Jaipur

V spalnem vagonu (tokrat brez klime) sva nadaljevala pot proti prestolnici Rajastana, ki velja za najbolj barvit del Indije.

Tokrat je vožnja z vlakom minila še hitreje; kljub manj prostora in večji gneči je bilo še vedno zelo udobno. Ker je vagon bolj odprt, lažje spremljaš življenje na njem. Prav zanimivo je bilo opazovati starejša zakonca, kako si lepo počasi kot v domači kuhinji pripravljata kosilo, kako režeta zelenjavo in dodajata začimbe. Ali kako Kitajec zraven nas s svojim iPad-om zelo očitno snema mlado indijsko družino na nasprotnem ležišču. Ali kako 3-letni nemški deček teka naokrog po vagonu in mu prav nič ne manjka...

Opravila sva kar nekaj »sightseeing-a« :). Jaipur imenujejo tudi Pink city ali roza mesto - zaradi barve obzidja okoli strega dela mesta, pa tudi zgradbe glavnih ulic so odete v enake tone - nama se sicer ni zdela roza, bolj oranžno/rjava/rdeča :) verjetno jim pink city zveni bolj romantično :).

Najprej sva se sprehodila po bazarjih, kjer prodajajo vse kar hočeš, vse je pisano in polno življenja (ampak šele po 11. uri, prej ne...). Potem sva pogledala še nekaj arhitekturnih znamenitosti, kot je Hawa Mahal - palača vetrov, observatorij, minaret,...

Hava Mahal - palača vetrov.

V observatoriju

Pozno popoldne sva se peš povzpela na bližnji razgledni hrib, kjer stoji Tigrova trdnjava. Ko sva pred zadnjim strmim delom poti hodila skozi mirnejšo četrt, sva počasi ugotovila, da nama otroci mahajo in naju pozdravljajo. Potem, ko nama že nekaj časa nihče ni nič ponujal, sva počasi spet začela navezovati stike z očmi. Bili so samo prijazni pozdravi iskreno nasmejanih otrok, ki se jim je fajn zdelo, da pozdravljajo belca. To naju je res pozitivno presenetilo in tudi midva sva spet postala bolj odprta, ter jih veselo pozdravljala nazaj. Tudi po pravi poti so naju usmerili (kar je tudi zelo redko).

Drugi dan sva si pogledala še Amber fort - znamenito in mogočno trdnjavo malo ven iz mesta. Do tja sva se odpravila z lokalnim busom, kjer nama je spet računal enkrat višjo ceno; ker nisva bila ziher, sprevodnik pa je vneto zatrjeval, da je to prava cena, sva plačala. Kakorkoli, imela sva vip sedeže v kabini in bila je razgledna vožnja do trdnjave. Ko sva stopila z busa so naju seveda takoj obkrožili prodajalci s spominki, in pa ponujali so nama tudi vožnjo z jeepom ali slonom do trdnjave (ki so po moje za večino skoraj večja atrakcija kot sama trdnjava); sej bi še razumel če bi bilo vse skupaj kaj več kot 500m, pa ni bilo.

Kljub temu, da so iz ogleda trdnjave naredili že pravi cirkus, si ob prvem pogledu vseeno dobil asociacijo na zgodbe iz 1001 noči... Vse je zdelo dobro ohranjeno, mogočno, okoli lepi vrtovi in jezero. Res, kot v pravljici :)

Sama trdnjava nič posebnega, na zunaj veliko bolj zanimiva in lepa na pogled kot od znotraj (razlog, da se čar porazgubi je bila tudi množica turistov). Zato pa sva se sprehodila po strmi potki še kilometer navzgor do manjše razgledne trdnjave, saj je obljubljala lep razgled na celo mesto. In res, splačalo se je malo potruditi. Tu je bilo le nekaj obiskovalcev in eden izmed zaposlenih naju je odpeljal malo naokoli, skozi zaprti del do dveh razglednih točk. Res kulsko :)

Vročina je bila vedno večja, sonce je nažigalo, zato sva se hitro spravila nazaj in na kosilo – jest sva hodila kar na železniško postajo, saj sva tam odkrila za najin okus najboljše in še poceni. Tam kjer je veliko ljudi, kjer hitro delajo, tam je dobro. Sploh ker najino kosilo predstavljajo čapatiji in fry dal - kot omaka iz leče z različnimi dodatki, ki pa od vseh stvari kar sva jih tu jedla, najmanj peče in ima najboljši okus :)