Jaipur

V spalnem vagonu (tokrat brez klime) sva nadaljevala pot proti prestolnici Rajastana, ki velja za najbolj barvit del Indije.

Tokrat je vožnja z vlakom minila še hitreje; kljub manj prostora in večji gneči je bilo še vedno zelo udobno. Ker je vagon bolj odprt, lažje spremljaš življenje na njem. Prav zanimivo je bilo opazovati starejša zakonca, kako si lepo počasi kot v domači kuhinji pripravljata kosilo, kako režeta zelenjavo in dodajata začimbe. Ali kako Kitajec zraven nas s svojim iPad-om zelo očitno snema mlado indijsko družino na nasprotnem ležišču. Ali kako 3-letni nemški deček teka naokrog po vagonu in mu prav nič ne manjka...

Opravila sva kar nekaj »sightseeing-a« :). Jaipur imenujejo tudi Pink city ali roza mesto - zaradi barve obzidja okoli strega dela mesta, pa tudi zgradbe glavnih ulic so odete v enake tone - nama se sicer ni zdela roza, bolj oranžno/rjava/rdeča :) verjetno jim pink city zveni bolj romantično :).

Najprej sva se sprehodila po bazarjih, kjer prodajajo vse kar hočeš, vse je pisano in polno življenja (ampak šele po 11. uri, prej ne...). Potem sva pogledala še nekaj arhitekturnih znamenitosti, kot je Hawa Mahal - palača vetrov, observatorij, minaret,...

Hava Mahal - palača vetrov.

V observatoriju

Pozno popoldne sva se peš povzpela na bližnji razgledni hrib, kjer stoji Tigrova trdnjava. Ko sva pred zadnjim strmim delom poti hodila skozi mirnejšo četrt, sva počasi ugotovila, da nama otroci mahajo in naju pozdravljajo. Potem, ko nama že nekaj časa nihče ni nič ponujal, sva počasi spet začela navezovati stike z očmi. Bili so samo prijazni pozdravi iskreno nasmejanih otrok, ki se jim je fajn zdelo, da pozdravljajo belca. To naju je res pozitivno presenetilo in tudi midva sva spet postala bolj odprta, ter jih veselo pozdravljala nazaj. Tudi po pravi poti so naju usmerili (kar je tudi zelo redko).

Drugi dan sva si pogledala še Amber fort - znamenito in mogočno trdnjavo malo ven iz mesta. Do tja sva se odpravila z lokalnim busom, kjer nama je spet računal enkrat višjo ceno; ker nisva bila ziher, sprevodnik pa je vneto zatrjeval, da je to prava cena, sva plačala. Kakorkoli, imela sva vip sedeže v kabini in bila je razgledna vožnja do trdnjave. Ko sva stopila z busa so naju seveda takoj obkrožili prodajalci s spominki, in pa ponujali so nama tudi vožnjo z jeepom ali slonom do trdnjave (ki so po moje za večino skoraj večja atrakcija kot sama trdnjava); sej bi še razumel če bi bilo vse skupaj kaj več kot 500m, pa ni bilo.

Kljub temu, da so iz ogleda trdnjave naredili že pravi cirkus, si ob prvem pogledu vseeno dobil asociacijo na zgodbe iz 1001 noči... Vse je zdelo dobro ohranjeno, mogočno, okoli lepi vrtovi in jezero. Res, kot v pravljici :)

Sama trdnjava nič posebnega, na zunaj veliko bolj zanimiva in lepa na pogled kot od znotraj (razlog, da se čar porazgubi je bila tudi množica turistov). Zato pa sva se sprehodila po strmi potki še kilometer navzgor do manjše razgledne trdnjave, saj je obljubljala lep razgled na celo mesto. In res, splačalo se je malo potruditi. Tu je bilo le nekaj obiskovalcev in eden izmed zaposlenih naju je odpeljal malo naokoli, skozi zaprti del do dveh razglednih točk. Res kulsko :)

Vročina je bila vedno večja, sonce je nažigalo, zato sva se hitro spravila nazaj in na kosilo – jest sva hodila kar na železniško postajo, saj sva tam odkrila za najin okus najboljše in še poceni. Tam kjer je veliko ljudi, kjer hitro delajo, tam je dobro. Sploh ker najino kosilo predstavljajo čapatiji in fry dal - kot omaka iz leče z različnimi dodatki, ki pa od vseh stvari kar sva jih tu jedla, najmanj peče in ima najboljši okus :)

Agra

Agra je bilo prvo mesto po Delhiju. Res sva bila vesela, ko sva brez večjih težav našla peron, vlak in najine sedeže. Vsi so naju opozarjali, kako težko je vse skupaj najti, da te povsod kdo nadleguje, ti kaj prodaja... Večjih težav nisva imela in prav vesela sva bila, ko je vlak zapeljal iz postaje. Delhi nama ni potegnil, fasala sva tudi "Delhi belly" - malo prebavnih motenj (ti Indijci so res packi!), privajanje na indijsko hrano :)
Čakala naju je torej prva vožnja z indijskimi vlaki. Peljala sva se v klimatiziranem vagonu (kar se naslednjič ne bova več, ker kar nažiga klima, ampak drugih kart ni bilo). Zraven so bili še štirje mladi vojaki, na poti v službo.

Eden izmed njih je bil kar zgovoren, vneto je kazal slikce na telefonu – več kot tri četrt je bil on sam na slikah, v različnih pozah :) seveda se je želel slikati s Petrom; ko je ugotovil, da sva poročena, sem smela biti na slikah tudi jaz, kot njegova žena.

Vožnja je bila res udobna, dobil si odejo, sveže rjuhe, skos je kdo hodil gor in dol in prodajal čaj, vodo, karkoli si pač zaželiš. Prišli smo sicer z enourno zamudo, ampak ni bilo hudega.

Agra je mesto, ki ga obišče prav vsak, saj ima največjo indijsko atrakcijo, to je Taj Mahal. In ker je tu toliko turistov, sva že vnaprej slišala, kako je Agra grozna in strašna. Nama se vsaj na začetku ni tako zdelo, da bi vsi po vrsti grabili turiste in jim vsiljevali svoje izdelke.
S postaje sva se odpeljala z motorno rikšo, ki jo je vozil zelo zgovorni mladi fant. Seveda naju je takoj zahaklal, da naju naslednji dan odpelje malo naokoli, po bazarjih, pogledati Agra Fort, "Baby Taj" in še sončni zahod s pogledom na Taj Mahal z druge strani reke. Nekako smo se spogajali za 400 rupij (njegova prva je bila 600), čeprav se nama je zdelo, da bova še vedno plačala preveč. Najini sumi o slabem dogovoru so se izkazali za pravilne že tik pred začetkom, ko je fant pripeljal svojega strica in nama na hitro pojasnil, da naju bo on peljal naokrog. Stric seveda ni znal tako dobro angleško, bil je mrk, zoprn in zdolgočasen. Odpeljal naju je do omenjenih znamenitosti, bazar pa se je v resnici izkazal za dve trgovinici z ročno obdelanim marmorjem in tekstilom, od katerih je najbrž dobil provizijo. Pika na i pa je bila na koncu njegova izjava (ko je pred nama skrbno preštel vse bankovce, da je videl če sva mu dovolj plačala), zakaj mu nisva dala nič napitnine, če sva bila pa zadovoljna z njim???

Kakorkoli, nisva se preveč sekirala, saj nama ene vstopnice za Taj Mahal slučajno niso štemplali in sva jo prodala naprej za 400 rupij, torej sva imela celo popoldansko vožnjo zastonj...

Prva postaja je bila Agra Fort - osrednja trdnjava v Agri; ogledala sva si jo le od zunaj, kar nama je bilo čisto dovolj.

Nato je sledil mavzolej, ki ga zaradi podobnosti s Taj Mahalom imenujejo tudi "baby Taj" - sredi lično urejenih vrtov prelepa grobnica, ravno tako simetrična na vse strani, detajli še bolj dodelani in lepi kot na samem Taj Mahalu; bilo je zelo mirno, ob reki, ni bilo gneče in z veseljem sva se usedla in le opazovala igro barv na marmorju.

Zadnja poslastica dneva je bil sončni zahod iz druge strani reke s pogledom na Taj Mahal - ena možnost je da kupiš vstopnico za neke vrtove in greš tam skozi, druga pa je zastonj - greš po neki lokalni potki navzdol ob vrtovih, in imaš na koncu ravno enak pogled :) Najin voznik je seveda poznal drugo možnost, in nagrajena sva bila s prelepimi razgledi na Taj Mahal.

Počasi sva imela že zadosti, dan je bil dolg, na koncu naju je odpeljal pogledat še dve trgovini. Midva sva sicer mislila, da naju bo odpeljal do kakšnih malo bolj revnih trgovinic, kjer bi morda celo kaj kupila; no, te trgovine so bile daleč od tega, kar dobro so služili, ampak ne na nama

.
Zvečer morava priznati sva hitro padla v posteljo, saj sva imela zgodaj vlak do Jaipurja ali "Pink City-a".

Enkrat nama je zvečer uspelo iti tečt - Peter pred trdnjavo.

Taj Mahal

Eno izmed svetovnih čudes, za katerega že dolgo veš da obstaja, kako izgleda, kaj naj pričakuješ. Oziroma misliš, da veš.

Bilo je kot Machu Picchu, oziroma še lepše. Bilo je kot slika, prikazen, ki te enostavno zadane. In ko sva se med prvimi v dolgi vrsti v hitrem tempu sprehodila skozi mogočna južna vrata, naju je zadelo. V rahlih meglicah, pomešanih s prvo sončno svetlobo svežega jutra sva ga zagledala; takšnega kot ga ne vidiš na nobeni sliki. Lahko ga doživiš le v živo.

Skozi južna vrata...

...ko se zaveš da se je zjutraj splačalo vstati tako zgodaj :)

Prvi pogled naju je res zadel; ko se ti zazdi da je nekaj narejeno skorajda popolno.

Taj Mahal, ki velja za najlepšo zgradbo na svetu, oziroma vsaj eno izmed najlepših, je zgradil Shah Jahan v spomin svoji tretji ženi Mumtaz Mahal, ki je umrla med rojstvom njunega štirinajstega otroka, v 17.stoletju. Legenda pravi, da je Shaha smrt žene tako prizadela, da je čez noč osivel.
Pri gradnji naj bi sodelovalo več kot 20.000 ljudi, tudi strokovnjaki iz Evrope, ki so pomagali pri detajlih, pietri duri, iz tisočih poldragih kamnov.
Še danes izgleda enako lepo, belo in impresivno, skoraj tako kot ko je bil dokončan. Leta 2002 so ga obnovili, saj je zaradi onesnaženja začel izgubljati barvo, in sicer po starodavnem receptu - z mešanico  soli, kosmičev, mleka in limete, t.i. multani mitti, katero so v preteklosti uporabljale Indijke za lepo kožo. Danes je v radiu približno 1km prepovedan promet z vozili.

Ampak dovolj zgodovine :)

Res, prvi pogled je bil nepozaben. Misliva, da je bilo to to, kar je Shah želel z gradnjo doseči; da ob pogledu na Taj začutiš in vidiš vso ljubezen, bolečino ob izgubi žene, in lepoto. Kakorkoli zveni vse skupaj na trenutke skorajda osladno, jaz tega ne znam drugače opisati.
Popolna simetrija vseh strani Taja, minareti ki se dvigujejo visoko proti nebu, beli marmor z detajli, prelepimi vzorci z rožami, citati iz Korana na stenah, vrtovi naokoli, in odsev v vodi.
Je ena izmed stvari, ki bi jo privoščila vsakemu, da jo v življenju enkrat vidi.

Lotusov tempelj

Ena izmed znamenitosti Delhija, ki je vidna že iz letala, je tudi Lotusov tempelj. Zgrajen kot hiša čaščenja, prostor kamor lahko prav vsak, ne glede na raso ali veroizpoved, pride in moli, meditira, se pogovarja s svojim lastnim bogom. (Poleg te v Delhiju je bilo na svetu zgrajenih še 6 zgradb z enakim namenom).
Do templja sva se zaradi razdalje odločila uporabit podzemno železnico, ki ima kar nekaj svojih posebnosti. Ker so Indijci na splošno precej nevzgojen narod, ne upoštevajo zasebnosti, pravila vrste in ne spoštujejo drugih okoli sebe, so povsod po postajah razobešene table z nenavadnimi prepovedmi. Med kupom neverjetnih prepovedi (kot je prepoved vožnje na strehi metroja!) se najde tudi kakšna uporabna, kot je na primer prepoved pljuvanja.

Na vsakem vlaku sta tudi dva vagona rezervirana posebej za ženske. Česar sem bila vesela predvsem jaz, saj je bilo mnogo manj gneče, nobenega prerivanja, in bila sem malo stran iz vidnega polja Indijcev, ki so kar konkretno "buljili" vame; še nikjer kjer sva hodila okoli se nisem počutila tako neprijetno pred pogledi nasprotnega spola...

Na ostalih vagonih je sicer lahko obupna gužva in si vesel, da ti je narava ustvarila komolce...
Kakorkoli, prevoz je kljub vsemu zelo učinkovit, zato sva do templja prispela relativno hitro in zgodaj, ko še ni bilo množice ljudi. Že na daleč se vidi, kako impresivna in lepa je celotna zgradba in te hitro pritegne. Predvsem pa nama je pasal mir v okolici templja - do tja sva se sprehodila skozi spokojen park, ki ga obdaja, kar je bilo pravo nasprotje ulicam starega dela Delhija.

Dober občutek se je samo še stopnjeval, ko sva stopila v notranjost templja. Notri je bilo zelo svetlo in prostorno, popolna tišina in mir. Kraj je imel posebno pozitivno energijo, predvsem pa je izstopal občutek enakosti vseh obiskovalcev.
Vzela sva si čas, da malo posediva in se sprostiva, med tem ko se je večina ostalih zgolj sprehodila skozi. Prisotna sva bila še pri maši oz. vsesplošni molitvi, kjer so med drugim zmolili tudi Oče naš (v angleščini), nekaj zapeli v hebrejščini, skratka za vse večje svetovne religije je bilo poskrbljeno. Res posebna izkušnja in vesela sva bila, ko sva se odpravila iz templja tik pred množicami indijskih turistov, ki so se začele valiti iz avtobusov.

Prvi vtisi iz Indije

Prvi stik z Indijo - najprej šok na letališču - v spominu sva ga imela kot napol razpadajočo umazano stavbo, kjer sva preživela veliko preveč ur med čakanjem na let v Kathmandu. To je bilo pred petimi leti. Tokrat pa prenovljena zgradba, vse ogromno, s čistimi wc-ji. Neverjetno, kaj vse so naredili.Tudi vožnja do centra je bila mirna, po širokih avenijah, ob robu cest posajena drevesa, parki, čistoča... Nikjer gneče, nobene hektike, kot v vseh večjih prestolnicah.
Najprej sva si vzela malo fraj (bil je tako ali tako praznik, in ni bilo nič odprto), da se malo navadiva na novo okolje, ljudi, hrano :) Moram reči da nama slednje kar ratuje; je malo bolj pekoče ampak se znajdeva in počasi poskušava nove stvari. Je pa najbolj zihr še vedno, če si zraven naročiva še porcijo navadnega riža ali pa roti - nekvašen kruh, direkt dol iz vroče plošče/ponve - to uravnoteži preveč začimb ostalih jedi.

Prvo indijsko kosilo - thali, podobno kot dal baht v Nepalu - osnova je riž, roti (nekvašen kruh), zraven lečina juha,in pa različni curryi, tokrat zelenjavni s tofujem.

Kakorkoli, začetek zaenkrat še ni bil preveč stresen/šokanten - razen par vsiljivih prodajalcev, novih "prijateljev" ki bi nama prodali še svojo mamo, voznikov rikš in beračev, na kar sva vse že navajena; je res da mislim da Delhi ni prava Indija. Ne veva, ali je to zato ker sva se vseeno že malo utrdila po vseh teh letih pohajanja naokoli, da naju enostavno več ne vrže toliko stvari iz tira. Je malo grozno slišati, ampak tudi na prizore revščine sva se že navadila, že pred Indijo; enostavno ne smeš pustiti, da ti pride do živega. Drugače nimaš tu kaj iskati. Pohajanje po ulicah Indije ni za vsakega.

Krave veljajo v Indiji za svete živali, prosto se sprehajajo po ulicah. Govejega mesa ni na voljo, je pa zato polno mlečnih izdelkov, jogurti so zelo dobri.

Prodajalna različice jogurta.

Javno stranišče za moške

Po malo privajanja je sledil ogled par znamenitosti v Delhiju. Najprej sva se peš odpravila proti Jami Masjid, največji džamiji v Indiji, ki lahko sprejme 25000 vernikov naenkrat. Po pol poti do tja sva izbrala napačen odcep v križišču in nadaljevala pot v napačni smeri, kar sva ugotovila precej pozno. Ker se nama ni bilo več za izgubljati na okrog, sva se naprej odpeljala kar z rikšo, ki je bila smešno poceni. Ni nama bilo žal, saj je vožnja odprla novo perspektivo v opazovanju mesta in ljudi.

Za ceno rikše se moraš kar pogajati. Sicer se ti zdi že kar smešno, ko se pogajaš da te pelje za manj kot pol evra, ampak tako je življenje tu. Vozniki rikš (na kolesu) imajo eno izmed najslabše plačanih služb. Najbolj pa mi je tečno barantati za hrano - sadje, saj te povsod skušajo prenesti naokoli, od tebe dobiti čim več.

Do džamije sva prispela še relativno zgodaj, saj ni bilo veliko ljudi, zato je bilo še vse precej mirno. Seveda so nama takoj na vhodu zaračunali za fotoaparat, in pa naju oblekli (Peter je imel kratke hlače, jaz mislim da sem bila dovolj zakrita, ampak je tip hotel le malo zraven še zaslužiti).

Jama Masjid

Petrova nova preobleka, podobna burmanskim longy-em. Meni se zdi, da mu kar paše :)

Ljudi je bilo zelo malo, večinoma indijski turisti. Malo sva se sprehodila naokoli, bil je mir, nobene gneče. Hitro so naju obkrožile tri deklice in nama nekaj pripovedovale, domnevno v angleščini... Odšla sva še v proti notranjosti, malo poslikala naokoli, nato pa sva le doživela nekaj novega. Tam, kjer sva to najmanj pričakovala, sredi ene najbolj turistično obiskanih točk v Delhiju - do naju je pristopila mlada Indijka z dojenčkom, in se je želela slikati z nama. Midva sva bila čisto presenečena, na koncu nismo vedeli kdo je komu bolj zanimiv. In potem so se opogumili še ostali, vsi so iz žepa potegnili telefone, fotoaparate, in naju začeli slikati. Precej šokantno in kmalu nama je postalo že malo nelagodno in nerodno, malo neprijetno. Ko si enkrat ti v tej koži hitro ni več fajn, zato sva jim rekla da je dovolj, in jih prosila če lahko nehajo. Zdi se nama, da sem jim bila predvsem jaz kot bela ženska zanimiva.

Ko se vate naenkrat usmeri deset fotoaparatov, in trideset parov radovednih oči...

Želela je, da jo slikava. Ob tem je takoj iz žepa potegnila mobitel, da bi le bila z njim na sliki.

Na sploh se nama je zdelo, ko hodiva po ulicah malo ven iz centra, da naju vsi gledajo. Je pa žalostno, da sva se tu dejansko začela izogibati kontaktu z ljudmi z očmi. To se nama do sedaj še nikjer ni zgodilo, razen morda v Thamelu, najbolj turističnem delu Katmanduja. Tu pa včasih samo koga pogledaš in se ga ne boš znebil. In potem se mi zdi kot da hodim in gledam skozi, mimo ljudi, kar ni prav. Indija je res svet zase, dežela nasprotij. Bova videla, kako se bo odvijalo naprej. Sploh ne veva, kaj naj pričakujeva, kaj vse novega naju še čaka na poti...