Prihodnost

Ne pričakujeva, da naju boste razumeli. S pisanjem bloga sva upala, da vam bova najine misli lahko vsaj približala.

Pot naju spreminja. Na bolje. Z vsakim dnem se naučiva nekaj novega. Veva kaj hočeva, kaj pričakujeva od življenja, od najine družine, ki si jo ustvarjava.

Vse se nama odvija pred očmi, vsak dan je kaj novega. Vse doživljava tako intenzivno kot še nikoli. Čutiva drug drugega, čutiva ljudi okoli sebe. Zdaj nama je postalo jasno, zakaj sva mogla iti stran za nekaj časa. Ne vem, komu od vas bi bilo lahko poslušati, kako sosed nad vami jasno, razločno in glasno pošilja svoje otroke v ****... kdo od vas bi zdržal v taki hiši. Lahko rečeš, ja saj razumem, ampak dokler ne živiš tako ne veš kako je to. 

Ne rabiva veliko. Ampak rabiva pa mir, vsaj petnajst minut na dan časa za drug drugega, za pogovor o vrhuncih in najnižjih točkah dneva. Potrebujeva pozivne ljudi in misli okoli naju. In sedaj se že od daleč otepava ljudi, ki naju pijejo. Tudi zato nama je indija prišla do živega. Bolj kot vse do sedaj. Tu pride vse do izraza, tu se ljudje borijo za življenje, vsak dan znova. Saj se povsod, ampak tu to bolj vidiš in čutiš. Ni lahko, ko vidiš napol ožgano truplo v vodi. Ampak takšno je življenje, popolnoma resnično direktno v obraz. 

Za utrujenost, da imaš dovolj vsega, je kriva dolga pot samo v smislu, da se na trenutke naveličaš skoraj vsak dan menjavati posteljo, da moraš odspati včasih noč na železniški postaji, ob vonju urina in še česa drugega iz stranišča. Pa ne zato ker si ne bi mogla privoščiti česa več. To je pač najin način potovanja. Ponavadi pride takrat do tistih trenutkov, ki so nepozabni, ki se vtisnejo za vedno. In ko je hudo, ko jokaš in kričiš in se ti zdi da te noben ne sliši. Ko te spravi iz tira malenkost kot so umazane noge ko si jih že nevemkaterič drgneš z milom in na koncu te že vse peče in je rdeče.

To je pač najino življenje. Enostavno. Spopadava se z najinimi čustvi, mislimi, novimi in starimi, z ljudmi okoli sebe, s samim seboj in drug z drugim.

Ne rabiva dopusta, to je za naju potovanje, pot. Tu nisva zato, da bi si ogledovala razne znamenitosti v smislu gradov ali trdnjav. Tega sva že veliko videla in takšnih stvari se naveličaš. Tu sva zato, da si očistiva telo in duha, vsega slabega, kar se je nabralo v najinem življenju.

Morda se zdi nenavadno, a ko sva najdlje stran od doma, najlažje razmišljava o domu. O življenju doma, o družini, o preprostih, vsakdanjih stvareh. Tako so tu misli najbolj jasne, čiste. Kakor stopi slikar včasih korak nazaj, da vidi sliko kot celoto, je potrebno včasih pogledati na vsakdanje življenje od daleč, da ga vidiš kot celoto, z druge perspektive. Naučiš se prepoznati nepravilnosti, da jih lahko vidiš tudi potem, ko si "blizu". Le tako lahko spet zaživiva "na polno" in izkoristiva vse darove življenja, ki so nama bili dani.

Ne misliva pa sedaj, da sva odkrila nekaj novega, da veva vse o življenju. Daleč od tega. Jasno nama je ratalo samo, da je na koncu odvisno le od naju dveh, kaj bova iz vsega skupaj potegnila, da se lahko zaneseva le drug na drugega. Da naju čaka še ogromno preizkušenj, dobrih in težkih. Najbolj zahtevnih stvari, s katerimi se bova morala spopasti si tako ali tako ne moreva sploh predstavljati. Vsak dan te lahko preseneti nekaj novega, kar si nisi predstavljal niti v sanjah. Tisto je težko.

Veva, da je najin dom drug pri drugemu, ne glede na to kje sva, kje bova. 

Vse skupaj je mogoče malo nepovezano. Pač ja, težko je na trenutke, ampak se sesatavi vse skuapj vedno nazaj, tako kot je najbolj prav. In noben nama ne more reči, da pa morda nisva navajena tako dolgih potovanj, da rabiva odmor od vsega. Ni res, to je najin odmor, vse skupaj je čisti užitek. Nisva sama, imava drug drugega in pa vas, ki naju spremljate, ki nama pošiljate se dobre misli. Samo upava lahko, da se morda zaradi kakšne misli, fotografije kdo zamisli, potegne kaj pozitivnega ven. Da tudi midva včasih komu pošljeva nekaj dobre energije, s katero naju polni ta pot.