Free Tibet! Na dan državnosti...

Pred 7 leti sva prvič odpotovala v Tibet. Takrat sva bila navdušena nad nezemeljsko lepo pokrajino in nad prijaznostjo ljudi. Dobila sva približen vpogled v to, kar je tam ostalo od njihove kulture. Seveda sva potovala v okviru organizirane in natančno določene ture, pod budnim očesom Ljudske Republike Kitajske, zato sva večinoma videla le to, kar sva smela…

Kmalu po drugi vojni so Kitajci pričeli »osvobajati« Tibet. Do danes  jim je uspelo dobesedno »zradirati« s tal večino templjev in samostanov, uničiti  (kipom Bude so odsekali glave) ali prodati dragocene umetnine in kulturne spomenike, umorili so več kot milijon Tibetancev. 

Kar je ostalo, danes obstaja skoraj izključno v turistične namene, ali pa služijo ruševine za stranišče oz. vojaško postojanko.

Že takrat sva imela možnost videti, kako ponosen narod so Tibetanci, koliko jim pomenita lastna kultura in vera. V prepovedani palači Potala in glavnem Jokhang templju v Lhasi sva bila priča, kako zagreto so izvajali obrede, kakor da jih kitajska okupacija sploh ne moti…

Tibetanska vlada ni mogla dolgo kljubovati premočni Kitajski vojski, zato je leta 1959 skupaj z Dalai Lamo prebegnila v Indijo. V McLeod Ganj-u, sredi zelenih gričev pod indijsko Himalajo, so dobili svoje zatočišče, kjer zelo aktivno delujejo še danes. Vlada v izgnanstvu ima tukaj vse organe, ki jih kot država potrebuje za normalno delovanje. 

Predvsem pa imajo neskončen ponos, voljo in željo, da bo njihova država nekoč ponovno v njihovih rokah. 

Kot glavno atrakcijo sva si seveda tudi midva ogledala samostan oz. kompleks, kjer prebiva Dalai Lama (nič posebnega, le množica turistov; Dalai Lama je trenutno v Lehu). Poleg pa spada tudi tibetanski muzej, eden najboljših muzejev kar sva jih kadarkoli obiskala. Na je jedrnat in zelo nazoren način je prikazana zgodovina kitajskega obleganja Tibeta.

Zadelo naju je, kakor da bi stopila v zgodovinsko-dokumentarni film, ki se odvija okoli naju. Letnice na slikah so bile tudi 2009, 2011, 2012 – vse se dogaja tukaj, zdaj, danes.  

Se še spomnite : http://www.gore-ljudje.net/novosti/36071/ ?

Nekateri najbolj zagreti zagovorniki svobode gredo celo tako daleč, da se na množičnih demonstracijah v znak protesta zažgejo… In zgodbe teh ljudi se kar vrstijo, celemu svetu na očeh, ki mirno gleda, kot da se nič ne dogaja… Kakor še ena žalostna zgodba, s katero nam novinarji postrežejo pri večernih novicah…

Še najlepši del reszdence Dalai Lame je za naju bila pot okoli doma, speljana malo gori in doli, vse skozi pa te spremlja nešteto zastavic, porisanih molilnih kamnov, mantre vernikov...

Ena izmed stup na poti.

Tabla s fotografijami vseh ki so se zažgali v imenu svobode za Tibet.

V muzeju hranijo tudi knjigo s slikami in zgodbami vseh umrlih protestnikov.

Spomenik vsem padlim v muzeju.

In v tem mestu, polnemu tibetanskih menihov, beguncev, celih generacij družin, sva danes tudi midva. In ponovno sva priča zagretim, iskrenim ljudem, ki so pripravljeni storiti vse za svobodo. 

Med seboj so odlično organizirani, tu imajo svoj parlament, bolnišnico in manjše klinike, časopis, trgovine in restavracije, knjižnice,… Vse polno je različnih organizacij v katere se lahko vključiš tudi sam kot prostovoljec in pomagaš učiti Tibetance tujih jezikov,  osnov računalništva in informatike, branja in pisanja. Karkoli znaš, kjerkoli lahko pomagaš, povsod si dobrodošel. Indijci tu so bolj kot ne le zaposleni pri Tibetancih, taksisti in podobno, brez vidnejših funkcij v mestu.

Imela sva čast, da sva ujela posvetitev enega izmed menihov; vse sva lahko spremljala z balkona najine sobice.

In ravno danes je naš dan državnosti. Hvaležna sva za najino svobodo, za ves svet, ki leži pred nama, za vse možnosti in priložnosti, ki jih imava v življenju.