Pri menihih

Najina prva postaja v Nepalu je bila pri menihih in dr.Kristanovi v malem samostanu nad Sallerijem, v vasici Chyalsa. Iz Kathmanduja vse skupaj odaljeno san vožnje ter 4 dni hoje po poti, ki sva jo že poznala s prejšnjega trekkinga. 

V samostanu živi okoli 30 mladih menihov, poleg  je še šola s petimi razredi OŠ, približno sto šolarji ter hostel za tiste iz bolj oddaljenih hribov. 

Kraj sva obiskala že pred letom in pol, saj je tu Špela s pomočjo prostovoljcev iz Pivke postavila na noge manjšo kliniko za  šolske otroke, menihe in domačine iz okolnih vasi. Tokrat sva ostala malo dlje, se trudila po svojih najboljših močeh pomagati pri delu, Titina malo Špeli, oba malo v kuhinji, Peter  kot deklica za vse – od popravila tiskalnika do vodenja financ, privil je tudi nekaj žarnic in popravil električnih stikal, na koncu pa postal uradni fotograf - naredil je manjšo foto-dokumentacijo osamostanu in hostlu, da bo žGela lahko vse skupaj pokazal "ta glavnim" v Kopanu :)

Končno se je zjasnilo - noro lep pogled nad samostanom

Dnevi so se hitro obračali, spremljala sva življenje in navade menihov in šolarjev, poslušala molitve in petje, ter mirila preveč razgrete fantovske glave pri igri. 

Glavni menih Geshe- Gela – naju je nastanil  v malo simpatično sobico, z balkonom in panoramo na vse strani. Še lastno stranišče sva dobila – Westrn style ;). Pa metlo v roke in akcija, uredila sva si prav prijetno bivališče.

O samem življenju menihov bi verjetno lahko pisal na dolgo in široko, vendar je dejstvo, da tu nisva imela res tistega pravega vpogleda – konec koncev gre za šolo, razigrane otroke, od starejših je bil tam le vodja samostana ter še dva meniha – en preveč ponosen in pameten za naju ;) (tu je bil na počitnicah in niti za sabo ni mogel pospraviti, pač pomemben in važen), drugi pa je bil pravi Tibetanec, res topel človek, okoli 50 let star, ki pa žal ni znal nič angleško, še nepalsko ne (sej ne da bi midva znala), le tibetansko. Njemu je tu Špela odkrila sladkorno, tako da se je kar zasekiral, začel malo manj jesti in telovaditi (delal je kroge hitre hoje okoli templja nad samostanom). Res topel človek, takšne sva pričakovala vse budiste, pa sva se malo uštela. Ampak kot rečeno, nisva imela ravno dobrega vzorca.

Dr. Kristanova in Gela

 Jutranje bujenje

Med urami filozofije

Vsako jutro okoli 5:30 je zvonec prvič odbil, na vrsti je bilo bujenje. Temu je sledila kratka molitev, umivanje, nato pa je zvonilo k zajtrku. In ko je to zvonilo se je začela cela hiša dobesedno tresti, tolk so leteli jest :) Za zajtrk so ponavadi dobili kakšen mleči riž, ali pa čapatije z marmelado.Kosilo je bilo ponavadi riž z lečino juho, ali pa thupka, momoti,... Ob štirih je bil popoldanski čaj, večerja pa je bila ponavadi podobna kosilu. kakorkoli, kuharice so se res trudile po svojih najboljših močeh iz tistega kar so imele na voljo spraviti skupaj za male čim boljše. Večina otrok bi jedla doma še veliko slabše kot tu v samostanu, čeprav se je nama zdelo da je vse preveč prekuhano, iz najcenejše moke in riža... 

Čiščenje hostla pred odprtjem 

 Ena skupinska :)

 Delanje momotov

 Jeeee, daal bhat :)

Za igro je včasih dovolj tudi le pet kamenčkov...

Molitve pred odprtjem novega hostla.

                         Everest je drugi mali špic z leve.

Po zajtrku kratko ponavljanje abecede, spet malo fraj, nato pa pouk. 

Popoldan so fantje skakali okoli, prali perilo, ponavljali molitve, se učili, pisali naloge, vadili igranje na inštrumente, nagajali drug drugemu... Vedno se je kaj našlo. Nobenemu ni bilo dolgčas.

Taki kot so fantje pri nas v teh letih :)

Vmes sva ujela tudi otvoritev novega hostla za otroke, se potikala naokoli po hribih gor in dol, pila sladek mlečni čaj v kuhinji, gledala kaj in kako nam kuhajo.

Nad samostanom je tudi razgledna točka, od koder nama je zjutraj celo uspelo ujeti pogled na Everest, preden se je zabasalo z oblaki.

Kako dolgo bova ostala nisva vedela – dokler nama bo, dokler sva bila lahko v pomoč. Vendar pa sva kmalu  začutila da naju vleče naprej, v nove kraje, novim dogodivščinam naproti. Da se najina pot šele sedaj prav začenja.

Mnogo več slik pa v galeriji :)