, nato pa sva le doživela nekaj novega. Tam, kjer sva to najmanj pričakovala, sredi ene najbolj turistično obiskanih točk v Delhiju - do naju je pristopila mlada Indijka z dojenčkom, in se je želela slikati z nama. Midva sva bila čisto presenečena, na koncu nismo vedeli kdo je komu bolj zanimiv. In potem so se opogumili še ostali, vsi so iz žepa potegnili telefone, fotoaparate, in naju začeli slikati. Precej šokantno in kmalu nama je postalo že malo nelagodno in nerodno, malo neprijetno. Ko si enkrat ti v tej koži hitro ni več fajn, zato sva jim rekla da je dovolj, in jih prosila če lahko nehajo. Zdi se nama, da sem jim bila predvsem jaz kot bela ženska zanimiva.

Ko se vate naenkrat usmeri deset fotoaparatov, in trideset parov radovednih oči...

Želela je, da jo slikava. Ob tem je takoj iz žepa potegnila mobitel, da bi le bila z njim na sliki.

Na sploh se nama je zdelo, ko hodiva po ulicah malo ven iz centra, da naju vsi gledajo. Je pa žalostno, da sva se tu dejansko začela izogibati kontaktu z ljudmi z očmi. To se nama do sedaj še nikjer ni zgodilo, razen morda v Thamelu, najbolj turističnem delu Katmanduja. Tu pa včasih samo koga pogledaš in se ga ne boš znebil. In potem se mi zdi kot da hodim in gledam skozi, mimo ljudi, kar ni prav. Indija je res svet zase, dežela nasprotij. Bova videla, kako se bo odvijalo naprej. Sploh ne veva, kaj naj pričakujeva, kaj vse novega naju še čaka na poti...