Iz Dambulle sva ujela avtobus do Anuradhapure, dalje proti severu Šri Lanke. Je ena izmed njenih starodavnih prestolnic, sedaj pod UNESCOVO zaščito. Dolga leta je bila center Theravada budizma, njen stari del obsega več kot 40 km2 in je svet za budiste. Znana je predvsem zaradi dobro ohranjenih ruševin, muzeja in pa Bodi Tree templja.
Dnevna vstopnica te stane 25 dolarjev, kar se nama je iskreno zdelo malo predrago, pa tudi želje po raziskovanju in gledanju vseh ruševin nisva imela. Tekom potovanja pač postaneš malo izbirčen :) Namesto tega sva se odločila za popoldanski ogled Bodi Tree templja, za naslednji dan pa odšla na za izlet do Mihintale-ja.
Torej, da objava ne bo kot dolgočasen telegrafski zapis, kaj sva gledala, kdaj je bilo zgrajeno, kako prideš, kateri kralj, v katerem stoletju....
Kakšna je bila najina izlušnja :
Bodhi Tree Temple (The Sri Maha Bodhiya) - potomka drevesa, pod katerim je Budha doživel razsvetljene, stara več kot 2000 let.
Prvi vtis, ko sva prišla do templja je bil bolj tako tako. V glavah sva si zamislila kot neko sliko mogočnega drevesa nekje na travniku, kot na slikah :) (šment, pa ta pričakovanja). Namesto tega je bila prva misel napol posušeno drevo, sicer mogočna, a žal zagrajeno naokoli s templjem... Kaj smo mu naredili?
Potem pa je kar naenkrat prišel tisti občutek. Pravi čar.
Zaslišala sva chantanje mladih in starih, vonj dišečih palčk je začel siliti v nosnice. Pomešala sva se med množico budistov, domačinov, oblečenih v vsaj en kos belega oblačila ( v znak spoštovanja). Usedla sva se v senco in opazovala. Ljudi, turiste, drevesa, martinčke in opice :).
Čar vsega je bil, da je v bistvu aktiven tempelj! za to se prej sploh nisva zavzela, nisva niti pomislila. Ni šlo le za neko stvar, ki jo pač pogledaš. Bil je mir. Bili so ljudje. Bila je vera. V nekaj več.
Verjamem, da vsak v nekaj veruje; pa če to še toliko zanikaš. Vsak ima nekega svojega notranjega boga. K nekomu, nečemu, čemur se zatečeš, ko ti je hudo. Ko rabiš nasvet. Ni važno kaj si, kdo si. In to je bilo začutiti ob templju, kori okoli drevesa.
Res sva uživala.
Bodhi tree, zagrajen z ograjo.
Zunaj prižiganje svečk. Za srečo.
Mislila sva, da je to to za današnji dan. A sva se na srečo zmotila :). Ko sva se počasi odpravila nazaj od templja, sva zagledala belo silhueto ogromne stupe, slab kilometer naprej od naju. Bila sva prepričana da ogled seveda zahteva vstopnino. Pa je ni :). Pa naj še kdo reče da najboljše stvari niso zastonj. Počasi sva se približevala stupi, katere bela barva je v kontrastu z nebom vedno bolj silila v oči. In pogled je bil res svetoven..
Gledala sva Ruwanwelisay-o, najstarejšo stupo v Anuradhapuri.
Bela. Čista. Drugačna.
Drugačen budizem, kot sva ga bila vajena doslej. Bolj čist. Brez neštetih molilnih zastavic, brez vonja po jakovem maslu, brez prostracij okoli templja. Brez mantrajočih starih mamic z molilnim mlinčkom v roki.
Sprehodila sva se po travniku okoli stupe, pa naju je prijazen oskrbnik povabil notri. Naj prideva seveda bližje. In sva šla. In se ponovno pomešala med njih
Srečo sva imela še, da sva ujela obred; peli so in bobnali, misliva da je šlo za pogreb.
Skoraj popoln :).
Naslednje jutro sva se z busom odpravila do Mihintale-ja. Mala vas, dobrih 10 km ven iz Anuradhapure. Toplo priporočava!
Po izročilu naj bi bilo ravno tu, kjer je indijski misionar Mahinda spreobrnil šri lanškega kralja približno 300 let pr. Kr. v budizem. Ta je nato hitro postal državna vera.
Če imaš priložnost pojdi tja, zgodaj zjutraj, preden pridejo množice. Dobra alternativa Anuradhapuri (čeprav nočeva preveč soditi, spet je vse osebna izkušnja. Nisva si ogledala celotne Anuradhapure. Le mali delček. Zato ne moreva primerjati. Lahko piševa le o temu, kar sva doživela).
In čuti.
Lokalni avtobus naju je po 20ih minutah odložil skoraj da pred vhodom. Bila sva zgodnja, skoraj nobenega še ni bilo. Nešteto stopnic naju je vodilo navzgor, pot je bila posuta z rumenimi in belimi cvetovi. Na koncu sva prišla do stup. Ploščadi. Bodhi dreves. Razgledišč. Belega Budhe.
Svetovno.
Do vrha naj bi bilo več kot 1800 stopnic... Za malo motivacije : za lepo rit ;).
Dober fotograf :).
Obvezno pojdi še na sosednji hrib, manj obiskan a z enim najlepših razgledov. Z njega sva videla še vse večje stupe v Anuradhapuri.
Pot, posuta s cvetjem.
Midva sva preživela dva prelepa dneva. Priporočava.
Mihintale - pojdi. In se izogni množicam, ki prispejo okli 10ih, 11h. V tistem času bodi vsaj na sosednjem hribu ali pa nižje na osvežilnih kokosih. Sploh pa - kasneje kot greš, bolj vroči so kamni po katerih hodiš. Česar ne priporočava. Dobronameren nasvet! za ogledovanje vseh templjev. Ali pa imej s seboj kakšne tanke nogavice. Predvsem pa veliko vode.
Stopnic je veliko :)
