Skoraj kulturni šok

Iz Kolkate sva odletela v Kuala Lumpur, prestolnico Malezije. Tri urni let naju je prestavil v popolnoma drug svet – v t.i. Švico JV Azije. 

Skoraj sva doživela kulturni šok, na malo drugačen način - v nebo se dvigajo nebotičniki, ceste so urejene, brez kravjih drekov povsod, semaforji laufajo, ulice čiste, ljudje nasmejani, prijazni. 

Naenkrat je bilo mnogo preveč vsega. Trgovine na vsakem vogalu, restavracije od McDonaldsa do KFC, Burger Kinga, veleblagovnice,.. Urejen svet. Takšna razlika po Indiji, da sva si zapletla življenje zaradi odločitve, kateri jogurt izmed dveh naj si izbereva. Smešno slišati, ampak je resnica, tolko še nisva komplicirala :).

Dataran Merdeka - trg samostojnosti -

 kolonialno srce KL, kjer so leta 1957 razglasili neodvisnost. 

Maleziji pravijo tudi Azija v malem. Močno se prepleta vpliv Kitajske, Indije, same Malezije, Tajske... Je res prava mešanica vsega skupaj, kar se kaže ne samo na potezah obrazov njenih prebivalcev, pač pa tudi v načinu življenja, prehranjevalnih navadah, obnašanju (kjer so Indijci daleč spredaj spet po ne-vzgojenosti :) ) in odprtosti do drugih ljudi, vere in narodnosti. 

Okoliši v KL se imenujejo Little India, Chinatown,.... 

Je res prava svetovna prestolnica, kot se šika. Nama je potegnila. Ko se ozreš naokoli se prepletajo se indijske restavracije, moderni nakupovalni centri, kitajski templji pomešani z malo budizma, mošeje, prodajalci sadja na ulicah, fast-food na njihov in ameriški način, banke in nebotičniki, vse v lepih linijah, arhitektura zelo zanimiva, mehka ali kako naj opiševa. 

Glavna mošeja.

 Eden izmed mnogih kitajskih templjev.

Pogled na glavno ulico Chinatowna.

Glavna atrakcija pa sta seveda Petronas twin towers – visoka 452m, zgrajena 1997, sta do leta 2004 veljala za najvišjo zgradbo na svetu. Ogledala sva si jih podnevi in ponoči, osvetljene z lučkami, in res sta videti zelo kul.

Pri večini sva naletela na pristno, iskreno prijaznost. Na trenutke imaš občutek, kot da si se vrnil k starim prijateljem. Sprejeli so naju z nasmehom, od naključnega mimoidočega, ki ga skrbi da si se izgubil, do prijazne prodajalke v knjigarni, ki se te spomni po dveh dneh in zjutraj na drugem koncu mesta, uslužbenci v trgovini,... 

Res je užitek, ko si tudi sam sproščen, ko veš, da nima nihče nobenih skritih motivov za prijaznost. Paše spet videti nasmejane ljudi okoli sebe, in ne več (toliko) črnogledih in vprašujočih indijskih pogledov.

Tipično malezijsko kosilo - malayan mixed fried rice stall : na krožnik/za sabo dobiš riž, zraven si naložiš različne karije in na koncu plačaš glede na to, koliko vzameš. Izbira je ponavadi velika, predvsem pa je veliko veliko mesa (razen svinjine), morskih jedi (rakci, lignji, ribe), žal pa je pogosto zelo mastno.

Jutranja kavica iz trgovine - edina nesladkana in še za najin žep. Tipična malezijska kava ima namreč veliko sladkorja + kondenzirano mleko.

Pri Petri in Jonu

Pot po Indiji sva zaključila na najboljši možni način - pri prijateljih v Kalkuti. 

Tri dni sva preživela v družbi Petre in Jona, ki sta se v Kalkuto oz. Kolkato odpravila za dve leti, na podiplomski študij. 

Ne moreva opisati, kako je pasalo po tolkem času videti spet nekoga znanega, se meniti v slovenščini še s kom drugim, na vso moč opravljati Indijce :) ter imeti po malo miru, osebnega prostora in zjutraj topel čaj. Rabila sva malo odmora in dobila sva ga ob pravem času.

Malo smo pohajali po Kalkuti, se peljali z ladjico, uživala sva v dobrotah iz njune kuhinje in se predvsem sprostila, spočila in si nabrala novih moči za nadaljevanje.

 Obisk njunega faksa. Z delovnimi pogoji nista najbolj zadovoljna...

Na osvežilnem svežem kokosu 

Vožnja z ladjico.

Lokalna specialiteta.

Nakupovanje za večerjo. Najprej zelenjava...

... nato še ribice :)

Jon v elementu.

Pa dober tek!

Petra in Jon, še enkrat hvala za vajino gostoljubje!

Prihodnost

Ne pričakujeva, da naju boste razumeli. S pisanjem bloga sva upala, da vam bova najine misli lahko vsaj približala.

Pot naju spreminja. Na bolje. Z vsakim dnem se naučiva nekaj novega. Veva kaj hočeva, kaj pričakujeva od življenja, od najine družine, ki si jo ustvarjava.

Vse se nama odvija pred očmi, vsak dan je kaj novega. Vse doživljava tako intenzivno kot še nikoli. Čutiva drug drugega, čutiva ljudi okoli sebe. Zdaj nama je postalo jasno, zakaj sva mogla iti stran za nekaj časa. Ne vem, komu od vas bi bilo lahko poslušati, kako sosed nad vami jasno, razločno in glasno pošilja svoje otroke v ****... kdo od vas bi zdržal v taki hiši. Lahko rečeš, ja saj razumem, ampak dokler ne živiš tako ne veš kako je to. 

Ne rabiva veliko. Ampak rabiva pa mir, vsaj petnajst minut na dan časa za drug drugega, za pogovor o vrhuncih in najnižjih točkah dneva. Potrebujeva pozivne ljudi in misli okoli naju. In sedaj se že od daleč otepava ljudi, ki naju pijejo. Tudi zato nama je indija prišla do živega. Bolj kot vse do sedaj. Tu pride vse do izraza, tu se ljudje borijo za življenje, vsak dan znova. Saj se povsod, ampak tu to bolj vidiš in čutiš. Ni lahko, ko vidiš napol ožgano truplo v vodi. Ampak takšno je življenje, popolnoma resnično direktno v obraz. 

Za utrujenost, da imaš dovolj vsega, je kriva dolga pot samo v smislu, da se na trenutke naveličaš skoraj vsak dan menjavati posteljo, da moraš odspati včasih noč na železniški postaji, ob vonju urina in še česa drugega iz stranišča. Pa ne zato ker si ne bi mogla privoščiti česa več. To je pač najin način potovanja. Ponavadi pride takrat do tistih trenutkov, ki so nepozabni, ki se vtisnejo za vedno. In ko je hudo, ko jokaš in kričiš in se ti zdi da te noben ne sliši. Ko te spravi iz tira malenkost kot so umazane noge ko si jih že nevemkaterič drgneš z milom in na koncu te že vse peče in je rdeče.

To je pač najino življenje. Enostavno. Spopadava se z najinimi čustvi, mislimi, novimi in starimi, z ljudmi okoli sebe, s samim seboj in drug z drugim.

Ne rabiva dopusta, to je za naju potovanje, pot. Tu nisva zato, da bi si ogledovala razne znamenitosti v smislu gradov ali trdnjav. Tega sva že veliko videla in takšnih stvari se naveličaš. Tu sva zato, da si očistiva telo in duha, vsega slabega, kar se je nabralo v najinem življenju.

Morda se zdi nenavadno, a ko sva najdlje stran od doma, najlažje razmišljava o domu. O življenju doma, o družini, o preprostih, vsakdanjih stvareh. Tako so tu misli najbolj jasne, čiste. Kakor stopi slikar včasih korak nazaj, da vidi sliko kot celoto, je potrebno včasih pogledati na vsakdanje življenje od daleč, da ga vidiš kot celoto, z druge perspektive. Naučiš se prepoznati nepravilnosti, da jih lahko vidiš tudi potem, ko si "blizu". Le tako lahko spet zaživiva "na polno" in izkoristiva vse darove življenja, ki so nama bili dani.

Ne misliva pa sedaj, da sva odkrila nekaj novega, da veva vse o življenju. Daleč od tega. Jasno nama je ratalo samo, da je na koncu odvisno le od naju dveh, kaj bova iz vsega skupaj potegnila, da se lahko zaneseva le drug na drugega. Da naju čaka še ogromno preizkušenj, dobrih in težkih. Najbolj zahtevnih stvari, s katerimi se bova morala spopasti si tako ali tako ne moreva sploh predstavljati. Vsak dan te lahko preseneti nekaj novega, kar si nisi predstavljal niti v sanjah. Tisto je težko.

Veva, da je najin dom drug pri drugemu, ne glede na to kje sva, kje bova. 

Vse skupaj je mogoče malo nepovezano. Pač ja, težko je na trenutke, ampak se sesatavi vse skuapj vedno nazaj, tako kot je najbolj prav. In noben nama ne more reči, da pa morda nisva navajena tako dolgih potovanj, da rabiva odmor od vsega. Ni res, to je najin odmor, vse skupaj je čisti užitek. Nisva sama, imava drug drugega in pa vas, ki naju spremljate, ki nama pošiljate se dobre misli. Samo upava lahko, da se morda zaradi kakšne misli, fotografije kdo zamisli, potegne kaj pozitivnega ven. Da tudi midva včasih komu pošljeva nekaj dobre energije, s katero naju polni ta pot.

Krog življenja

Ko slišiš o Gangesu, sveti reki, ko na fotografijah vidiš v oranžno odete podobe, ki sedijo na bregovih in molijo, meditirajo, se umivajo, jejo... In ko vse to postane resničnost. Ob Gangesu ni intime, ni tabujev, vse se odvija pred tvojimi očmi, te potegne vase. Kopanje, pranje perila, sežiganje trupel, krog rojstva in smrti.

Po parih težkih dneh, ko nisva več vedela ali bi se kar usedla na letalo in odpeljala domov, ali naj še vztrajava, se nama je zgodil Varanasi. Mesto, kakršnega ni nikjer.

Mesto ob Gangesu, kamor pridejo romarji z namenom, da z umivanjem v reki sperejo s sebe vse življenjske grehe, da sežgejo preminulega člana družine. To sta le dve izmed aktivnosti, ki se odvijajo na njegovih bregovih oz. v ghatih (kopališčih - kot dolge linije stopnic, ki vodijo do vode). 

  Na ulicah mesta je bila ogromna gneča. Nisva več vedela kam naj stopiva, da se izogneva vsem prodajalcem, kravam, umazaniji, kravjemu dreku,... Sicer sva se že nehala ubadati s tem, kaj je na tleh, in si enostavno začela trikrat na dan drgnit stopala (pa še vedno ni šla umazanija dol), ampak kar je preveč je pa res preveč.

  Ko pa sva z ulic zavila navzdol do reke, sva takoj začutila neko umirjenost, kraj, kjer vlada nekaj magičnega. Na robu je sedelo oz. se umivalo polno ljudi, starih in mladih, bogatih in revnih, bolnih in zdravih; vsi so se skupaj umivali v za njih sveti reki (v kateri je sicer plavalo vse živo). 

Počasi sva stopala naprej, pri naslednjem ghatu prali perilo, hkrati je na drugem koncu potekala molitev, spet tretji je imel odprto brivnico, prodajale so se svečke za dobro karmo,... 

In tako sva pohajala vse dni. Med ljudmi vlada dobro vzdušje, dobra karma, nobenega hitenja. 

  Najbolj naju je presenetilo, ko naju je pot vodila mimo "burning" oz. gorečega ghata. Vedela sva da obstaja, nisva pa točno vedela, kaj naj pričakujeva. Najprej sva v reki zagledala pepel, nato pa v daljavi ostanke ognja... Ko sva prišla prvič mimo, nisva videla ničesar posebnega. Ko pa sva se drugič sprehodila mimo, so na blatnem bregu gorele 4 lesene skladovnice, 3 pa so bile še sveže, pripravljene da jih zakurijo. Malenkost sva postala in bolje pogledala: med gorečim lesom sva naenkrat zagledala noge, na drugem koncu še glavo; priznam, malenkost šokantno... A ne, da bi prvič videl truplo; celoten proces sežiganja poteka tako spontano, naravno in resnično, da je to težko opisat... Preprosto krog življenja. Kmalu so na bambusovih nosilih prinesli novo truplo. Moški so odeti v belo rjuho, ženske pa v roza. Najprej truplo umijejo v reki, nato pa skrbno pripravijo na sežig. 350 kg lesa, 3 ure. Nobenega joka, histerije ali česa podobnega. Prasketanje ognja, črn dim in pepel, ki ostane. Bogatejši si privoščijo sandalovino, ta je nekajkrat dražja. Za reveže je pripravljen električni krematorij. Vse se odvija skoraj rutinsko, v javnosti, kot pitje čaja na uličnem štantu. Življenje - smrt. Če umreš tukaj in te zažgejo, doživiš direktno Nirvano, tako svet kraj je to. Prav zato veliko ljudi dejansko pride sem umret. Imajo svoj Hospic, kjer delajo prostovolci in smrtno bolani čakajo zadnjo uro. 

Nisva se počutila kot vsiljivca, a sva se vseeno držala ob strani in čutila spoštovanje, ki vlada med samimi ljudmi, spoštovanje življenja, smrti, in vsega vmes.

Ostanki pogorišč; slika je nastala prvič, ko sva šla mimo. 

Iz spoštovanja se ne fotografira.

Spet sva začutila tisti dober občutek, ki se naseli v tebi, ko potuješ. Ko so vse napori, vse neprespane noči poplačane. Ko se zjutraj usedeš ob enemu izmed svetih mož, piješ chai in skupaj čakata na sončni vzhod. Ko te napolni moč, življenjska energija ljudi okoli tebe, in prvi jutranji sončni žarki. In si ne želiš biti nikjer drugje, z nobeno drugo osebo, kot si v tem trenutku, tukaj in zdaj. 

Udaipur

  Šest dni sva preživela v Udaipurju - mestu, ki slovi kot najbolj romantično, obenem pa je slavno tudi zaradi snemanja James Bonda - Octopussy. Pa nisva bila tu tako dolgo zaradi tega, pač pa ker prej nisva dobila vlaka za naprej... Res je, mesto je romantično, leži ob jezeru in vsak hotel se hvali, da ima oh in sploh najlepši pogled na jezero, najlepši sončni zahod, da je naj naj. In dejansko nekatere terase res so lepe, odmaknjene stran od prometnega hrupa, pravi kraj za izležavanje in počitek.

  Vendar se nama zdi mesto enostavno utrujeno. Utrujeno od tega, da je že tako dolgo na "turistični steni"; ljudje v centru dogajanja so utrujeni od tega, da se ti trudijo prodati vse po vrsti... Vsak drugi hotel ali restavracija je "zelo priporočen" od Lonely Planeta ali Trip Advisorja in s tem se vsak lastnik ob prvi priložnosti rad pohvali. Ampak nama je še vedno najboljša hrana na železniški, ne glede na to koliko pohval za bio, zdravo prehrano imajo nobel turistične restavracije v centru. 

  Skoraj povsod po mestu je tudi precej hrupa, bodisi motorjev in hupanja od prometa, bodisi zvončkljanja kraguljčkov in verskih gongov; če druga ne se ob 4h zjutraj iz bližnje mošeje nekdo prav neznosno in brez občutka začne dret. To je po navadi za naju tudi znak, da vstaneva in pojeva zajtrk, ter se ob svitu spraviva tečt. Tek naju pa tukaj res sprošča, saj sva našla zelo osamljeno ravno cesto ob obali jezera, kjer brez hektike in kaosa v miru požirava kilometre :)

  Je pa res, da sva tudi midva že malo utrujena. Po skoraj petih mesecih morda Indija ni najbolj idealna destinacija za potovanje :)

Pushkar

Karizmatično romarsko središče, ki je našlo mesto tudi na najinem potovalnem zemljevidu.
Gre za malo mestece, ki leži na obali svetega jezera. Legenda pravi, da je le-to nastalo, kamor je Brahmi (eden izmed treh glavnih hindujskih bogov, "god of creation") padel lotusov cvet.

Okoli jezera je 52 kopališč, kjer se romarji lahko okopajo v sveti vodi. V samem mestu in okolici pa je več kot 500 templjev različnih velikosti. Vsak pravi Hindujec naj bi mesto obiskal vsaj enkrat v življenju.

Naokoli so kopališča; od blizu ne smeš slikati, saj je kopanje sveti obred.

Mesto ima eno le eno glavno ulico, kjer se tako mešajo Indijci - Hindujci, krave in pujsi, turisti, opice in ostareli hipiji, "samooklicani duhovniki", vonjave dišečih palčk, kravjega dreka, preznojenih teles, ocvrtih indijskih prigrizkov, svetih rožic... Polno je prodajaln oblačil, turističnih agencij, prodajalcev živopisanih cvetov pred vhodi v templje, vse je skupaj zmešano. Ob katerem koli času dneva se po ulicah drenjajo množice, po poti vijugaš med motoristi, ljudmi, kravami.... Okoli odzvanja glasba, molitve, zvok bobnov, zvoncev, pa naj bo to ob štirih zjutraj ali enajstih zvečer.

Svete krave so res povsod :) 

Pri prodajalcu chai-a :)

Mesto te potegne vase, ljudje so prijazni, vsak si želi spregovoriti s teboj nekaj besed v angleščini, pa če je to le jutranji pozdrav.

Tu sva se ustavila za par dni, si odpočila in nabrala novih moči za nadaljevanje poti. Malo sva si oddahnila od velikih vročih mest; tu se temperatura ponoči vsaj spusti pod 30stopinj.

Tudi midva sva bila blagoslovljena - to je sicer potekalo s priokusom indijskega "natega". Na kratko - dva mladeniča sta bila čisto šokirana, ko nisva bila pripravljena plačati 40 dolarjev... Najina družina pa si ja zasluži več dolarjev/eurov/jenov, katerikoli denar pač le imava, ne le indijskih rupij...
Ampak dobro, to je Indija, prepustiti se toku življenja :) Go with the flow.

Indijske nevšečnosti in radosti

Indija je polna kontrastov. Enkrat se vprašaš, kaj tu sploh počneš in bi najraje čimprej odletel domov, drugič ti je tako všeč, da bi kar ostal in sploh ne šel naprej. 

To sva imela priložnost večkrat spoznati. 

Pri Indijcih se veliko stvari vrti okoli denarja in možnostih, kako bi nas obrnili naokoli. Zadnje čase nama predstavlja naporno dejanje že kupovanje sadja - v kateri drugi državi rutinsko opravilo, v Indiji pa precej naporno, saj ti večina prodajalcev postavi 2-krat previsoko ceno. Zelo težko je najti koga, ki bo popustil za polovico, še redkejši pa so takšni, ki ti v osnovi postavijo fer ceno. Ko se končno z enim spogajaš ter kupiš sadje, ti že v naslednji trgovinici pri nakupu vode mrtvo hladno vrnejo premalo rupij ter se ne sekirajo, ko jih opomniš, da so "pozabili".

Zjutraj na postaji ti za čaj računa enkrat več kot lokalcem; kaj pa naj če sva ga že spila. 

Še vedno pa so to za nas res smešno nizke vsote denarja, ampak ne gre se za to. Vse skupaj te lahko napolni z občutkom nezaupanja do vseh po vrsti, do vsega kar ti hoče kdo prodati. In potem se ti zgodi, da sediš na peronu, ko pride nekdo mimo in te vpraša kam greš in ti pove, da bo šel vlak z drugega tira. In ga nezaupljivo gledaš in mu seveda ne verjameš. Pa je bil samo prijazni nosač na železnici...

Največji šok je zaenkrat predstavljala postaja v Jaipurju, ko se je na naju poleg klasike rikšarjev prilepilo tudi nekaj beraških otrok. Pa ni bil to šok zaradi revščine ali prosjačenja, saj tega nisva doživela prvič. Dejansko so otroci bili nadležni in vsiljivi, da sva jih nagonsko grobo odrinila proč. In spoznanje, da te lahko pripravijo do tega, da jih grobo odrivaš ali jih zlobno nadereš, je grozno. Kot da se spremeniš v neko zlobno osebo, človeka, ki ti niti najmanj ni všeč.

Res so naporni ti Indijci, vsiljivi in popolnoma brez občutka za vsaj malo osebnega prostora, lahko bi skoraj rekla, da niso "vzgojeni". Pač se gužvajo, ne upoštevajo vrst in podobno, in včasih bi koga najraje nekam mahnil :) Samo ne smeš se jim pustiti, pa je. Narobe bi bilo, če bi se popolnoma odklopil od vsega dogajanja in se zaprl vase. Potem Indija za več kot 10 dni nima smisla in lahko greš domov. Če ni zelo očitno, da ti kdo prodaja, kar ne rabiš, se moraš vsakemu odpret, vendar trdno spoštovati svoja jasno zastavljena načela in odločno nastopiti, če ti kaj ne paše. 

In potem so trenutki, ko ti vse poklapa, ko te ni strah ljudi pogledati v oči, ko se ti še kdo nasmeje, te pozdravi, malo povpraša o tvoji državi, družini, otrocih, porokah. Ko ti pokažejo pot sami od sebe brez težav, ko ti konec koncev ne zaračuna preveč za tisti kozarček čaja. In ko vidiš vso barvitost Indije, njihov način življenja, ko te enostavno potegne oz. posrka vase, kot vrtinec. Navadiš se jih, sprejmeš njihov način življenja, se pogovarjaš z njimi. Dobiš občutek kje so meje, do kod se jim lahko pustiš. In greš s tokom, se sprostiš in se ne sekiraš več. 

Na koncu res pride le do dveh možnosti - ali ti je všeč, ali pa ti ni.

In vseeno ostaneš tu, v Indiji.