Utrip velemesta

"Live in NYC once, but leave, before it makes you hard."

Čeravno pol sveta stran, je Kuala Lumpur skoraj takšno mesto kot New York. S svojo mešanico različnih kultur in vplivov ter celotnim načinom življenja sta si močno podobna. Prav zanimivo je, kako pogosto slišiš, ko se po telefonu ali v trgovini pogovarjajo med seboj v angleščini. 

S svojimi nebotičniki, širokimi avenijami, ogromnimi modernimi trgovskimi centri, uličnim in nočnim življenjem spada KL med svetovne megaprestolnice. 

In ker skoraj zagotovo nikoli ne bova živela v New Yorku, sva izkoristila priložnost, da kakšen dan več preživiva tu, in resnično začutiva utrip življenja v velemestu. 

Zjutraj sva hodila teči v park pod Petronasoma, popoldan pa sva pohajala po tržnicah, kitajski četrti, ogromnih mallih, in se nasploh razvajala z dobro hrano, kokosi, in še bi lahko naštevala…

Taaaaakega lignja sem ujel :)  

Lično zložena zelenjava v posodice. Kar dosti sadja in zelenjave uvažajo iz Nove Zelandije in Avstralije.

V parku pod Petronasoma sva preživela veliko časa. 

Vhod v enega izmed najbolj "in" in modernih nakupovalnih centrov. So že v prazničnem vzdušju, vsi so se slikali pred smrekcami.

Sva morala tudi to poizkusiti - fish spa. Male ribice so plavale naokoli nog in ti pojedle doli mrtvo kožo. Najprej je ful žgečkalo, potem pa si se navadil in občutek je bil prav fajn.

Obvezen je bil obisk pralnice. Jaz sem bila prvič v takšni samopostrežni. Perilo pa ni bilo kaj preveč dobro oprano.

Peter je odkril novo strast - fotografiranje hrane :)

Na sliki je "sticky rice" ali lepljivi riž;  za naju najboljša vrsta riža tu v Aziji, jedo ga predvsem v Laosu. V rokah narediš kroglico, jo malo zmečkaš po dlani in potem ješ zraven karijev. 

Najino kosilo . 

V trgovini sva odkrila črno sojo; z jabolki se super ujema.

 Na dan obvezno vsak dva kokosa :)

Malezijska kulinarika

Med pohajanjem po Maleziji sva ugotovila, da se življenje le-tu vrti okoli hrane; naj bo to zajtrk, kosilo ali večerja, samo posedanje na kavici in prigrizkih, kakršnokoli praznovanje.

Bistveno v Maleziji niso njene naravne lepote, pač pa kulinarične specialitete in prijazni ljudje.

Tipična malezijska hrana skorajda ne obstaja - gre za kulinarično raznolikost, ki je nastala pod vplivom njene več-narodne populacije - predstavlja mešanico malajske, indijske, evrazijske, kitajske, muslimanske, tajske, in še bi lahko našteval.

Kadarkoli se znajdeš na ulici, vedno se kje kaj dogaja - na malih štantih, velikih food-marketih, kjerkoli...

Hitro nama je postalo jasno, da imava tu priložnost spoznati skorajda vse mednarodne kuhinje.

Več lahko povedo slike :)

Dan se začne z dobrim zajtrkom - Nasi lemak - riž, skuhan v kokosovem mleku, z različnimi dodatki - jajca, ribe, predvsem pa meso, meso, meso, vse skupaj zavito v bananin list. Za pol dolarja.

Zajtrku sledi obisk tržnice, nakup sadja, zelenjave, mesa, morskih dobrot.

Prodajajo vse živo (in mrtvo) - dobesedno - od žab, jegulj, rakcov, rakov, rib,...

Tofu na kile :) res je vedno svež in dober.

Tudi midva nisva odšla praznih rok.

Tako je nastajalo najino kosilo.

Prvič malo bolj kitajsko-tajsko : tanki riževi rezanci v sojini omaki, z malo zelenjave, rakci in govedino.

Pri indijcih : južno-indijski thali oz. riž z različnimi dodatki - leča, zelenjavni kariji, vse skupaj servirano na bananinem listu (bilo je super dobro).

Mogla sva poskusiti tudi lakso : sladko-kisla pekoča juha, z debelimi riževimi rezanci, zelenjavo in različnimi začimbami; odvisno od kraja kjer si, vsaka ima svoje značilne dodatke (ne preveč dobro).

Glavno dogajanje pa je seveda zvečer. Food paradise & night market :)

Na teh marketih so t.i. hawker stalls - več štantov, kjer vsak ponuja eno vrsto hrane, ki naj bi jo obvladal - nekje so ribe, drugje so tajske specialitete, spet drugi štant z indijsko hrano, sladicami, pijačo,...

In kako poteka :) kar ti najbolj zadiši si naročiš, se usedeš in počakaš. Prednost je, da če je družba večja, si vsak lahko naroči kar mu paše. Usedeš se za isto mizo, hrana pa je servirana na različnih krožnikih - vsak gostinec ima svojo barvo. 

Ribe so izgledale božanske. Sva pa pričakovala, da bodo malo cenejše, glede na to da nas je iz štirih strani obdajalo morje :).

Lok lok - ogromno različnih nabodal z vsem kar ti srce poželi; konci so označeni z barvo glede na ceno; si naložiš in sam popečeš.

Sladica po večerji : tanke riževe palačinke.

Cendol - najboljša specialiteta za najin okus : nariban led, kokosovo mleko, zeleni rezanci (obarvani z barvo bananinih listov), trsni sladkor, rdeči fižolčki plus še kakšen dodatek, odvisno od avtorja. Res osvežilno v teh vročih dnevih! 

 Izgled je bolj tako tako, okus pa je fenomenalen :).

Če dobro pogledaš mu iz ust moli zeleni konec :).

O hrani bi lahko napisala cel roman, kaj vse imajo, kaj sva poiskusila, ampak ne gre vse :). Nekaj več slik je še v albumu na picasi.

Azija v malem

Malezija je res Azija v malem. Če želiš doživeti Azijo na udoben način, vso njeno raznolikost glede pokrajine, mest, kulture, vere in hrane, brez umazanije in smeti na cesti, brez večjih logističnih težav ter predvsem med prijaznimi obrazi, je to prava destinacija.

Buda te pozdravi skoraj na vsakem koraku :).

Kuala Lumpur - velemesto. Danes se vračava, njenemu utripu se bova prepustila še za par dni; je povsem primerljiva s kakšnim New Yorkom, le da je bistveno cenejša :).

Za KL sva se odpeljala v Cameron highlands. Par malih vasic, raztresenih na višini pr. 1500 m.n.m. To so za Malezijce prave gore – klima je znosna, ni vlage, med 15 in 25 stopnij C. Da lahko normalno živiš, delaš, dihaš, brez klime v vsakem zaprtem prostoru. Zato je tudi ugodno za gojenje takšne in drugačne zelenjave, sadja – velike rdeče jagode so tu pravi hit :). Ob edini glavni cesti je polno nasadov, kjer se lahko ustaviš in si tudi sam nabereš jagode. Polna pričakovanj in apetita sva seveda tudi midva želela napolniti najine lačne želodčke – žal je pol kg (ki si ga nabereš sam) stalo okoli 6,5 eurov. Malo se nama je vseeno zdelo predrago, sva si pa na srečo nedaleč stran kupila super mangote.

Drugi hit pa je čaj – polno je plantaž čaja, trgovinic s čajem, črnim, zelenim, ledenim, 3v1 :).

 Jagode na 1001 način - s smetano, v kavi, oblite s čokolado, pecivo, piškoti,... Kar ti srce poželi.

Ko sva se malo spočila in ravno dobro navadila na svež zrak (jutra so bila sveža jesenska, dobila sva asociacijo na prvi šolski dan), sva se odpeljala v Georgetown, na otoku Penang – verjetno skoraj najpomembnejši kraj v srcih Malezijcev. Res je, da je stari del mesta pod Unescom, ampak to ni bistveno – Penang je kulinarična prestolnica Malezije. Ampak hrana v Maleziji zahteva posebno poglavje :).

Vožnja čez Penang bridge - 13,5km dolg most.

Georgetown - pod Unescovo zaščito od leta 2008.

V soboto zjutraj je bila gneča na tržnici, takšna kot pri nas.

Med drugim so prodajali tudi žabe - žive ali pa že pripravljene za na žar...

2 ringitta za dobro karmo

Zjutraj sva na živahni tržnici v kitajskem predelu Georgetovna kupovala sadje. Med množico ljudi je ob eni izmed stojnic stal star budistični menih. Oblečen v značilno oranžno haljo, s svojo skledo za donacije, je brez volje gledal nekam v daljavo. Večkrat sva že šla mimo kakega meniha, berača, nekoga v stiski. Vsakemu ne moreš dati, zato raje ne dava ničesar nobenemu. Ta menih pa naju je pritegnil, ne vem zakaj, in ko sva šla drugič mimo njega, je Titina iz denarnice potegnila 2 ringitta, ter mi jih z nasmehom dala v roko: "Za dobro karmo."

Kar nekako nerodno mi je postalo, ko sem bankovca vrgel v skoraj prazno skledo, ki ni premogla več kot le dva majčkena kovančka. Menihu se je obraz razlezel v iskren nasmeh, prijel me je za roko in se mi ni mogel dovolj zahvalit. Nekomu sva polepšala dan. 

Kasneje istega dne sva se peš odpravila do nekoliko oddaljenega burmanskega templja. Ko sva po slabi uri hoje že skoraj obupala, sva ga nazadnje le našla. Nasproti sta si stala tajski in burmanski budistični tempelj. Vsak ima svojega ogromnega Budo, v ležečem oz. sedečem položaju. Spet naju je napolnila pozitivna energija, ki jo vsrkavava v večini takšnih templjev. 

Imela sva srečo, da sva bila slučajno prisotna pri burmanski poroki, kar je bilo čisto posebno doživetje. "Simple and beautiful," je pripomnila naključna mimoidoča gospa. In prav je imela.

Ker je sonce že začelo precej pripekati, sva si privoščila še kokos. Nazaj grede sva po naključju opazila neke vrste gostilno, ki je pijačo in prigrizke ponujala zastonj. Čisto zastonj. Brez donacij, skritih namenov, brez slabe vesti. Če le poješ/popiješ vse tam (in ne nabašeš žepov za s sabo). Skoraj nisva mogla verjeti, a nama je prijazen fant v belem obrazložil, da je štant/gostilna od templja, in ponuja mimoidočim v tem vročem vremenu zastonj okrepčilo, za veselje in srečo, »just to be happy« so bile njegove besede.

Res se nama je zdela lepa gesta in ko sva veselo srkala vsak svojo zastonj kavo, je k nama prisedel star gospod, ter nama začel razlagati svoje življenjske zgodbe. Slišala sva vse od njegovega strica, ki je menih v enem od tajskih templjev, do njegovega sina, ki je inženir. Pa o temu, kako so Japonci kradli zaklade (kipce bud), da ima on enako znamenje kot ga ima buda... Res simpatičen gospod. Dal nama je še naslov templja in rekel, da lahko tam zastonj spiva, ko bova na Tajskem. Bilo je posebno doživetje z občutkom domače topline, saj sva se počutila dobrodošlo. 

In ko sva hodila nazaj, sva se spomnila meniha na tržnici in tistih dveh ringittov. Je bilo vse zgolj naključje, ali res dobra karma?

Burmanska poroka; poročili so se štirje pari hkrati.

Zastonj voda, kava, sladoled, piškoti, in seveda instant noodli :).

Ponosno nama je kazal, kje živi njegov stric, pomemben menih v Tigrovem templju.

Tek v KL

Tek naju spremlja že od začetka potovanja. Če se le da, tečeva. Tudi v Indiji sva, čeprav so bili redki kraji, ki so nama to dejansko omogočali. In Kuala Lumpur je bil za naju kot oaza sredi puščave. Čiste ceste z urejenim prometom so naju pripeljale do parkov, narejenih za tek. Podlaga iz tartana, pitna voda vsakih 100 m, WC, zelenje, mir in številni sotekači; najbolj od vsega pa sva cenila čist zrak, ki ga tropski dež vsak dan znova temeljito opere in je verjetno čistejši od slovenskega... Edino težavo je predstavljala nekoliko večja vlažnost zraka, a tudi to naju ni ustavilo, da bi spet po zelo dolgem času brez problema pretekla v kosu več kot 10 km. Češnja na vrhu smetane je bil seveda razgled, ki ga pač ne doživiš povsod :) 

Na zasluženem kokosu :).