Indija je polna kontrastov. Enkrat se vprašaš, kaj tu sploh počneš in bi najraje čimprej odletel domov, drugič ti je tako všeč, da bi kar ostal in sploh ne šel naprej.
To sva imela priložnost večkrat spoznati.
Pri Indijcih se veliko stvari vrti okoli denarja in možnostih, kako bi nas obrnili naokoli. Zadnje čase nama predstavlja naporno dejanje že kupovanje sadja - v kateri drugi državi rutinsko opravilo, v Indiji pa precej naporno, saj ti večina prodajalcev postavi 2-krat previsoko ceno. Zelo težko je najti koga, ki bo popustil za polovico, še redkejši pa so takšni, ki ti v osnovi postavijo fer ceno. Ko se končno z enim spogajaš ter kupiš sadje, ti že v naslednji trgovinici pri nakupu vode mrtvo hladno vrnejo premalo rupij ter se ne sekirajo, ko jih opomniš, da so "pozabili".
Zjutraj na postaji ti za čaj računa enkrat več kot lokalcem; kaj pa naj če sva ga že spila.
Še vedno pa so to za nas res smešno nizke vsote denarja, ampak ne gre se za to. Vse skupaj te lahko napolni z občutkom nezaupanja do vseh po vrsti, do vsega kar ti hoče kdo prodati. In potem se ti zgodi, da sediš na peronu, ko pride nekdo mimo in te vpraša kam greš in ti pove, da bo šel vlak z drugega tira. In ga nezaupljivo gledaš in mu seveda ne verjameš. Pa je bil samo prijazni nosač na železnici...
Največji šok je zaenkrat predstavljala postaja v Jaipurju, ko se je na naju poleg klasike rikšarjev prilepilo tudi nekaj beraških otrok. Pa ni bil to šok zaradi revščine ali prosjačenja, saj tega nisva doživela prvič. Dejansko so otroci bili nadležni in vsiljivi, da sva jih nagonsko grobo odrinila proč. In spoznanje, da te lahko pripravijo do tega, da jih grobo odrivaš ali jih zlobno nadereš, je grozno. Kot da se spremeniš v neko zlobno osebo, človeka, ki ti niti najmanj ni všeč.
Res so naporni ti Indijci, vsiljivi in popolnoma brez občutka za vsaj malo osebnega prostora, lahko bi skoraj rekla, da niso "vzgojeni". Pač se gužvajo, ne upoštevajo vrst in podobno, in včasih bi koga najraje nekam mahnil :) Samo ne smeš se jim pustiti, pa je. Narobe bi bilo, če bi se popolnoma odklopil od vsega dogajanja in se zaprl vase. Potem Indija za več kot 10 dni nima smisla in lahko greš domov. Če ni zelo očitno, da ti kdo prodaja, kar ne rabiš, se moraš vsakemu odpret, vendar trdno spoštovati svoja jasno zastavljena načela in odločno nastopiti, če ti kaj ne paše.
In potem so trenutki, ko ti vse poklapa, ko te ni strah ljudi pogledati v oči, ko se ti še kdo nasmeje, te pozdravi, malo povpraša o tvoji državi, družini, otrocih, porokah. Ko ti pokažejo pot sami od sebe brez težav, ko ti konec koncev ne zaračuna preveč za tisti kozarček čaja. In ko vidiš vso barvitost Indije, njihov način življenja, ko te enostavno potegne oz. posrka vase, kot vrtinec. Navadiš se jih, sprejmeš njihov način življenja, se pogovarjaš z njimi. Dobiš občutek kje so meje, do kod se jim lahko pustiš. In greš s tokom, se sprostiš in se ne sekiraš več.
Na koncu res pride le do dveh možnosti - ali ti je všeč, ali pa ti ni.
In vseeno ostaneš tu, v Indiji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar