Ladakh - Thikse monastery

Zaradi rahlih prebavnih težav sva treking prestavila za par dni; vmes nisva poležavala, pač pa sva si pogledala enega izmed mnogih samostanov v bližini Leha. Po malo iskanja na avtobusni postaji sva le ujela pravi bus in se odpeljala do njega.

Naj bi bil najbolj fotogeničen in največkrat fotografiran samostan tu naokoli. In res - to je tisti samostan, za katerega sva pričakovala da ga bova videla v samem centru Leha. Samostan, ki je najbolj podoben Potali.

Do njega sva se pripeljala okoli devetih zjutraj in sonce je že močno žgalo, ko sva se vzpenjala po visokiih stopnicah navzgor (in hkrati občudovala starejšo nuno, ki je morala imeti že krepko čez 70 let, kako hitro je šibala gori ;) ) ; ampak bilo je vredno;

res lep samostan, poln življenja, belo prepleskane stene so se bleščale v soncu, za kontrast so jim bile rdeče stene in rumene zavese, v ozadju pa so se dvigali pobeljeni vrhovi. Slišal si le molitev iz glavne gompe, ostalo pa čista tišina in mir.

Nuna me je povabila v notranjost, na molitev - spet je bilo zanimivo opazovati obraze menihov med molitvijo - nekateri so zehali, zgledali zdolgočaseni, drugi so imeli zaprte oči in telo rahlo premikali v ritmu molitve, tretji so gledali naokoli, drugi so zavzeti spremljali molitev in hkrati brali iz dharm... Te prevzamejo, hočeš nočeš. In vonj maslenih lučk :).

Prvi pogled spominja na Potalo v Tibetu, le malo manjša.

Razgledi z vrha so fenomenalni.

Nad vrati v knjižnico :).

V notranjosti se skriva tudi 12m visok kip bude prihodnosti.

Srinagar - Leh, Ladakh

Po nekaj dneh počitka v Srinagarju (če zaradi ramadana lahko temu tako rečemo) sva se odpeljala naprej proti Lehu – malemu Tibetu, ki ga tako kličejo zaradi podobnosti v pokrajini, ter velikemu številu prebeglih Tibetancev. Nekateri pravijo, da je celo bolj tibetanski od Tibeta. 

Ker naj bi bila pokrajina na poti precej slikovita, precejšnja pa je tudi razdalja med Srinagarjem in Lehom (okoli 450km), sva kolebala, če bi pot opravila v enem ali dveh dneh. Na koncu sva se odločila za en dan v džipu, skupaj s petimi drugimi potniki. Pot je bila tako nekoliko dražja kot z avtobusom, vendar bolj udobna, razgledna in precej hitrejša. 

Ni nama bilo žal, saj so bili razgledi ob poti res fenomenalni. Kljub dežju na začetku sva lahko spremljala pokrajino, ki se na poti kar nekajkrat  drastično spremeni – od živo zelenih pobočij s travniki, do neskončnih suhih skal različnih barv. Cesta je bila na trenutke sicer zelo slaba, skos so jo nekaj obnavljali, glihali, in na nekaterih odsekih sva bila močno hvaležna, da se nam ni nasproti nihče pripeljal. Odprta je le v poletnih mesecih, med junijem in oktobrom oz. dokler ne pade sneg; pa še to ni zanesljivo – vmes prečkaš še nekaj prelazov, kjer pa se lahko zgodi, da tudi obstaneš, saj so na tem delu pogosti zemeljski plazovi.

 

12 ur s postanki v jeepu. 

 

Nenehno popravljanje ceste. Na srečo mi težav pri prečkanju nikjer nismo imeli, drugače bi se 12 ur lahko kar hitro spremenilo v 24h...

 



 

Pokrajina se je ves čas spreminjala. Iz zelenih ravnic Kašmirja v vse bolj suho, posuto s skalami. Pravijo da je kot na luni :).



 

 

 Prečkali smo 4000m.

 

In končno Ladakh... 

 

Ravno zjasnilo se je in razgledi naokoli so bili fenomenalni.

 



V Leh smo prispeli v večernih urah in imela sva srečo, da sva našla solidno sobo za normalno ceno, saj je tukaj sezona na vrhuncu in se ponovno tare turistov. Srečala sva celo nekaj skupin Slovencev, ki so se ravno odpravljali na trekking. Poleg tega se je ravno končala Kalachakra –ogromno budistično srečanje, ki je trajalo dva tedna, tu pa je bil tudi sam Dalai Lama.

 Pogled na Leh, kot zelena oaza sredi puščave.

 

 

Samo mesto je posebna mešanica vsega, kar si zamisliš: religij, kultur, turistov, interesov in karme. Zelena oaza sredi visokogorske puščave, kjer sicer kronično primanjkuje pitne vode. Večino hrane pripeljejo iz bolj rodovitnih krajev, izjema so marelice in ječmen, ki na namakanih poljih dobro uspeva.

 Shanti stupa, ena izmed mnogih.

 

 Sveži kruh iz tandoori peči :) mmmm, njami.

 

 Palača v Lehu.

 

WC Ladakhi style - z razgledom. Naslednjič še slikava notranjost :) 

 

Priznava, da sva pričakovala nekoliko več budizma in prijaznih obrazov, več identitete, duše bi lahko rekla. Tako sva tri dni tukaj preživela s pohajanjem po okoliških hribih, stupah in palačah, ter posedanjem po kavarnah, prepolnih Izraelcev. Vsi so nama pravili da je kot v Lhasi oziroma boljše – ampak za naju ni primerjave. 

Živo se spominjava obiska Potale in ostalih gomp v Tibetu, ko so naju množice vernikov potegnile vase med prižiganjem maslenih svečk, mantranjem, delanjem prostracij… V Lehu pa tega ni; upava da bova malo več utripa doživela v okoliških manjših vasicah. Ni ga čez pravi Tibet :).

Klima je gorska, smo na višini 3500m, kar koristi aklimatizaciji, ki jo bova v naslednjih dneh na trekkingu po dolini Markhe potrebovala. Ker je pokrajina res »odpaljena«, kot da bi bil na luni, sva se odločila za najpopularnejši trekking tukaj, ki pa je zaradi visokih prelazov še vedno precej zahteven. Prednost je prenočevanje pri domačinih – homestay trekking, kar bo tudi za naju do neke mere nova izkušnja, tako da greva tokrat brez konjev in opreme. 

Trekking v Kašmirju - video

Treking v Kašmirju 2.del

Ta dan (torej že drugi dan) nama je tudi postalo jasno, da stvari ne bodo take, kot smo se zmenili, za kar sva plačala. Tako bo, kot si bova naredila sama, morava se postaviti zase. Po večerji sva se odločila, da se kakorkoli že, s kretnjami, polomljeno angleščino, z vodičem poskušamo sporazumeti, kaj ima za naju pripravljeno, če sploh kaj, in kaj pričakujeva midva. Peter je prinesel celo blokec :).

Komično je bilo, da še vodič sam najprej ni vedel za koliko časa gremo, ali za 5 ali 6 dni, kaj bova počela, kaj naj si z nama sploh začne. In ko ugotovila, da ima namen nato 3 dni spati na istem kraju (do koder je hoje le dobro uro in pol), da naj sama počneva kar nama je, ker on ima krče v nogah, je malo len in se mu ne da nikamor z nama, sva imela dovolj. Po tistih hribih naokoli smo poiskali signal, poklicala sva Rafiqa in mu povedala da to ni to in da se bomo vrnili dan prej. Kako naj pohajava naokoli če nič ne poznava, nimava zemljevida in ne veva kam lahko greva.... 

Postaviti se je treba zase, drugače te Indija povozi, živega požre. Vedela sva kaj naju čaka, zato sva ukrepala, preden bi bilo prepozno. 

Včasih je hudo, te zaboli ko se zaveš da si nesramen in da oseba na katero stresaš svojo jezo zelo verjetno ni čisto nič kriva. Ampak vsi smo ljudje in vseeno v biti sebični do neke mere, zato se moraš postaviti zase. Ne vem, morda so to preveč osebne izkušnje, ampak mene je služba v zadnjem letu naučila ravno to, da si na koncu odvisen samo od samega sebe, samo nase se lahko zaneseš in morda še na eno osebo v življenju. In to je to; ni važno kje si, kdo si, od kod si, kaj delaš. 

Ko sva si sama pri sebi razčistila te pojme, je okolica dobila še za sto procentov lepši odtenek, barve so postale še bolj žive, vrhovi okoli naju še bolj mogočni. In hrana še boljša (obupala sva in si začela večino sama kuhati, drgač bi jedla samo razkuhano lečo in riž).

Tako smo naslednje dva dneva preživeli ob Gangabal jezeru, na višini pr 3600 m nmv… Res noro. 

Poleg je bilo tudi nekaj večjih skupin s šotori, vse bogati Indijci s solarnimi lučkami, polnilci za baterije, celim spremstvom nosačev, kuharjev, konjev in živo rumenimi svetlečimi šotori. Zahodnjakov skoraj da ni bilo, kljub temu da gre za enega najbolj popularnih trekov v tem delu Himalaje.

In sva uživala, se povzpela na bližnji hrib na skoraj 4000 m, pohajala po zelenih travnikih med ovcami, uživala v naravi in gorskem zraku. Bila je še polna luna in ponoči je bilo tako svetlo in čisto, da svetilke nisva niti enkrat prižgala.

Tistih par dni se je hitro obrnilo; zjutraj smo spakirali na koncu in bili v dobrih štirih urah na izhodišču... Toliko o hoji 5-6 ur na dan.

Ko sva potegnila črto (že vmes) je bilo res dobro, ne glede na vse. Spet sva se gibala, dihala s polnimi pljuči, doživela eno najbolj čudovitih pokrajin kar sva jih kdaj videla (pa naj se sliši še tako pocukrano), šla na treking s konji, šotori in vso opremo. In uživala, spucala telo in dušo. Dobesedno in preneseno.

Gibanje je življenje, hrana je življenje, narava je življenje. 

In na koncu si odvisen samo od samega sebe, tako kot si boš sam naštimal, tako bo.

Epilog : na koncu nisva plačal zadnjega dneva + četrt predzadnjega. Malo smo se skregali, a tudi Rafiq ni preveč vztrajal pri svojem, saj je videl da ga je polomil. Za naju pa to ni bil majhen denar, pa naj si mislijo kar si hočejo . Kuharju/vodiču napitnine nisva dala. Aja, vmes je pripeljalo celo tako daleč, da naju je hotel pustiti tam ob jezeru in oditi sam nazaj v dolino. Je rekel da mu dajeva »tension v glavi« – no, to je znal povedati, da mu ne peljeva. Nismo bili na isti valovni dolžini, na koncu smo se sicer oboji malo prilagodili in zvozili tiste dni, vsak je imel svoj mir. Midva sva pohajala sama naokoli in si kuhala, on se je zabaval z ostalimi.

Da pa ne bova delala komu krivice – drugi gospod, ki je šel z nami, (ime neizgovorljivo ;) ) kot deklica za vse, konjar, pomivalec posode, … On pa je skrbel za naju, naju peljal še na tisti edini izlet ko smo šli, okoli šotora nama je vedno skopal jarek v primeru dežja, in nama sledil kot senca ko sva bila na obisku pri ciganih, da se nama le ne bi kaj zgodilo. On je bil res preprost človek, ponižen, delal je za to da je preživel. Zdi se nama da je bil v življenju precej lačen, sram ga je bilo jesti pred nama. Zadnji dan sva hvala bogu vztrajala da je jedel namesto navadnega toasta vsaj sveže tople čapatije, vsaj nekaj malo boljšega. Še nikoli nisva da bi bilo komu tako nerodno. 

Še krajša zgodbica za konec - ko smo čakali na najin prevoz nazaj v mesto sva še ravno imela zadnje kosilo – hladen kuhan krompir, korenje in nekaj čapatijev. Še sama sva si jih prejšnji dan napekla malo več, da ne bi bila lačna. Pojedla sva, na dnu vrečke pa se je skrival še mali košček kruha, kot nekakšne bombice. Bil je že suh, midva sva bila sita, malo sva ga vlačila po rokah in si trgala stran, ker vseeno pa kruha še v življenju nisva stran vrgla. Nato sva olupke od krompirja dala za konje, Peter pa je tisti košček kruha dal na drugo stran. Vodič je vzel tisti košček kruha in ga dal gospodu, ki ga je hitro pospravil v žep na srajci. Takrat sva se zavedala, da sva hvaležna, da je bil lahko zaradi naju vsaj teh pet dni sit. Poleg nekaj malega napitnine sva mu pustila še polno vrečko čapatijev. Niti ni spraševal ne pogledal, kaj je v vrečki. Vedel je. In misliva da je bil tega bolj vesel kot denarja. Takšne so zgodbe ljudi.

Sedaj pa malo počitka, malo planiranja, nato pa naju čakava dvo-dnevna vožnja do Leha – Malega Tibeta. Tam se že veseliva novega trekinga. Pobegnila bova Ramadanu in šla k budistom :).

 Peter in Mt. Haramukh v ozadju 5142m.

Riž z lečo. Poleg Petra je vodič iz sosednjega tabora; on je znal za silo angleško. 

 Naš tabor pri jezeru.

 Sončni vzhod, kristalno čisto nebo.

Sva obupala in se sama lotila kuhanja. Čapatiji ob jezeru imajo prav poseben okus :).

Poleg sva si naredila lečo+zelje, kot nekakšno mineštro. In  je super izpadlo, malo okusa po Sloveniji, ko ni vse začinjeno...