Krog življenja

Ko slišiš o Gangesu, sveti reki, ko na fotografijah vidiš v oranžno odete podobe, ki sedijo na bregovih in molijo, meditirajo, se umivajo, jejo... In ko vse to postane resničnost. Ob Gangesu ni intime, ni tabujev, vse se odvija pred tvojimi očmi, te potegne vase. Kopanje, pranje perila, sežiganje trupel, krog rojstva in smrti.

Po parih težkih dneh, ko nisva več vedela ali bi se kar usedla na letalo in odpeljala domov, ali naj še vztrajava, se nama je zgodil Varanasi. Mesto, kakršnega ni nikjer.

Mesto ob Gangesu, kamor pridejo romarji z namenom, da z umivanjem v reki sperejo s sebe vse življenjske grehe, da sežgejo preminulega člana družine. To sta le dve izmed aktivnosti, ki se odvijajo na njegovih bregovih oz. v ghatih (kopališčih - kot dolge linije stopnic, ki vodijo do vode). 

  Na ulicah mesta je bila ogromna gneča. Nisva več vedela kam naj stopiva, da se izogneva vsem prodajalcem, kravam, umazaniji, kravjemu dreku,... Sicer sva se že nehala ubadati s tem, kaj je na tleh, in si enostavno začela trikrat na dan drgnit stopala (pa še vedno ni šla umazanija dol), ampak kar je preveč je pa res preveč.

  Ko pa sva z ulic zavila navzdol do reke, sva takoj začutila neko umirjenost, kraj, kjer vlada nekaj magičnega. Na robu je sedelo oz. se umivalo polno ljudi, starih in mladih, bogatih in revnih, bolnih in zdravih; vsi so se skupaj umivali v za njih sveti reki (v kateri je sicer plavalo vse živo). 

Počasi sva stopala naprej, pri naslednjem ghatu prali perilo, hkrati je na drugem koncu potekala molitev, spet tretji je imel odprto brivnico, prodajale so se svečke za dobro karmo,... 

In tako sva pohajala vse dni. Med ljudmi vlada dobro vzdušje, dobra karma, nobenega hitenja. 

  Najbolj naju je presenetilo, ko naju je pot vodila mimo "burning" oz. gorečega ghata. Vedela sva da obstaja, nisva pa točno vedela, kaj naj pričakujeva. Najprej sva v reki zagledala pepel, nato pa v daljavi ostanke ognja... Ko sva prišla prvič mimo, nisva videla ničesar posebnega. Ko pa sva se drugič sprehodila mimo, so na blatnem bregu gorele 4 lesene skladovnice, 3 pa so bile še sveže, pripravljene da jih zakurijo. Malenkost sva postala in bolje pogledala: med gorečim lesom sva naenkrat zagledala noge, na drugem koncu še glavo; priznam, malenkost šokantno... A ne, da bi prvič videl truplo; celoten proces sežiganja poteka tako spontano, naravno in resnično, da je to težko opisat... Preprosto krog življenja. Kmalu so na bambusovih nosilih prinesli novo truplo. Moški so odeti v belo rjuho, ženske pa v roza. Najprej truplo umijejo v reki, nato pa skrbno pripravijo na sežig. 350 kg lesa, 3 ure. Nobenega joka, histerije ali česa podobnega. Prasketanje ognja, črn dim in pepel, ki ostane. Bogatejši si privoščijo sandalovino, ta je nekajkrat dražja. Za reveže je pripravljen električni krematorij. Vse se odvija skoraj rutinsko, v javnosti, kot pitje čaja na uličnem štantu. Življenje - smrt. Če umreš tukaj in te zažgejo, doživiš direktno Nirvano, tako svet kraj je to. Prav zato veliko ljudi dejansko pride sem umret. Imajo svoj Hospic, kjer delajo prostovolci in smrtno bolani čakajo zadnjo uro. 

Nisva se počutila kot vsiljivca, a sva se vseeno držala ob strani in čutila spoštovanje, ki vlada med samimi ljudmi, spoštovanje življenja, smrti, in vsega vmes.

Ostanki pogorišč; slika je nastala prvič, ko sva šla mimo. 

Iz spoštovanja se ne fotografira.

Spet sva začutila tisti dober občutek, ki se naseli v tebi, ko potuješ. Ko so vse napori, vse neprespane noči poplačane. Ko se zjutraj usedeš ob enemu izmed svetih mož, piješ chai in skupaj čakata na sončni vzhod. Ko te napolni moč, življenjska energija ljudi okoli tebe, in prvi jutranji sončni žarki. In si ne želiš biti nikjer drugje, z nobeno drugo osebo, kot si v tem trenutku, tukaj in zdaj.