Teden dni v Kopanu

Po lanskih neprecenljivih izkušnjah v Tushiti sva se odločila znanje o Budizmu nekoliko utrditi. In ker naju je karma že šestič privlekla pod Himalajo, sva se odločila, da tečaj o osnovah Budizma obiščeva še enkrat, kar tukaj v Katmanduju.

Na mestnem obrobju se na griču dviguje samostan Kopan, kjer se je pravzaprav vse začelo. No, ne ravno Budizem, ampak njegov prodor na zahod. V 70ih letih prejšnjega stoletja, ko je Katmandu še veljal za kultno hippy mesto, sta Lama Yeshe in Lama Zopa Rimpoche izvedla prve tečaje o osnovah budizma za zahodnjake (hippije :-) ). Zanimanje je bilo tako veliko, da sta ustanovila samostan Kopan, ki od takrat naprej izvaja izobraževanje zahodnjakov o budizmu. Danes je to samostan z več kot 300 menihi, najbolj pa slovi po svojem enomesečnem Novemberskem tečaju. Ker je do novembra še dolga, sva se odločila obiskati enega od tedenskih tečajev, kar bo ravno prav, da nama ostane še nekaj časa za pohajanje po hribih :-).

Pričakovala sva nekaj podobnega kot Tushito; urnik, teme, vse se je skoraj ujemalo (Tushita je mlajša podružnica Kopana), a nama je kmalu postalo jasno, da bo drugače. Tišina je bila zapovedana samo dopoldan, tudi komunikacija s svetom (ala telefon, i-padi,...) ni bila izključena, samo odsvetovana. To je bilo precej moteče, saj se je po kosilu že po dveh dneh začelo klepetati vse naokoli; nama je bilo hudo, bila sva žalostna zaradi ostalih, saj sva vedela, koliko več ti lahko na takem tečaju da še tišina. Da imaš čas malo globje razmišljati, brez pogovorov kot je npr. kje je najboljša picerija v Kathmanduju, kam greš potem na treking, od kje si, kaj delaš.... 

Bilo pa je tudi veliko obiskovalcev, že samih po sebi, hkrati pa je s tečajem potekala tudi pet dnevni festival molitev v glavnem templju. Ob polni luni je dosegel vrhunec, v samostan se je zgrnilo še stotine tibetanskih družin in veselica je bila na vrhuncu :-).

Nekako nisva vdela, kaj naj si o vsem tem misliva, saj je ob vseh teh motečih dejavnikih še meditirat težko, kaj šele se poglobit vase in se spoznavat s svojimi težavami. Ali sva bila razvajena od Tushite ali pa na splošno imela drugačna pričakovanja. Malo je k depresivnemu vzdušju prispevalo tudi vreme - prve tri dni vkup je deževalo, bila je megla in mraz, vsako noč sem potrebovala odejo več, v dvorani med urami sva sedela vsak pod svojo odejo in vsak dan sem imela na sebi en dodatni sloj za obleči. Potem pa se je pokazalo sonce, počasi sva se znebila vseh predsodkov, in začela pridobivati novo znanje in inspiracijo.

Seveda je za naju bila večina stvari že poznanih, a jih je bilo zanimivo slišat od nekoga drugega, z druge perspektive. Počasi so nama nekatere stvari postale bolj jasne. Recimo to, da naš um sam ustvarja pridevnike 'lepo' in 'grdo', ki jih potem sami nalepimo na stvari in osebe. To počnemo nezavedno in se tako na določene stvari bolj navežemo ali nas bolj odbijajo, kot npr. nekoga drugega. Ne znam razložit, ampak ko malo začneš dojemat te stvari, se slika puzzlov spet nekoliko poveča :-)

Predvsem so bili zanimivi večeri - imeli smo enkratno priložnost in pa čast poslušati t mladega 22-letnega meniha, ki naj bi bil reinkarnacija nekega pomembnega lame, naslednji večer nam je na naša vprašanja odgovarjal Pemba Sherpa iz Himalaje (ja, tako se je predstavil ;) ), starejši menih, spoštovan učitelj ki živi v Hong Kongu. Moram povedati - vsi, ki sem jih kadarkoli poslušala imajo takšen nalezljiv smeh, ne vem, sploh se ga ne da oponašati. In kakšne fore pravijo na svoj račun in kako se lahko potem tudi sami sebi smejejo. Hkrati z njimi se začne smejati cela dvorana. Neverjtno, ko se ti zdi da te kar navdahne s srečo in optimizmom, saj so vsi tako skromni, nesebični, na trenutke precej brez zavor. 

Svoje življenjem, vidik nanj v povezavi z budizmom, nam je predstavila tudi ameriška nuna, ki je bila včasih psihoterapevtka. Pogledali smo si super film o reinkarnaciji ter si ogledali nekaj izmed relikvij, ki so ostale, ko so sežgali še enega pomembnega lamo in to tu v Kopanu (ostanki zob,...). 

Zadnji večer pa smo gledali film o Dalai Lami, ki naju je še posebej inspiriral. Nekateri ga imajo za Budo. Če pomislim, Buda bi počel še večje stvari. Ampak človek, kakšen človek je to, je pa naravnost nedojemljivo... Neprecenljivo!

Tako je teden hitro minil, dež je opral nebo nad Nepalom in nama pripravil nebeško kuliso za treking. Nabita s pozitivno energijo upava, da bo takšna še nekaj časa ostala :-)

Naučila sva se tudi, da so pričakovanja zahrbtna stvar. Saj to vsi vemo. Ne smeš pričakovati preveč - ne od oseb, ne od dogodkov. Naše glave si včasih ustvarijo neko perfektno sliko. In tako boš vedno le razočaran. Vendar - kako bi živel brez pričakovanj? 

Vzhod nad Kopanom.

Jutranji pogled na sosednji samostan.

 Vrt s stupami in dobro energijo :).

Glavni tempelj.

Naš tečaj je potekal v gompi Bude sočutja.

 Družine iz doline so tekom dneva zasedle vsak prosti centimeter vrta in imele piknik.

Procesija okoli templjev na Dan molitev; menihi imajo tipična pokrivala, značilna za Gelugpa vejo tibetanskega budizma.

glavna kuhinja v samostanu. Na dan festivala so razdelili več kot tisoč brezplačnih kosil.

Tečaj smo zaključili z Light offering na vrtu in molitvami za mir na svetu.

Obisk pri Mipsangu

Mipsang Lama, dr. med., je entuziastičen internist, Tibetanec, katerega sva spoznala preko dr. Kristanove, in pri kateremu sva hranila nekaj robe za naslendji obisk Nepala. 

Ko sva se vrnila v Kahmandu je bila ena prvih nalog, da pokličeva Mipsanga - je hranil kar nekaj toplih oblačil. Vesel, da sva se vrnila prej kot sva načrtovala, naju je povabil k sebi domov na večerjo. Priznam, kar malo živčna sva bila, saj res nisva vedela kaj naj pričakujeva, kaj se spodobi prinesti s seboj, poleg tega je bilo še ravno tibetansko novo leto pred dvema dnevoma.... Vendar je bila vsaka skrb odveč- cela družina naju je sprejela odprtih rok, toliko topline od neznancev že dolgo nisva prejela. 

Živijo v malo lepšem, bolj modernem predelu Katmanduja, v veliki tri-nadstropni hiši, katere streho krasijo molilne zastavice in prelep razgled na eni strani nad mesto, na drugi na opičji tempelj, tretji seže preko hribov, posejanih s samostani… Nikoli si ne bi mislila, da obstaja tako lep kraj ne daleč stran od hrupnega Thamela.

kot sem omenila nama je bilo najprej malo nerodno, nelagodno; trema, pričakovanje, cel dopoldan sva googlala  in spraševala, kaj prinesti na večerjo s seboj tu v Nepalu. A ko naju je Mipsang pripeljal do doma (v pravem avtomobilu sva se peljala!) in sva se povzpela po stopnicah v dnevni prostor, sva se takoj sprostila. V zraku je bilo čutiti nekaj dobrega. Pozdravila naju je Mipsangova mama, prijazna ženica, stara 59 let, toplih oči in potez na obrazu. Njej je sledila še ostala družina, obe sestri, svaka ter nečaki in nečakinje. Stene sobe in hodnikov so krasile fotografije Mipsanga in njegovega očeta z Dalai Lamo, pa njihovega lodga v Langtangu, diplome Mipsanga in njegovega brata…. S stropa so viseli okraski za Losar, ki je bil ravno pred dvema dnevoma, a praznovanje še vedno traja. 

Takoj so nama ponudili dober mlečni čaj in praznični kruh (zelo vesela sva bila da ga nisva kupila midva za poleg, ker je bil ta neštetokrat boljši kot tisti z ulice). Mipsang si je vzel čas in nama povedal nekaj več besed o sebi in celi družini. Prihajajo iz Tibeta, od koder so pribežali v dolino Langtanga, kjer se je rodil tudi Mipsang. Očetu je uspelo iz malega tea-shopa tam ustvariti cel lodge, drugi v vasi, že leta 1988/89. Poleg tega so imeli tudi ogromno čredo jakov, za meso, sir,… 

Steklo jim je, počasi so začeli otroci hoditi v šolo – Mipsang šele pri 12ih, nato je delal po dva razreda skupaj. Danes je priznan internist, del izobraževanja je opravljal na Filipinih. Sestra se je izučila za kuharico (njena sponzorica je bila tudi dr. Kristanova), brat se je izučil za inžinirja. 

Ko potegneš črto in pomisliš, kako daleč so prišli od črede jakov do osebnih poznanstev z Dalai Lamo, moderne hiše v Kathmanduju… zgodba o uspehu. In predvsem pa o dobrih ljudeh. To sva začutila predvsem ob njegovi mami in očetu. Kljub temu, da imata ogromno, kako daleč sta spravila otroke, vse sta preskrbela, a hkrati ni bilo zaznati nobene prevzetnosti, ničesar niti malo podobnega temu. Vse kar sva začutila ob njih je bila toplina in sprejemanje. Sprejemanje naju takih kot sva. 

In to je tisto kar šteje. 

Da ne pozabim - večerja je bila odlična. Pravi dhal bhat, družbo pa sta nam delali še dve nuni iz bližnjega samostana, ki sta prinesli vabilo za neko pomembno praznovanje. Vedno najdejo prostor še za enega, gostoljubnost je brez meja.

Še ena malenkost :) – Mipsang je bil del ekipe, ki je sodelovala ob reševanju Tomaža Humarja. A to je že zgodba zase. Res, svet je majhen, a očitno je naša Slovenija velika.

Najpomembenjše vprašanje zame pa je padlo na koncu. Zakaj budizem? je vprašal Mipsang. In sam dal odgovor naj - it inspires you; you find your inspiration with in.  in to je vse. Morda pa se zato vedno znova vračava v Nepal. In to je samo še ena dodatna potrditev, kako naju je tokrat sprejel odprtih rok.

 Velik dnevni prostor s tipičnimi nizkimi lesenimi mizami, zadaj je prehod v kuhinjo in jedilnico.

 Okusen "praznični kruh". Z njim postrežejo ob posebnih priložnostih, kot je npr. novo leto. Mipsang nama je povedal, da ga praznujejo najmanj deset dni, skupaj se zbere cela družina.

 Mipsangova mama, ki si je za najin obisk nadela še značilne uhane :).

 Na balkonu.

 Mipsang in Peter, na stenah za njima pa fotografije z Dalai Lamo.

Nepal. Šestič... :)

Pa sva spet tu. V Katmanduju. :)

Hmmmm… kaj naj rečem – zarečenega kruha se največ poje... Znašla sva se spet tam, kjer se je najina skupna pot začela. Pred sedmimi leti in pol, ko sva prvič odšla na potep. In lani, ko sva se odločila za malo daljšo pot. Ob zadnjem obisku nekako glava ni bila na pravem mestu, nekaj ni štimalo, ne vem kaj; rekla sem si da prej kot naslednjo jesen se v Nepal ne vrnem. Pa je minilo manj kot leto; zakaj, kako ne vem. Mogoče ve le buddha. A letos je čisto drugače.

Prijazen nasmeh gospe v modrem na letališču, med tem ko je gledala kam le naj nama prilepi vizo : Many times in Nepal right? Vsi smo se zasmejali; šestič sva že tu. Sva morala že kar malo pomisliti.

Zakaj, kaj naju vleče. Nimam pojma. Dejstvo je, da se vedno znova in znova vračava. In letos se mi zdi da naju je Nepal sprejel s posebej odprtimi rokami. Še hrup na cesti je bolj znosen in manj smoga v zraku, čeprav naj bi bil Kathmandu drugo najbolj onesnaženo mesto na svetu (in četrto po korupciji so naju podučili včeraj). Res je, da še ni glavne sezone, a vseeno. 

Enostavno, občutek da sva tu, je tisti pravi. Nekje se ti stvari poklopijo. In je to to. Ko sta moja dva odšla, nekako ni bilo več isto. Želela sva si čim prej oditi naprej. In sva našla cenovno dokaj ugodne karte do KTM : ali naslednji dan, ali pa čez deset dni. Nisva dolgo oklevala, kupila karte in že drugo noč prespala v Katmanduju.

Čeprav priznam, ko sva ob desetih zvečer stopila ven iz letališča na ulico, vdihnila mrzel zrak, pomešan s prahom, sem si res mislila, kaj mi je tega treba. Še bolj naslednje jutro, ko sem se zbudila z ledenimi prsti na nogah, ko so spet na vrsti redukcije elektrike (od 5-9h zjutraj, ko bi si rada z električnim grelnikom segrela vodo za topel čaj). Pa se ti podijo po glavi vprašanja, a sva res že spet mogla rinit v ta mraz? 

Potem pa sva se hitro spravila ven iz postelje in na sprehod po ulicah Thamela. Vonj dišečih palčk po sandolovini, ohm mani padme hum iz zvočnikov, dober mlečni čaj in pravi indijsko kosilo, še sonce se je pokazalo. In v trenutku sem pozabila na mraz, vse je bilo pozabljeno.
Ob tem pa nenehno občutek, da je vse prav, da je v ravnovesju, da tako že mora biti. Da nekaj klapa.

Najini načrtni –hmmm… bova odkrivala sproti. Že prva lepa stvar, ki se nama je zgodila, pa je bil obisk pri dr. Mipsangu Lami, ravno po Losarju - tibetanskemu novemu letu :).

Up close and personal

Epilog obiska mojih staršev…

Za menoj oz. za nama je neprecenljiva izkušnja. Del najine poti, del najinega življenja, sva imela čast z nekom deliti - z mojima staršema. Kdo ima v odraslih letih (joj, res bom že trideset ;)) priložnost preživeti tri tedne s svojimi starši. Brez pravih obveznosti, le počitnice…

Priznam, sploh na začetku je bilo res naporno, nepredvidljivo. Mislim da sem hotela preveč. Preveč naenkrat in prehitro. Želela sem jima pokazati, dati možnost doživeti del najinega sveta, hkrati sem želela da vidita, okusita življenje JV Azije, Kambodže; življenje dolgo trpinčenega a hkrati ponosnega ljudstva. Za piko na i pa sem jima hotela naprej predati čim več znanja, ki nama ga je dalo potovanje, predvsem do spoznanj in zaključkov, do katerih nama je pomagalo srečanje z budizmom, Tushito.

Če se postavim v njuno kožo, sta naenkrat "padla" v svet Azije, prvič v življenju; po vsem vznemirjenju, tremo pred letališči, kulturnemu šoku. Verjetno se jima je po žilah pretakal adrenalin, strah, sreča, veselje… Po devetih mesecih sta končno spet videla naju. 

Sama pa sem imela glavo in misli naravnane na to, da sem si želela le dati čim več nazaj njima, ki sta me vzgajala, ki sta imela potrpežljivost ne glede na to česa sem se lotila, ali sta se s tem strinjala ali ne, in me ob tem imela vedno brezpogojno rada in me podpirala…. V to nikoli nisem dovmila in nikoli ne bom dvomila. Ljubezen staršev ne pozna meja.

Hudo mi je le, ker sta včasih mislila da sta s svojim obiskom prinesla same težave; od planiranja, prilagajanja,... Meni pa je to le v izziv. Težko je bilo edino potegniti mejo med tem, koliko ima vsak fraj, da jima je še zanimivo in ne dolgočasno, da ni urnik prenatrpan, da se normalno prehranjujemo, da jima prihraniva nepotrebno izgubljanje časa na avtobusnih postajah,...

Ne znam z besedami. In na trenutke je bilo res vse malo kaotično, zbegano, preveč prilagajnja in odvisnosti drug od drugega. Pomešano na začetku z gnečo in neprijentimi vonjavami po hrani na ulicah Bangkoka, hrupom in hupanjem; nato z Angkor watom, enim izmed čudes sveta. Temu je sledil Phnom Penh, okus temačne preteklosti Kambodžanov. Niti ne preteklosti ampak sedanjosti.  Za sprostitev, pomiritev duše smo se ustavili v Kampotu, obiskala sta planaže popra, zajčji otok…. Na koncu še skok na morje… Ati je bil prvič na peščeni plaži, zakopal se je do vratu v mivko, skakal po vodi kot otrok. Kdo ima srečo videti takošno neizmerno srečo pri svojim starših? Še na pedikuro smo ga spravili, ko je moral celi dve uri sedeti pri miru. Občudovanja vredno za moškega pri 55ih ;).

Na začetku je bilo morda res preveč in to je bila moja napaka, ki jo priznam brez problemov. Ampak moja dva sta se super držala. Nobenih prevelikih izpadov slabe volje, naveličanosti, jeze…. Le iskreni občutki, ki jih nismo skrivali drug pred drugim. Kar je edino prav… Res, danes vsi preveč zadržujemo svoje občutke, misli v sebi. Ne upamo si jih povedati na glas, deliti z drugimi. Ker se nam zdi da nas potem vsi postrani gledajo. In tako je najlažje zadržati samo zase. Brez zavedanja, da se ti bo nekoč vse nakopičilo, da je v bistvu vsak dan le slabše…

Ko potegnem črto, mi ni žal za nobeno besedo ali dejanje. Vsi smo le ljudje, krvavi pod kožo. Postali smo bolj povezani, bolj naju razumeta in midva njiju, njun pogled na svet. 

Tudi najin odnos se je spremenil. Postala sva bolj vsak svoja oseba in hkrati še bolj povezana skupaj. Dobila sva nek nov zagon, za življenje, za potovanje. Včasih pozabiva, da sva tudi midva nekoč bila prvič tukaj in koliko novih stvari sva takrat videla. Seveda sva se marsičesa s časom navadila in se nama danes zdi samoumevno (predvsem življenje in dogajanje na ulici je takšen primer). Zdaj drugače dojemava iste stvari, hkrati pa vidiva veliko novih, zanimivih. In v tem je tisti čar poti, ki ga nikoli ne bova znala opisati nekomu, ki ga ne doživi. In prav je tako :-).

Najtežji del za njiju pa se je lotil šele sedaj, ko sta se spet vrnila v tirnice vsakdanjega življenja. Ohraniti malo notranjega miru, pomirjenost, to bo sedaj pravi izziv.

Iskreno upam, da jima bom lahko v dovolj veliko podporo, da ju bom lahko spodbujala, čeprav z drugega konca sveta. 

Še enkrat - hvala da sta prišla! In komaj čakam - čakava na nov obisk ;).

Potovanje, prilagajanje

Lahko napišem niz dejstev, stvari ki so se nam zgodile odkar sta prišla na obisk moja starša. Skupaj smo se odločili, da namesto Tajske obiščemo Kambodžo, si ogledamo Angkor Wat, Phnom Penh, malo podeželja in kratek skok na morje. Za naju kot tako nič novega, za moja dva preskok v nek paralelni svet. Ne moreva si predstavljati, kakšen kulturni šok sta doživela, v kaj sta bila vržena, kaj doživljata. To je tista sladkost, vznemirjenje, tvoj prvič... To jima zavidava. Ne samo prvi okus Azije, tudi dejstvo da se že tako dolgo nismo videli, močno vpliva na njuno trenutno doživljanje sveta.

S svojimi izkušnjami se ju trudiva obvarovati pred nepotrebnimi problemi, stvarm,i ki so za naju vsakdanje in jih z veseljem opraviva tudi za njiju.

Sama dva bosta veliko bolje opisala stvari, dogodivščine.

Jaz pa lahko pišem samo o svojem trenutnem doživljanju sveta, svojih staršev, občutenju Petra, o spremembah ki se dogajajo v naju, o načinu razmišljanja.... Kar naenkrat sva bila v bistvu tudi midva vrževa v svet, utrip življenja, ki sva ga za nekaj časa hote zamenjala za druge stvari, ki so za naju bolj pomembne.

Morda bodo misli nepovezane, moram se navaditi še enkrat vse prebrati preden objaviva.

Mogoče malo preveč osebno, a vseeno. Na trenutke se mi zdi kot da bi trčila dva svetova skupaj, kot da smo v razmišljanju svetlobna leta narazen. Na določene stvari imamo tako različen pogled kot da ne bi bili iz iste družine :). To je hkrati čar, izziv za vse, nekaj kar nas žene naprej, kar mene žene naprej, da bi njima dala čim več, kar sem se sama naučila tekom poti, potovanja, življenja. Čeprav vem, da je za njiju sedaj zelo težko; zdi se mi da ju je strah osebe, v katero sem odrasla, strah mojih besed, odkritosti, resnice? Kot da ne najdeta več skupnega jezika z menoj, s Petrom, z nama. Sicer pa je tudi res, kdo pri zdravi pameti gre s svojim možem in starši pri tridesetih na počitnice za tri tedne ;).

Ogromno je dobrih trenutkov, veliko več kot slabih. Pogovarjamo se toliko kot še nikoli, čeprav nista navajena. (Danes sta šla sama na izlet in si po moje kar oddahnila, da me ne bosta poslušala cel dan). Mama je rekla da se počuti kot na analizi. Pa to sploh ni moj namen. Rada bi jima samo pomagala. Zato se nikoli ne sekiram dlje kot pet minut, če vidim da jima kaj ne paše. Ker kar je pomembno za tem je moja motivacija. Ta pa je čista. Dobra. Vredno je vseh naporov.

Želim si samo, da bosta čez nekaj časa, ko bosta prišla domov, malo razmislila o stvareh, razumela. Razumela kaj sva jima hotela dati s temi počitnicami. Ne le odklopa, pač pa morda nekaj več. Nekaj, da bosta lažje razumela naju, najin svet. Da bosta postala bolj potrpežljiva drug do drugega, do ostalih; ceniti drobne stvari, nasmešek neznanca, dišeči domači kruh ;).

Ogromno je prilagajanja  s strani vseh štirih. Nihče si ni mogel predstavljati, v kaj se je podal. Midva še nekako, ona dva pa ne. Hehe, dvomim da bi se še enkrat odločila za to, če bi vedela kaj ju čaka ;).

Ravno zato je to neprecenljiva izkušnja za vse, za življenje. In dober test za naju. Da se trenutno še ne želiva vrniti v okolje, ki sva ga pustila za nekaj časa za seboj. Preveč je še stvari ki naju čaka, ki jih želiva "spucati" pri samih sebi, med seboj, preden bova spet pripravljena nazaj.

Na koncu lahko samo še napišem, kako neizmerno hvaležna sem za svojega moža, ki mi stoji ob strani, ki je moja skala, drugače bi se že zlomila, izčrpala. Ta izkušnja je naju povezala na nek čisto nov način; hkrati prinesla malo svežine v najin vsakdan, v najin odnos.

In hvaležna sem, da imam starše, ki so se za ta dopust morali vseeno marsičemu odpovedati. Ko se res nista zavedala v kaj bosta pada. In vsaka jima čast, dobro vozita! :).

Kot sem rekla, na koncu je vse v ravnovesju. Razmišljam za štiri ko prej sploh nisem. Vse se poklapa. Vse je z razlogom :).

Kriza ?!? :)

Že dolgo časa nisva nič kaj pisala. Kje sva, kaj počneva, kaj se dogaja v najinih glavah. Potovalna kriza morda :) ?!? Iskreno - malo ja. Občutek imava, kot da nama je glava v zadnjem mesecu "zaspala"; kot da so možgani na off. Mogoče davek potovanja po krajih, kjer pot ni naporna, kjer si lahko vse urediš brez problema, vse imaš na dosegu roke, za nič kaj se ne rabiš pretirano potruditi. Hkrati je bilo vmes nekaj mest, ki sva jih v preteklosti že obiskala. In jih imela v spominu drugačne kot sva jih doživela sedaj. Saj to je logično, samo sva bila nekajkrat malo žalostna; Kambodža je žal primer tega, kaj smo naredili, kam smo jo pripeljali. Korupcije je še več kot je bilo, vsem na očeh (na peturni vožnji se je samo naš mali kombi približno šestkrat ustavil na policijski kontroli, kjer je voznik vsakič policaju stisnil nekaj rielov v dlan. Saj ne dosti, ampak ko pomisliš koliko jih gre tam mimo vsak dan se nabere...). 

Pa niso samo kraji, pot, malo je tudi osebne krize. Nisva našla pravih miselnih izzivov, včasih se ti zdi da dneve zapravljaš, da imaš vse na dosegu roke, si brez skrbi, hkrati pa imaš občutek, da ti življenje polzi med prsti. Ko imaš ves čas na svetu, pa si ga ne vzameš včasih niti 10 min za razmislek o dnevu, ko pozabiš uživati v trenutku, ko se pozabiš pogovarjati (kaj smiselnega, ne o vsakdanjih stvareh).. Veva, marsikdo nama zavida; se mu zdi, da se nimava kaj pritoževati, da živiva svoje sanje. In ja, jih. Samo midva včasih na to pozabiva. Se ubadava z nepomembnimi stvarmi. In veva, kaj sva pustila za seboj, kakšno kvalitetno življenje; zato je na trenutke se toliko bolj težko. 

Po nekaj slabih trenutkih, nesmiselnih dneh, sva sedaj misli malo uredila, razmislila sva kaj pričakujeva, kako naprej. Kaj si želiva, kaj potrebujeva. Ja, pogrešava Slovenijo, življenja kot sva ga imela. Tek po Golovcu, izlet v hribe, svež zrak, domačo hrano. Pogrešava sllužbo. Vsaj malo občutka, da lahko nekomu pomagaš, narediš v dnevu nekaj koristnega.

Morala sva se malo poglobiti vase ;) kaj si še želiva od poti. In kaj je bilo najboljše kar sva oba ugotovila (hvala bogu, oba :) ), da če bi morala jutri domov, da ne bi niti za trenutek obžalovala tega, da sva odšla. Ker veva, da nisva odšla zato, ker bi nekaj iskala, ker bi nama doma kaj manjkalo. Vse imava že v sebi, samo malo globje in iz razdalje sva morala vse videti; manjkala je pač pika ni. Želja po potovanju je bila vedno.

Zdaj sem se že malo preveč oddaljila od bistva; nekaj nepovezanih misli, saj težko opisujem občutke, ki so sedaj v nama. 

Veva, kaj si želiva, kam in kako greva naprej. Zdi se nama prav, da deliva tudi takšne stvari, ki se dogajajo v nama. Da veš, da ni vse vedno tip top in oh in sploh; kako sva lahko srečna da imava to možnost potovanja in masiranja in dobre hrane, da ni položnic ki pridejo vsak mesec, skrbi z ogrevanjem, stroškov za vzdrževanje avtomobila. So pač druge skrbi :).

Pred nadaljevanjem pa naju najprej čaka še nekaj zelo lepega, jaz sem že kar vznemirjena; v soboto namreč priletita moja starša. Za tri tedne, malo potovanja, dopusta, obisk. Po skoraj devetih mesecih se bomo spet videli. Nov izziv za vse štiri. Se nikoli nismo bili tako dolgo in tako veliko skupaj kot bomo sedaj. 

Tako da so trenutno najine glave bolj napolnjene z mislimi o temu, kam bomo šli, kaj bi rada da vidita in doživita. In je kar težko, saj midva vidiva vse pluse in minuse, njima pa bo vse novo :).

Kakorkoli, že več kot teden sva v Chiang Maiu, na severu Tajske, kjer uživava v prijetnih temepraturah preden greva v soparen Bangkok in na letališče s tablico v roki za Mr and Mrs Drame ;).

Malo meditirava, pohajava po templjih, se razvajava z dobro hrano, hodiva po masažah - Peter je med drugim opravil tudi krajši tečaj tajske masaže, tako da upam da čim prej začne vaditi. Nič nama ne manjka.

Srečna sva, zadovoljna.

Kam pa po Tajski pa naj zaenkrat ostane še skrivnost ;).

Nekaj fotk, čeprav nič kaj zanimivega; ker nama je že vse preveč domače priznava, da včasih kar pozabiva na stvari, ki bi bile komu popolnoma nove, odpaljene :). Ja, morava menjati lokacijo, kmalu :). In iti tja, kamor naju najbolj vleče, kamor čutiva da morava iti.

Sončni zahod pri enemu izmed neštetih watov v mestu. 

Wat Chedi Luang. Najbolj znani v mestu.

 Vzela sva si čas in odšla do enega izmed manj obljudenih watov; pot do njega vodi skozi gozd in je označena z nešteto oranžnimi trakovi, ki so jih na drevesa navezali menihi. Res lepa pot, ven iz mesta, skozi gozd... Spominjalo je na jesen na Šmarni :).

Na koncu poti je kar nekaj misli na tleh, drevesih...

 Še kakšna specialiteta z ulice....

 Najin top zajtrk : mango s sladkim sticky rižem, belim in rjavim, pa temni sticky navadni riž, bananin čips, indijski oreščki... ni da ni. In to je le polovica!.

 Suši za 5 Bahtov ( 0,15e recimo).

 Prvič sva poskusila še kokose, ki so v bistvu skuhani. Stare olupijo in jih skuhajo, tako naj bi bila voda bolj sladka in meso bolj mehko. Pa niso nič kaj fajn. Filipinski na daleč zmagajo!

 Dobro kosilo - široki riževi rezanci v sojini omaki, sladko-slani, s tofujem in zelenjavo.

Masaža za 5 eurov :).

Saturday night market.

Mmmm... kokosovi piškoti

Verjetno se mesec dni pogovarjava malo bolj intenzivno o hrani :) - že od Filipinov dalje, saj tako več kot polovico dneva diši iz vseh koncev po sveže pečenem na oglju (sicer je meso ampak vseeno), da se nama v spomin že skoraj preveč pogosto prikrade vonj po domačem pikniku, domači hrani,...

Včeraj popoldan pa je za spremembo zadišalo po nečem drugem. Najprej sva mislila da sva malo čez les, po čemu, ampak se nisva zmotila...

Med vožnjo s kolesom po rdeči peščeni cesti, nekje na podeželju Kambodže, se nama je v nos prikradel vonj po kokosu in piškotih. Saj ločeno še gre, je že dišalo, samo skupaj nama ni peljalo - ampak - ustavila sva se, kjer je najbolj dišalo, in ob strani zagledala prijaznega gospoda, s širokim nasmeškom na ustih, ko sva mu s kretnjami kazala, kako nama diši. Ribal je kokose za moko, midva pa sva pogledala za njegove rame v temen prostor in zagledala kaj - domačo proizvodnjo kokosovih piškotov!!! :) in to iz riževe moke, pečeni pa nikjer drugje kot v pravi zidani krušni peči! 

Niso naju pustili oditi lačna :) še enkrat več se je pokazalo, kako prijazni s(m)o lahko ljudje, in da se še vedno najdejo taki, ki te ne vidijo samo kot vir zaslužka.

 Zelo so iznajdljivi in praktični - polovico kokosove oreha nasloni na sredino tiste narave, ki elegantno ven nastrga kokosovo meso.

 Vse na roke, pri izdelavi sodeluje cela razširjena družina.

 Vzorec naredijo kar z glavnikom.

 Dišalo je v radiju petsto metrov naokoli :) Res so bili taboljši, le poglej kje se pečejo, in pomisli, kako so narejeni; vsi ročno, z občutkom. In ne strojno kot pri nas....

Res lepo popoldne. Doživetje ki te spomni zakaj si odšel na pot :).