Huacachina

Gringo oaza sredi puščave…Ker Islas Balestas (Galapagos za revne) zaradi slabega vremena na morju ni prišel v poštev, sva se ustavila v zaselku med sipinami, kjer ni veliko za počet, razen ktivnosti, ki so povezane s sipinami (hoja, bordanje, vožnja z buggiji) in seveda »uničevanje« alkohola… Na srečo ob glavni cesti ni bilo veliko prometa, zato sva jo izkoristila za tek in si naredila zabavo po svoje :). Zanimivo je bilo, da sva zjutraj srečala kar nekaj lokalcev, ki so tekli. Vsak je vzpodbudno pokimal v pozdrav.
Seveda pa ni izostala tudi hoja po peščenih sipinah; ampak mislim da bova ta pesek prinesla zdaj še domov, povsod ga mava dosti.

Tu se nisva prav dolgo zadržala, ni nama potegnilo. Tako sva hitro kupila karte in se odpeljala na sever Peruja. Vozili smo se po Panamericani, zelo udobno, sedeži boljši kot na letalu. Pokrajina pa je suha, vse naokoli peščene barve, pusto. Le tu in tam so bili vmes nasadi pomaranč ali mandarin. Odkar smo prišli čez Ande še se bolj pozna, da je tu zima, in sploh ni dežja..  

Nekaj misli...

… kar tako. O potovanjih, ljudeh, odnosih… Priznam, na trenutke je res naporno. Ko se voziš na avtobusu že 14 ur, ko so ovinki in ne veš ali ti je slabo, ali boš bruhal, kaj bo prineslo naslednjih pet minut. In potem prideš dol z avtobusa, pa ti koj začnejo težiti, kam greš, kolk boš plačal, da ne moreš tja ko si želiš, ker naj bi bilo preveč razburkano morje, da bi šel loh v nacionalni park. In vse kar si zaželiš je ena dobra kava… In te tvoj mož naredi še bolj utrujenega in živčnega ko je še bolj zmeden kot ti… In potem so trenutki, ko se zaveš, kje dejansko si, ko si v glavi narišeš zemljevid sveta, kaj delaš, in s kom si vse to deliš. Z edino osebo, ki ji popolnoma zaupaš, za katero veš, da bo naredila vse za tebe, tudi če si tečen (ne le njemu ampak predvsem samemu sebi), tudi kadar imaš slab dan. Ko te objame, se ti nasmehne, in zadrži tisti trenutek v sebi pripombe, za katere oba vesta, da bi prinesle še več slabe volje.
Potem pa vsemu skupaj sledijo dnevi uživanja, dobre hrane, razvajanja samega sebe oz. obeh. Ko se ustaviš, ko ti postane jasno, da na trenutke preveč hitiš in ne moreš dojemati več stvari, ki se dogajajo okoli tebe, ko se vse odvija prehitro. Ko gledaš slike za nazaj in ne verjameš da si tam dejansko bil. Ko ti vse res postane preveč samoumevno. Takrat sva si vzela par dni fraj, in samo uživala, brez razmišljanja o prihodnosti, ampak sva se trudila dojemati sedanjost.
Hvaležna sem svojemu možu, ki mi vedno stoji ob strani in me podpira pri mojih idejah; in zato, da se je dejansko odločil deliti to pot z menoj. In me prenaša v dobrem in v slabem…

Kako nastane čokolada ali Peter v tovarni čokolade

Kakavovec so kot dragoceno rastlino cenili že Maji. Iz njegovih plodov so varili pijačo bogov, kakavova zrna pa so uporabljali tudi kot denar, saj so imela zelo veliko vrednost. Seveda je cenjen tudi danes, saj je zelo občutljiv na spremembe v okolju, zato je pridelava kakava toliko bolj zahtevna – draga. 

V tovarni čokolade v Cuscu sva se udeležila »čokoladne« delavnice, kjer vsaj približno spoznaš zahteven proces izdelovanja kakovostne čokolade. Najprej je bilo na vrsti malo teorije, kjer smo izvedeli kako se pridobijo kakavova zrna iz strokov, ki jih najprej izluščijo in posušijo.

Sledi praženje, luščenje in mletje, da nastane fina kakavova pasta.

Za kvalitetno čokolado paste ne rafinirajo naprej do kakavovega prahu in masla, ampak jo s posebnimi mešalniki 24 ur mešajo s sladkorjem (običajno v razmerju 70:30). Nastalo gladko čokoladno kremo je potrebno še enakomerno ohlajati, da nastane homogena čokoladna zmes brez napak.

Sledi le še modeliranje in dodajanje dodatkov ter končno ohlajanje in zavijanje v embalažo (ko svizec zavije čokolado…).

Naredili smo tudi vročo čokolado, kakršno so pili Maji - zmleta zrna kakava, vroča voda in na žalost - ful čilija; so čisto pokvarli okus... Potem smo naredili še vročo čokolado, kakršno naj bi delali v Evropi - s preveč sladkorja seveda. Ampak je bilo vseeno zelo zanimivo in dobro. Ponudili so nam tudi čaj iz kakava oz. lupine zrn; zelo okusen.

Na koncu je vsak dobil paketek čokolad, ki jih naredil, oz. dodal čokoladi sestavine po želji in jo oblikoval (kokos, mandeljni, maca, koka, cimet, rozine,....).

Res dobra čokolada. Muy bien.

Machu Picchu

V soju blede svetlobe čelnih svetilk smo prehodili že kakšnih 1000 stopnic, ki so se v ključih zažirale v strmo pobočje, preden nas je zarja dosegla kratko pod vrhom. Skozi glavni vhod sva se zapodila med prvimi in komaj sem lovil fotoaparat, ki mi je bingljal okrog vratu, ko sem tekel po zadnjih stopnicah do prve razgledne točke. Značilni kamniti zidovi niso mogli skriti svojega porekla in naenkrat se pred nama prikaže znana slika, kot da bi nekdo postavil plakat pred naju…

»Pejd tja gor slikat, hitro,« me je priganjala Titina in spet sem zagrizel v stopnice in dihal kot stara lokomotiva, da bi med prvimi ujel deviški jutranji pogled iz najboljšega razgledišča. Res sem že videl to na slikah, a ti slike ne prikažejo mističnosti in veličastnosti tega kraja.

Jutranji mraz so presekali prvi žarki, ki so se sramežljivo dvigali izza svetih gora in vodič je kmalu končal svoja pripovedovanja o pomembnih točkah mesta.

Hitro sva se po novih stopnicah odpravila na najvišji vrh v okolici – Machu Picchu mountain. Ura izredno strme poti je prinesla najboljši razgled, ki si ga tukaj lahko privoščiš. Bilo je veličastno, opazovala sva okoliške s snegom pobeljene vrhove, navpične porasle hribe in pot prejšnjih dni, ki je vijugala po dolini. Globoko pod nama je izgubljeno mesto dodalo posebno energijo celotni pokrajini. Na vrhu nas je bilo vsega 5, 6 ljudi naenkrat, sami kulski, nobenih »I did that« turistov. Bil je mir in oba sva bila zelo vesela, da sva prišla sem…

Salkantay trek - drugi del

TRETJI DAN
Po napornem dnevu smo vsi malo pospali. Čakal nas je topel sončen dan. Pot se je počasi spuščala, obdajala so nas zelena tropska drevesa, Vijugali smo med plantažami kave, banan, avokadov, andskimi jagodami… Res je bilo kul. Utrgala sva si par zrelih kavnih zrn, takih mesnatih, rdečih; sem pregriznila in notri sta bili dve manjši zrni, odbani s tako sladko sluzasto snovjo; samega zrna nisem mogla pregrizniti. Večina skupine je hitela naprej, nama se ni dalo; če pa je bilo okoli toliko zanimivega.

Končno smo prišli do malega mesteca, kjer smo imeli kosilo. Kuharja sta se tokrat res potrudila; pripravila sta juho, kvinojo, solato s pikantnim piščancem (perujska specialiteta), riž, juko (vrsta krompirja),… Vsi smo se najedli, saj smo vedli, da je za ta dan hoja končana.

Čakal nas je prevoz do Santa Tereze, mesto zadnjega kempiranja, ki pa je bolj znano po svojih termalnih bazenih. In po treh dneh ne-umivanja in potenja smo jih že vse nestrpno pričakovali :)… Jaz sem bila še najbolj vesela, da smo nižje od 2000m.. to je pomenilo, da bo toplo, in res, šotore smo imeli postavljene med bananovci. Ko smo se razpakirali smo hitro odhiteli se kopat. In res je pasalo; vsi smo se kar pošteno namakali. Sledila je še zadnja večerja in po njej taborni ogenj, pod nebom polnim zvezd…

ČETRTI DAN
Čakalo nas je le še pr. 5 ur hoje do mesta Aguas Calientes oz. Pueblo Machu Picchu; to je vas, ki je nastala le z  namenom, da služi kot izhodišče za Machu Picchu, torej le za potrebe turistov. Pot se je najprej vila skozi gozd, nato pa se je nadaljevala ob železniški progi. In kmalu smo lahko videli obrise hribov, ki obdajajo Machu Picchu, ter od daleč tudi same razvaline; vsi smo postali vznemirjeni in smo pospešili korak; prvi so skorajda tekli naprej…

In smo prišli do našega cilja; najprej malo zmede z iskanjem hostla in razporejanjem. In potem – ledeni tuš. Dobesedno; res sem si želela en topel tuš po vsem tem. Odprem vodo in čakam, in čakam, in je vedno bolj mrzla, jaz že napol mokra, nisem vedla al je slabši da čakam al grem pod tuš; odločila sem se za drugo možnost, se tresla kot šiba na vodi in hitro zaključila. Peter je bil žal na istem. Ker smo spali v neki skorajda »luknji«, je bilo to to… Mela sva dosti in odšla na pivo. Že prvi sprehod po mestu nama je dal vedeti, kje sva. Cene 2-3x višje kot drugje, same restavracije, hoteli in prodajalne s spominki; ni nama potegnilo.
Po počitku nas je čakala zadnja skupna večerja, peljali so nas ven v restavracijo. Sva prav čakala, kaj nam bodo ponudili; ampak večerja je bila v istem stilu kot povsod, za 2x preveč denarja 3x manjša porcija kot običajno; oba sva ostala lačna, pa ne samo midva; ostali so si še naročili dodatne porcije za jesti :) Kakorkoli, hitro so nas vrgli ven; sledila so navodila za naslednji dan, kje se dobimo, kako bo dan potekal, vstopnice za Machu Picchu, karte za vlak…
Hitro sva se spravila v posteljo, vedela sva, da naju čaka zgodnje vstajanje in naporen dan…

Salkantay trek - prvi del

Machu Picchu – za marsikoga vrhunec potovanja po južni Ameriki. Možnosti, da prideš tja, je kar nekaj. Pri vsaki imaš sicer občutek, da si bankomat na dveh nogah. Ampak kaj češ, to pač moraš videt. Pa sva razmišljala, poceni ravno ni v nobenem primeru. Malo spraševala naokoli, gledala karte za vlak, vstopnino… In se na koncu odločila za 5-dnevni treking, ki te pripelje do tega svetega kraja. Joj, kako skeptična sva bila… Ponujali so ga za ceno med 200 – 500 dolarjev. In se začneš spraševati, kaj je narobe pri 200 dolarjih, kje te okoli prinesejo…  Ampak sva si rekla, da veva kaj plačava, da ne smeva pričakovati preveč, pa kar bo bo. In sva šla na Salkantay-trek, pet dni, 4 noči..

PRVI DAN : zbujanje ob 3:30, tolko da sem nama naredila še toplo kavico, se na hitro spakirava in greva na dogovorjeno mesto na glavnem trgu (naju pač niso pobrali pred hostlom, ker sva spala v bolj umetniški (in zato poceni) četrti Cuscota, kamor niti s taxijem ne gre). In nato zmrzovanje (še vedno smo na 3300mnm) zunaj pred kombijem, zbegani pogledi ostalih udeležencev, kaj se dogaja. Slab začetek, dober konec… Potem smo se le odpeljali… Zaspani in zasedeni smo prišli do izhodišča trekinga, kjer je bilo že vse pripravljeno za zajtrk. Najprej sva se obotavljala, ali bi kaj spila ali ne, ker sva vedla, da bodo spet vlekli denar od naju. Seveda, ko sem hotla plačat, mi je postavil tako ceno za čaj in kavo, da sem ga kar grdo pogledala in mu rekla, naj še enkrat zračuna; in je koj postavil nižjo ceno… Pa pustmo to. Ko so se ostali razpakirali, pripravili prtljago za konje (na udeleženca naj bi konj lahko nesel 5kg), smo se odpravili... Midva kot midva, sva sama nosila razuake, brez pomoči konjev…

Najprej počasi, hitr, vodič je bil malo brez občutka, kar se je potem kazalo skozi cel treking. Vem, skupina je bila ful velka (17 ljudi) in je težko vsem ugoditi, sam vseeno. Pot nas je vodila malo po cesti, malo po bližnjicah. Vse do kosila; napeto sva gledala kaj nam bodo naštimal za jest; poleg mene še dve punci v skupini nista jedli mesa; Pero je bil že kar lačen – je dobil kurje bedro v omaki; se mi zdi da ga je tko prestavljal in mrcvaril po krožniku da je blo groza; najedel se ravno ni. Ugotovila sva, kje šprajao pri ceni trekinga – med drugim tudi pri malih porcijah hrane. Po siesti smo se odpravili naprej, vsak v svojem tempu, do prvega prostora za kampiranje, najbolj hladnega, na višini okoli 3900m. Postavili so šotore, spili smo topel čaj, po večerji pa hitro vsi popadali v postelje oz. spalne vreče.  Vsi smo vedeli, da bo jutri naporen dan.

DRUGI DAN
»Señor, te!« V posteljo smo dobili topel kokin čaj, ki nam je pomagal pri zgodnjem vstajanju. Hitro sva se spravila k sebi, vse spakirala in odšla na zajtrk. Čakal nas je najtežji dan, prečkanje prelaza na okoli 4600m. Jaz sem bila smo srečna, da ni bil tolk hud mraz. Po skoraj mesecu dni Bolivije mislim, da me je malo podhladilo. Skos sem bila najbolj oblečena… In smo šli, korak za korakom; in se pogosto ustavljali… Na koncu sva mela že dosti in rekla da greva počasi naprej. Sej se ne moreš ustavljat na 500 m, ker se sam ohladiš. In tko sva hitro prišla do prelaza (poznala se nama je aklimatizacija); Peter je prišel malo za mano izza ovinka; ko sem mu rekla, daje to to, tudi sam ni mogle verjeti. Na vrhu smo meli kratko predavanje o Peruju, Inkih, svetih gorah, vse malo mešano… Ampak je bilo res lepo. Zahvali smo se Materi zemlji, da nas je pustila na ta sveti kraj, in se odpravili v dolino.

Pokrajina se je počasi spremenila, zrak pa je postajal toplejši – poznala se je višina. Pusto travo so zamenjala drevesa džungle, pojavili pa so se seveda tudi komarji, kar nas ob slastni večerji ni preveč motilo. Najtežje je bilo za nami.

Bienvenidos a Peru!

Cusco – turistična Meka, izhodišče za Machu Picchu, trume turistov, ogromno cerkev in trgov, restavracij, turističnih agencij, neskončne ulice gor in dol, ki jih obdajajo obzidja še iz časa Inkov… In občutek, da te želijo povsod malo »nategniti«… Ampak še vedno mesto, kjer se med ulicami izgubiš, ti zatežijo da se ne smeš dotikat kamnov, se izogibaš trumam razvajenim američanov, in si prvoščiš dobro argentinsko vino in perujsko kavo… In se spomniš, kako in zakaj potuješ, si vzameš čas zase….