Proti severu

Iz prestolnice Ekvadorja sva želela čimprej oditi. Dovolj sva imela pripovedovanja o oropanih in napadenih turistih sredi belega dneva, opozoril o tem da ne smeš zvečer hoditi sam po ulicah, da moraš vzeti taksi za 500m, da ne uporabljaj javnega prevoza… Sama sicer nisva imela nobene slabe izkušnje, Mitad del mundo sva si ogledala s pomočjo lokalnih busov, šla sva tečt zjutraj ob 6h,.. Naju pa je vseskozi vseeno spremljal čuden občutek, ljudje na ulicah so gledali grdo, včasih te je vseeno kar malo srh spreletel.

Tako sva nadaljevala pot proti Kolombiji. Ustavila sva se v Otavalu, malemu mestecu na severu Ekvadorja, znanemu predvsem po svojih sobotnih sejmih. Takrat naj bi ga preplavila množica turistov, željnih nakupovanja. Sama sva sobotni sejem zamudila, saj sva prispela v nedeljo. Mesto naju je prijetno presenetilo. Ljudje nasmejani, pozitivni, glavni trg z vodnjakom, klopcami, za klopcami pa na vsake tolko zvočniki z lokalno glasbo, zvečer pogled na razsvetljeno mestno hišo…

Kljub temu da glavnega sejma nisva videla, sva imela priložnost nakupovati, saj je na drugem koncu mesta stalna tržnica z lokalnimi izdelki (ker so ugotovili, da turisti ne prihajajo le ob sobotah :). Všeč nama je bila barvitost stojnic, so pa kar spominjale na tiste iz centralne Amerike – le da je bilo vse skupaj tu kar precej dražje…

Malo sva pohajala po mestu, šla tečt do slapa, ki so ga vsi hvalili (nama se sicer ni zdel nič kaj tako poseben), si pekla kruh in piškote, pila kavico na glavnem trgu, skratka uživala. In bila vesela, da sva odšla iz Quita – v hostlu sva spoznala Indijca, ki je bil dvakrat v dveh dneh oropan v Quitu, angleški par nama je pripovedoval o ostalih zapletih… Tega ni prijetno slišati.

Tako naju je čakala pot proti Kolombiji. Trenutno je le en priporočljiv mejni prehod med Ekvadorjem in Kolombijo; ostali naj bi bili preveč nevarni zaradi upornikov, gverile na meji. In pametno je ta del poti opraviti podnevi, saj pridejo na vsake tolko poročila o napadih na nočne buse. Čakala naju je naporna pot... Imela sva srečo, saj sva imela do meje družbo, spremljala naju je Diana, Kolumbijka ki se je vračala domov. Ob poti je bilo sicer več policijskih kontrol, samo se nama je zdelo da preverjajo le, če nas ni preveč na avtobusu. Čakanje pred mejo je spominjalo na čakanje trajekta nekje na hrvaški obali v visoki sezoni + cela kolona tovornjakov… Samo prečkanje meje je bilo brez težav, nič naju niso pregledali, ne ruzakov, edino taksisti so bili malo naporni in tečni… Po tem sva morala najti prevoz do prvega mesta za mejo, in od tam do Pasta, ki je bil najin cilj za ta dan. Na tem delu Kolombije ni nič kaj pametnega za početi, zato si želiva čim prej priti malo višje, in opraviti že s temi avtobusi in dnevnimi vožnjami in čakanjem na postanek za stranišče…
In sedaj sva v Pastu, nič kaj zanimivemu mestu, primerno je le za nočni postanek. Ravno sva pozajtrkovala in si poleg privoščila pravo kolumbijsko kavo – vsi so jo tako hvalili da naju je res že zanimalo, kaj bo ratalo. In nisva bila razočarana, vsaj ena dobra stvar v tem mestu. Danes naju čaka še 6 ur vožnje do Popayana, kamor bova prišla šele pozno popoldan. In potem mislim da bova začela uživati v Kolombiji :).

Ko zadiši po domačem kruhu

Zelo vsakdanja reč – kruh. Pri nama se za skoraj vsak zajtrk v takšni ali drugačni obliki znajde na mizi. Večinoma je tukaj to toast, rogljiček ali kakšen ponesrečen poizkus polnozrnatega kruha. V glavnem nič takšnega, kar bi bilo kaj drugega kot podlaga za nutello, marmelado ali med. Poješ 2, 3 kose in lahko bi jih 5, pa še vedno nisi sit.
En dan sva v dobro opremljeni kuhinji hostla opazovala dva Angleža, kako si pečeta svoj kolač. Pecivo, ki se jima je luštalo že nekaj časa, pa ga nikjer ni bilo za kupiti.
V trenutku se nama je posvetilo in sva prišla na idejo – zakaj si tudi midva ne bi spekla svojega kruha? Takšnega kot doma, ali vsaj podobnega.
Kupila sva vse potrebne sestavine: polnozrnato moko, mineralno vodo in lanena semena (ki so tu pravi hit) ter se lotila packanja.

V plinski pečici se peče sicer dlje časa, a na koncu je ratal odličen kruh – skoraj takšen kot doma.

Z užitkom sva ga pojedla ter ga spekla še nekaj za na pot. Da bo vsaj do naslednje dobre kuhinje s pečico :)

In ker sva že bila pri peki, so ideje padale :)  čaka naju dvodnevna pot v Kolumbijo, zato sva se – naveličana vse instant popotne hrane (beri: preslani krekerji, emapnade, presladki piškoti, ki jih prodajajo na vsakem vogalu) – lotila še peke lastnih piškotov.

Nastalo je tolko mase, da sva jih na koncu pekla kar na ponvi – kot pleskavice, na kakavovi maščobi. Dišalo je božansko, po čokoladi po celi hiši  :)

In rezultat - piškoti so odlični – takšni kot doma :). Tako bova lažje zdržala vse tiste ure sedenja na avtobusih.

To so drobne malenkosti, ki nama polepšajo dneve…

Počitnice ali potovanje?

Na poti večkrat srečaš najrazličnejše ljudi, predvsem v skupnih kuhinjah v hostlih, v dnevnih sobah ali na skupnih turah. Večinoma izmenjaš nekaj uporabnih informacij, v smislu, kako prestopiti mejo, kateri hostel je OK, katere znamenitosti ob poti so vredne ogleda, ipd. Ponavadi te še kdo vpraša koliko časa si že tu in koliko časa še imaš. Včeraj pa naju je en angleški par vprašal ali sva na počitnicah ali na potovanju?

Presenečena najprej niti nisva vedela, kaj odgovoriti, saj naju tega še nihče nikoli ni vprašal. Dejansko sva se zamislila, v čem je pravzaprav razlika. Ali sva prišla sem na počitnice? Kaj pravzaprav je potovanje?
Vedno, ko je kadarkoli tema nanesla na to, da sva kjerkoli kdaj potovala, me je Titina popravila, da to ni bilo potovanje, le pohajanje naokrog. Potovanja vendarle trajajo več časa…
Tokrat pa sva se zedinila, da sva na potovanju, saj bova na poti več kot pol leta. V vsem tem času ne moreš ravno vsak dan hiteti od znamenitosti do znamenitosti. Tudi kakšen dan počitka vsake toliko ne zadošča. Potrebno je potovati z občutkom, si vzeti vsak dan čas zase, se pogovarjati o vsakdanjih stvareh, kot se doma in takoj ukrepati, če komu kaj ne ustreza in se ne počuti sproščeno. Bolj kot zgodovino kraja je pomembno spoznavati življenje ljudi v sedanjosti, se prilagoditi njihovemu načinu življenja, a hkrati  spoštovati lastne vrednote, ki se jih držiš tudi doma.
Angleža sta povedala, da potujeta že 5 mesecev, skupaj pa imata leto časa. In zmenila sta se, da nikjer ne spita manj kot 3 noči, saj lahko le tako potuješ dovolj sproščeno - potovanje te izmuči, predvsem 7-15 urne vožnje z avtobusi, zato en dan tako ali tako potrebuješ, da prideš k sebi, zadnji dan pa že spet pakiraš in potuješ.
Potrebno se je razvajati, sprostiti vse čute in vsrkavati vase energijo, ki ti jo ponuja svet. Zato tečeva, en krog okoli mesta ali pa do slapov, razglednih točk,… Jeva odlično hrano, preživljava čas drug z drugim, z ljudmi ki so tisti trenutek okoli naju, včasih imaš glavo polno le svojih misli…
Potrebno je živeti.

Skrivnosti divjine amazonije – 2.del

Ekvador velja za eno najbolj raznolikih držav v pestrosti vrst živih bitij. Neverjetno koliko raznolikih rastlin in živali lahko živi v popolnem sožitju na relativno majhnem prostoru. V isti laguni, kjer živijo anakonde in kajmani, lahko loviš piranhe in hkrati brezskrbno plavaš - ena izmed aktivnosti je bila namreč tudi lovljenje piranh. Midva sva se tega sicer vzdržala, ostali pa so kar navdušeno poskušali kaj ujeti, vendar bolj neuspešno. Sva pa izvedela, da če padeš v vodo, polno piranh, te le-te ne bodo pojedle, kot to prikažejo v filmih. Na srečo, saj se je čoln nekajkrat kar nevarno zazibal...

En večer smo se odpravili na nočni pohod in doživeli, kako gozd oživi ponoči. Po sončnem zahodu so se iz vseh strani začele oglašati najrazličnejše živali, vodič pa je s pomočjo svetilke in pa seveda rok iz lukenj zvabil cele družine pajkov, insektov in kač. Miril nas je sicer, da nobena žival za človeka ni nevarna, če te pa slučajno piči kak pajek, kvečjemu malo boli nekaj dni. Je bilo kar malo odpaljeno, ko smo ugasnili svetilke, bila je popolna tema, vse naokrog je nekaj šumelo, videla nisva prav nič pred sabo in samo upala sem, da mi ravno takrat ne leze kaj po glavi…

Obiskali smo tudi avtohtone prebivalce džungle, ter pravega šamana. Napravil se je v svoja slavnostna oblačila, se namazal in nam razložil, kako se je učil od svojega osmega leta naprej o zdravilnih rastlinah in metodah; to znanje se prenaša iz roda v rod, on se je učil pri svojem dedku, sedaj svoje znanje že prenaša na sina. Meni se je zdelo, da oddaja prav nekakšno pomirjujočo energijo. Priznal je, da ni vsemogočen in da vseh bolezni ne more pozdraviti; tako se odloči tudi, da koga pošlje v bolnico.

Po kratki predstavitveni terapiji s koprivi podobno rastlino smo se odpravili do naslednje vasi, kjer nam je prijazna teta pokazala celoten postopek izdelave njihove vsakodnevne tipične hrane iz juke (rastlina, kot nekakšen gomolj, ki ga izpuliš iz zemlje).

Seveda je tudi zadnji popoldan sledilo sprostitveno kopanje v laguni ob sončnem zahodu in globok spanec pod skupno streho s tarantelami :).

Ko sva sedaj gledala slike, sva šele dojela, kaj in koga vse sva videla. Da vidiš anakondo v njenem naravnem okolju ni kar tako, tudi če je le mala oz. baby anakonda :).

 Skupinska slika pred največjim drevesom v tem delu jungle

Skrivnosti divjine Amazonije - 1.del

Južna Amerika je ogromna. Od Andov, do amazonskega pragozda… In misliva, da bi nekaj manjkalo, če ne bi obiskala tudi tega dela. Ta prava jungla. Kot jo vidiš na slikah, ko listaš National Geographic…
Iti sam, je praktično nemogoče, zato sva se kljub vsemu odločila, da greva z agencijo (zarečenega kruha se največ poje).
Nisva si predstavljala, kaj naju bo čakalo. Kakšna kača (anakonda), vožnja po reki, nočni glasovi iz gozda, upala sva da ne bo preveč komarjev ali kakšnih drugačnih insektov… Vse se je odvrtelo hitreje, kot sva si mislila.
Nočni vožnji do izhodišča je sledil zajtrk, spoznavanje z ostalimi iz skupine, nato vožnja z avtobusom do vhoda naconalnega parka, hitro kosilo, ter vožnja z motornim kanujem do Samona lodga, naše baze.

Že ob sami vožnji nam je vodič razkril marsikatero skrivnost džungle, ki se je skrivala za bujnim zelenjem tropskega rastja. Presenetila nas je anakonda, ki se ni pustila motit na deblu sredi reke, marsikje pa so se po drevesih ob bregovih reke »sprehajale« različne opice.

Sprejem v lodgu ni trajal dolgo, saj nas je čakala še nočna vožnja po reki in njenih rokavih, ter iskanje nočnih živali. Vodič se je tukaj res izkazal, saj je praktično v popolni temi med vožnjo s čolnom zgolj s preletom soja svetilke našel kajmane (krokodile) in kače, ki so se skrivale globoko med listjem ob reki. Kljub dokaj napornemu dnevu je bil še vedno neverjeten občutek, ko se kači v njenem naravnem okolju približaš na vsega nekaj centimetrov…

Drugi dan nas je čakal sprehod po kopnem delu pragozda. »Kopno« je tukaj zelo relativna stvar, saj lahko pomeni tudi meter globoko močvirje, kjer ti navadni gumijasti škornji ne pomagajo preveč…

Naš namen je bil najti strupeno rdečo žabo, ki smo jo z veliko vztrajnosti vodiča tudi uspeli najti. Žaba lahko ubije 5 odraslih ljudi, če jo pojejo, sicer ni nevarna. Poleg tega smo videli še nekaj »navadnih« žab in zelo pestro tropsko rastje deževnega pragozda. Z dolgimi lijanami smo se igrali Tarzane, seveda pa se je po blatnem sprehodu potrebno še okopati v prijetno topli laguni :).