Božična 21-ka

Za božično darilo sva si letos kar sama podarila nekaj posebnega. Danes zjutraj sva namreč odtekla pol maraton v Chiang Mai-u. Približno mesec in pol nazaj sva po naključju naletela nanj, se prijavila in ga danes tudi pretekla. 

In morava priznati, res sva ponosna drug na drugega. Da bova po skoraj sedmih mesecih poti bila sposobna tako z lahkoto preteči malo daljšo razdaljo res nisva pričakovala. 

V Chiang Mai sva po nočni vožnji z busom (kjer sva se zaradi klime prehladila) prišla pred tremi dnevi. Mesto leži na severu Tajske, kjer je podnebje bolj ugodno, ni vlage, zjutraj okoli 15 stopinj, čez dan 30. Super razmere za dober tek. Dva dni nazaj sva šla dvignit štartne številke; kljub začetni neorganiziranosti in zmedenosti so se Tajci hitro ulovili in vse je potekalo brez težav, sploh če veš, da je vse skupaj mestna prireditev, za katero stojijo entuziastični organizatorji in velik kup prostovoljcev. Organizirali so maraton, pol maraton, 10 in 3-km tek.

Na njihovem mini-tekaškem sejmu sva se še opremila- kupila sva si pajkice za tečt, Nike blago z napako, ampak za 12 eurov, super biznis :).

Včeraj pa je vznemirjenje počasi začelo naraščati, zvečer je bila na vrsti uvodna ceremonija z nagovorm župana in pa večerja za tekače. Pred mizami s hrano je kar hitro nastala vrsta, ampak večerja je bila pa dobra - riž seveda, zraven pa buffet z različnimi prilogami, tudi sladkimi. 

Danes zjutraj je ura zvonila ob 3:10 - štart je bil ob 5h uri zjutraj. Malo nečloveško, ampak nisva imela večjih problemov, maratonci so štartali ob 4ih.. Pojedla sva malo papajo, čokoladno ploščico in čaj, nekako prebavila vse skupaj in odšla najprej ven pogledat štart maratoncev - so tekli ravno mimo hotela - potem pa še sama odšla na štart. Hvala bogu sva spala le 10 min peš stran :) Še obvezen obisk stranišča in že smo štartali. Ni nas bilo kaj dosti. Bila je še trda tema, temperatura in zrak pa super. Počasi so minevali kilometri, kolona se je hitro razpotegnila, v teku sva uživala, se vmes lahko malo nasmejala in pogovarjala. 

Prvič sva tekla na mednarodni prireditvi in res je bilo zanimivo opazovati ostale tekače tekom cele prireditve. Vzhodnjaki so res vzdržljivi, nasmejani, občutek imaš da jim na celem telesu kar piše, da imajo po večini veliko boljšo kvaliteto življenja kot mi, da si znajo vzeti čas zase, za šport, za zdravo življenje.

Kilometri so hitro minevali, na 13,5 smo obrnili okoli nazaj proti cilju. Zadnji del poti pa se nama je začeli vleči; nekako ni hotelo biti konca, v stegnih se je začela nabirati mlečna kislina, saj že dolgo nisva odtekla nič kaj daljšega. Jaz bi prisegla da je bila proga daljša za pr. 2 km; ravno 10 min je bilo preveč... Tko so malo čudno speljali in označili, iskreno nama ne gre v glavo, da bi za zadnjih 7 km porabila skoraj tolko kot prej za 10... Pa nič hudega; zunaj se je začelo daniti, zavili smo skozi obzidje v center mesta, še malo in skupaj sva nasmejana pritekla v cilj. Ura se je ustavila pri okroglih 2:00:00. Toliko kot sva si želela; najslabše do sedaj ampak še vedno z užitkom. Jaz sem bila celo prva v svoji kategoriji (29 in mlajše), kar me je zelo presenetilo - čas za to je zelo slab.

Dobila sva medaljo, odhitela sva pod tuš in na zajtrk, potem pa nazaj na podelitev. Dobila sem ogromen pokal, še dobro da greva domov, drgač ga ne bi vlačila s seboj.

Privoščila sva si tudi sproščujočo masažo nog, uspelo nama je da sva zadela res dobre maserke :).

Popoldan sva še enkrat pogledala plan proge in ugotovila, da so nam dejansko podaljšali tek za pr. 1,5 km, in tega verjetno ni noben opazil.

Ko sedaj zvečer potegneva črto in gledava nazaj, lahko rečeva, res je bil dobro organizirano vse, pogrešala sva morda le malo lučk in božičnega vzdušja, glede na to da so vse skupaj oglaševali kot božični maraton. 

Sama pa sem bila najbolj sem bila vesela pogleda v očeh mojega moža, ko sva skupaj pritekla skozi cilj in pa ko sem stopila po pokal na oder; res je bil ponosen name. In jaz nanj, na oba skupaj.

Tek nama pomeni ogromno; že preden sva odšla, vmes na poti pa naju je velikokrat ven potegnil, ko sva imela že vsega dovolj. Tekla sva v gorah in ob morju, v puščavah in v džungli, po betonu v prometnem kaosu in po samotnih prašnih poteh. Tekla sva v vročini in soncu, v vetru in mrazu, v neznosni vlagi, podnevi in ponoči. Tekla sva na severni in južni polobli, kot tudi na vzhodni in zahodni; od 0 do 4000 metrov nad morjem, v desetih državah, na treh kontinentih. V skoraj 7 mesecih potovanja sva pretekla preko 700 km in skupaj "uničila" 4 pare superg. 

Najina pot se počasi zaključuje, in današnji tek je bil le pika na i celotni poti. Izredno srečna in zadovoljna z božičnim darilom se bova jutri zbudila v novo jutro in vam želiva, da boste tudi vsi vi preživeli prijeten božič v toplem družinskem vzdušju. 

p.s.: komaj čakava, da greva spet tečt :)

Slab dan

Zjutraj je sijalo sonce, zrak je bil svež (kar pri 30 stopinjah ni samoumevno) in Peter se je ravno spravljal, da bi slikal najino lepo fino sobico (v takšni še nisva spala na celem potovanju). Kot ponavadi se je obiral in se mi motal pod nogami med tem ko sem pakirala še zadnje malenkosti. Malo sem ga začela priganjati, ko je naenkrat povedal nekaj sočnega – zaštekal se mu je mali fotoaparat; verjetno zaradi vsega praha, ki se je tačas nabral v njemu, med vsem vlačenjem po žepih, torbici,… Enostavno ni več delal, objektiv je ostal zunaj, utripale so lučke. Ni se več zaprl, motorček se je vrtel v prazno. Super začetek dneva…. Da se to zgodi v Kambodži ni ravno spodbudno. Plus je bil le to, da je bil to tu najin zadnji dan, zvečer sva vedela da bova že v Bangkoku, kjer ga bova lahko veliko lažje popravila. 

Nejevoljna sva pojedla, potem pa se počasi spravila na avtobusno postajo proti Bangkoku.

Tokrat sva šla na Tajsko že četrtič. In niti enkrat ni šlo brez težav na meji. Jaz sem imela že od jutra slab občutek, Peter pa je ostal optimist. Vedela sva, da so Tajci spet nekoliko spremenili pravila za vizo, če vstopaš v državo po kopnem, vendar sva mislila, da to na naju ne bo vplivalo, saj Slovenci za do 30 dni vize ne rabimo. Pripravljeno sva imela tudi letalsko karto, kot potrdilo da bova državo res zapustila v predpisanem roku. 

Končno pridem na vrsto, strogi carinik vzame pasuš, nekaj štemplja, čečka in mi ga vrne. Oddahnem si in grem naprej. medtem ko sem zunaj čakala na Petra sem vseeno odprla potni list – kar streslo me je, dobila sva vizo za 15 dni, več kot 7 dni premalo za naju… Odhitela sem nazaj, pokazala Petru in rekla cariniku, da rabiva dlje časa in da naša država ne rabi vize. Ni treba posebej poudarjati, da ni bil razumevajoč. Grdo naju je pogledal in začel z zakoni v njihovi državi… Takoj nama je postalo jasno, da iz te moke ne bo kruha, in da bova stvari urejala kasneje. Po več kot pol leta se je spet zapletlo kje drugje kot pri Tajcih.

Priznam, bolje bi se mogla pozanimati, sam vseeno, nova pravila so v veljavi šele slab mesec in nikjer se ni dalo dobiti točnih informacij. Če v državo priletiš, dobiš 30 dni, če prideš po kopnem 15 dni. Kakšna je logika tu zadaj - ne veva.

Stlačila sva se v kombi na zadnje sedeže in se odpeljala proti Bangkoku. Celo pot sva premlevala, kaj naj narediva – naj si vizo podaljšava, naj greva v Malezijo ali Laos, ali pa mogoče enodnevno prečkanje meje v Burmo, kjer bi nama potem spet lahko štempljali novih 14 dni… in to skombinirati z obiskom severa Tajske, kjer sva si že nekaj časa vnaprej splanirala nekaj za najino dušo (zaenkrat naj ostane skrivnost :) ), poleg tega je novo leto, veliko prenočišč je že zasedenih, cene gredo navzgor. Časa sva ugotovila da sploh nimava več veliko, nisva ga hotela še več zgubljati na nočnih avtobusih, birokraciji,… Kakorkoli sva obrnila, na koncu se nama je zdela najboljša možnost enostavno spremeniti datum leta nazaj, pa še to nisva bila zihr, če se da in koliko bi naju to spet stalo. To je bila najina zadnja možnost, za katero sva se tudi odločila, čeprav nama res ni da bi šla na mraz in sneg… Ideja o praznovanju najdaljše noči nekje na toplem in eksotičnem je tako splavala po vodi. Za novo leto bova v Sloveniji.

Je pa vsaka stvar za nekaj dobra. Ravno sva potegnila ven mali fotoaparat (tu so nama predlagali le uradni servis, kjer pa ga prov hitro verjetno ne bi dobila nazaj) in glej ga zlomka – dela!!! :)

Vlakec iz bambusa in kozarček dobre kave

Po turističnem vrvežu Siem Reap-a sva se odločila nekaj dni preživeti v manj turističnem Battambang-u in njegovi okolici. Po izkušnji iz Kampota sva si ponovno zaželela podeželja, lepe zelene pokrajine in prijaznih ljudi.

Največja turistična "atrakcija" Battambanga je vožnja z vlakcem iz bambusa. Gre za lahko in modularno vozilo na tirih, ki so ga uporabljali v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja za prevoz ljudi, živali, hrane, do danes pa se je ohranil predvsem zaradi turistov. 

Že takoj, ko sva prispela v mesto, so vsi od lastnika lodga do voznika tuk-tuka ter ostalih gostov govorili od vlakca in kako je oh in sploh. Seveda nama po vseh teh mesecih potovanja ne moreš več prodati vsake stvari, zato sva na internetu malo pobrskala, prebrala kritike. Kmalu nama je postalo jasno, da gre za turistični nateg in da bi bolje vložila denar, če bi se šla peljat z Dravsko Vilo :). 

Zato sva raje izkoristila zastonj kolesa in se preprosto odpeljala ob reki, zgolj uživat. Okolica ni bila bogve kaj, cesta med nasadi banan in papaj, nekaj watov ob poti, razpotegnjene vasi in polno prometa. Videla sva edino, kako na soncu sušijo banane za bananin čips ter rižev papir za spomladanske zavitke. 

Še vedno pa naju najbolj preseneča to, kako resnično prijazni in nepokvarjeni so lahko ljudje tukaj. Včeraj sva dan kot ponavadi začela z jutranjo kavo v eni od lokalnih gostiln (turistične se vse odprejo prepozno, pa še navite cene imajo). Že ko sva parkirala kolesa pred vhodom, so naju vsi gostje in zaposleni gledali kot glavno atrakcijo dneva. Ker lastnik ni znal angleško, menija pa niso imeli, je poklical svojega sina, ki je obvladal par besed. Za silo smo se uspeli zmenit za kavo z mlekom (sladkim kondenziranim, kot krema, saj navadnega mleka v kavo ne mešajo). Najprej sva dobila ledeno kavo, saj takšno oni večinoma v tej vročini pijejo. Komaj sva jim uspela razložiti, da bi želela vročo kavo in malo nama je bilo nerodno, da sva jim naredila toliko dela. A se noben ni sekiral, ledeno kavo je dobil naslednji gost, midva pa vsak svoj kozarec sveže, prave, vroče kave s tretjino kozarca sladke kreme. Na srečo imajo povsod v teh restavracijah zastonj kitajski čaj, s katerim si kavo vedno razredčiva, da ni presladka. In vsem se je zdelo zelo zabavno opazovati turista, kako pijeta njihovo kavo. Na koncu so nama zaračunali 1500 Rielov, čeprav sva bila pripravljena plačati 2000 (0,5$), kolikor sicer stane ledena kava. Zdela se nama je res fer poteza, katero le še redko doživiš.

Pripis : zvečer sva šla tečt in pot naju je vodila mimo kavarnice. Lastnik se naju je takoj spomnil, vneto pomahal čez cesto in se na široko nasmehnil. 

Popoldan sva po kosilu sita posedala ob reki. Mimo prišel mlad fant, naju je sramežljivo pogledal in odhitel naprej. Nasmehnila sva se mu, čez 20m se je še enkrat obrnil, se še on nasmehnil, nato pa zbral pogum in prišel nazaj do naju. Spoznala sva Savuna, 20-letnega študenta, ki si najbolj na svetu želi postati dober učitelj angleščine, njegove skrite sanje pa so, da bi postavil sirotišnico za čim več kamboških sirot. Preprost fant, ki nama je v odlični angleščini pripovedoval o svojem življenju, izpitih ki jih je moral opraviti za sprejem na univerzo, svojih štirih bratih in sestrah (le on in mlajši brat še nista poročena, sramežljivo je priznal da je še samski), o temu da se preveč boji krvi da bi postal zdravnik, čeprav bi s svojim znanjem lahko šel študirati medicino,... In naju je kar spraševal in spraševal o Sloveniji, kakšna je najina država, če imamo težave z oskrbo z vodo, od kod jo dobimo, če je draga.... Skupaj smo preživeli prijetno uro, na koncu si je v zvezek skrbno napisal najin email naslov in pa letalske povezave do Slovenije; je obljubil da naju bo poklical če kdaj pride v naše kraje :).

Srčni ljudje, ki nama polepšajo dan in napolnijo s pozitivno energijo, so takoj za vogalom. In to je tista Kambodža, ki nama je všeč, po kateri z veseljem potujeva. Ne potrebujeva bambusnega vlakca za 5 dolarjev ali pogoltnih prodajalk sadja na tržnici. Le kozarček sladke kave in nasmeh prijaznih ljudi.

Angkor Wat

Osmo čudo sveta, največja verska zgradba na svetu, ogromni tempelj v svoj čas najmogočnejši kmerski prestolnici. Impresiven kot Machu Picchu, z detajli Taj Mahala in mogočnostjo Kitajskega zidu. Ena izmed tistih stvari na svetu, o kateri se govori zgolj v superlativih. To sva od njega tudi nekako pričakovala. 

Prvi pogled je res zbudil mravljince po celem telesu. Ne vem ali je bilo krivo pričakovanje, ko sva še pred vzhodom prikolesarila mimo glavnega vhoda; v daljavi sva ob magičnih barvah neba zagledala znano silhueto. Množica turistov naju je hitro odvrnila od skušnjave, da bi si ga ogledala takoj. Angkor Wat sva si zato ogledala šele popoldne, ko naj bi v pravi svetlobi začutila globino in ogromne dimenzije tega templja. 

Množice kljub vročini še niso izparele, ko sva se po stranski potki približevala templju. Od daleč sva se ga že nekako navadila in čakala sva, da naju prevzame, ko se mu približava. Odsev v severnem ribniku je obetal izkušnjo Taj Mahala, vendar je pogled od 65 metrskih glavnih stolpov odvračala lepa, velika živo zelena cerada. Prekrivala je precejšen del glavnega vhoda in se nikakor ni uspela skriti za listi palm pred templjem. 

Prvi pogled na Angkor Wat ob sončnem vzhodu.

Angkor pri dnevni svetlobi; grda zelena cerada res ni pasala...

Tudi midva sva med množico naslednje jutro lovila tisti prvi pogled, najboljšo fotografijo na Angkor... pa ni bilo nič posebnega.

Definitivno je veličasten tempelj, vreden ogleda in vsakega spoštovanja. Vendar pa nama je manjkalo tisto "nekaj več", kar bi ga delalo tako posebnega. Naju iskreno ni tako prevzel, kot bi pričakovala. Videla in doživela sva že precej bolj lepših krajev.

Angor Wat pa je le eden izmed številnih templjev. Celoten kompleks Angkorja se razprostira na površini nekaj sto kvadratnih kilometrov. Velemesto, ki je v svojem vrhuncu štelo milijon prebivalcev (ko jih je London premogel le 50.000), je za seboj pustilo množico veličastnih kamnitih zgradb, namenjenih bogovom.

Številni so neverjetno ohranjeni, nekateri še danes v uporabi, drugi pa so prepuščeni džungli in zobu časa. In ti vsi ostali templji so bili za naju bistvo Angkorja, tisto več. Z užitkom sva kolesarila med njimi. Skrivnostni kamniti obrazi templja Bayon ali stoletna drevesa, ki s svojimi koreninami preraščajo zidove Ta Prohm-a, vzbudijo res nore občutke in za trenutek se počutiš kot v kakšnem pustolovskem filmu (tu so med drugim snemali tudi Tomb Rider-ja).

Izklesane poteze na obrazih Bayona so nama bile res zelo všeč.

Nekateri templji so ohranjeni bolj, drugi manj, kar nekaj jih obnavljajo. Se pa povsod najde polno zanimivih in dodelanih detajlov.

Igra svetlobe :

Drevesa s svojimi koreninami, ki so si utirale pot prav povsod - eden izmed najbolj zanimivih templjev, kar vidiš res le v filmih.

Obvezna popoldanska malica; vedno sva se potrudila pri izbiri lokacije.

Tridnevno vstopnico sva dodobra izkoristila in se nakolesarila. V enem dnevu ne bi mogla pogledati vsega. Skušala sva se izognit veliki vročini, ki je začela pritiskat že okrog 9h, tako da sva na oglede odpravila najprej še pred vzhodom, se vmes vrnila nazaj do mesta šele po kosilu odkolesarila nazaj, saj so bili popoldnevi nekako bolj znosni. Kljub temu, da so naju od številnih kilometrov (veliki krog med templji meri pr. 30 km + oddaljenost iz mesta pr. 7km) pošteno bolele riti in noge, sva kar vztrajala in se vsak dan znova veselila odkrivanja novih templjev. 

Na eno izmed razglednih točk lahko odjahaš na slonu.

Ko sva po treh dneh napornega kolesarjenja še zadnjič peljala mimo glavnega vhoda, ter se je zlato večerno sonce lesketalo na treh stolpih kamnite kulise v daljavi za obzidjem, ko so se riževa polja kopala v nerealnih barvah neba, sva spet začutila mravljince.

Angkor je vreden ogleda. Pa ne zaradi glavnega templja, ampak vseh ostalih. Kar nekaj jih je po 50km in več oddaljenih iz mesta; ti nama bodo ostali za prihodnjič, ko se bova spet potepala po teh krajih :)

Miklavž nama je prinesel...

...MORJE!!

Dneve, ko je Slovenijo zajel mraz in sneg, preživljava na sončku in plaži. Morda sva res malo odmaknjena od vsega dogajanja (beri politike), a nama ni prav nič žal; v tem trenutku si ne želiva vrnitve domov.

Oddih na morju je prišel pred načrtovanim - bolj praktično in bližje se nama je zdelo, če si pogledava plaže v Kambodži namesto na Tajskem. Tako sva sedaj par dni preživela v Sihanouk Vill-u, na lepi peščeni plaži, s čistim morjem. Sva ostala kar na najbolj turističnem delu, saj se nama ni dalo za par dni na kaki otok ali kam na bolj oddaljeno. Negativna stran tega je, da najbližja plaža tu izgleda nekako tako: 4 m od morja prva vrsta ležalnikov, vzdolž slabega kilometra, vse skupaj pa je široko par deset metrov, v zadnji vrsti so "restavracije". Prideš na plažo, si izbereš ležalnik, k tebi prihiti mladenič z menijem, si nekaj naročiš (ponavadi za dolar) in si tem kupiš prostor pod senčnikom. Ko pogruntaš sistem je fajn, navadit se moraš le še na to, da ti na 10-15 min ponujajo masaže, manikuro, pedikuro, sadje, izlete z ladjico/party boat-e. Kar ti pač srce poželi. Dopoldan je vedno fajn, mirno, po 12 uri pa počasi začnejo polniti ležalnike vsi, ki so prejšnji večer ponočevali. In teh je kar nekaj.

Vse je poceni, predvsem pijača - v vsakem lokalu oglašujejo pivo za 0,5$, happy hours,... Zdi se nama, da so vse skupaj spremenili v kraj, kjer se lahko poceni napije in žura. Naokoli se sprehajajo (mo) več ali manj bledi zahodnjaki, stari 20 +/-  ali pa 60+/- (veliko je mešanih parov). In cele dni pijejo, poležavajo. In je to to.

Turizem tu ni prinesel nič dobrega. Tri ulice za plažo je pravi indijski slum. Beračijo mladi in stari. Otroci, ki bi morali biti v šoli, prodajajo zapestnice ali sadje. Prvič po Indiji sva morala barantati za hrano; ne samo ob plaži, tudi v mestu na tržnici... Razen redkih izjem ljudje na splošno niso prijazni.

Hvaležna sva za to, da veva da Kambodža v resnici ni takšna. Tu je le primer posledic turizma, ki gre v napačno smer. In ni edini.

Na ležalniku v prvi vrsti :)

Masaža za 3$ na uro in zastonj poskusna depilacija.

Kakorkoli, spet sva zaplavala v morju, začutila mivko pod bosimi nogami, vroče sonce po celem telesu. In prvič sva si lahko privoščila, da sva bila na peščeni plaži na ležalniku v prvi vrsti, vsak s svojim kokosom. Tudi to nekaj šteje. Celo masažo sva preizkusila (Petra sta masirali celo dve hkrati, kar pomeni štirje pari rok :) ), ni pa primerjave s tistimi na Tajskem, tle je bilo bolj vtiranje olja v kožo in božanje.

Toliko, da se vam v teh mrzlih dneh malo zalušta toplo morje :)

Tudi menihi uživajo na morju.