Jutranji tek za lepši dan

Tek navsezgodaj zjutraj je nekaj posebnega. Je ena izmed odličnih stvari, ki sva jo odnesla z najinega pohajanja po svetu. Čeprav tam sprva bolj z namenom, da sva se izognila dnevni vročini, pri nas pa v teh časih ob 5h zjutraj precej grize mraz, je bistvo ostalo isto. 

Zbujanje v spokojno jutro, skodelica odlične kave, morda še žlica meda v čaj za dodatno energijo, superge na noge, vdih svežega zraka in pot pod noge.

Ko zjutraj tečeš skozi mesto, je le-to neverjetno drugačno kot čez dan: iste ceste, iste poti, stavbe, drevesa; vse je v lepši, bolj sveži obliki. Večina še spi, narava se počasi prebuja in hkrati se prebujava tudi midva. Dober občutek energije, ki preplavi vsako celico od glave do pet, nama da zagon za nov dan. 

Jutranji tek je najboljši »šus« življenjske energije direktno v žile, ki sčisti glavo in telo vsega slabega. Cel dan bolje funkcioniraš, telo je bolj prekrvavljeno in hkrati bolj sproščeno.

Po slabi uri, kolikor imava zaloge glikogena prejšnjega dne, ob poslušanju koncertov ptičev, v udobnem enakomernem ritmu pritečeva počasi spet do domačih vrat, ko se na vzhodu že rišejo prve barve in zvezde počasi izginjajo. Dan se lahko prične.

Utrinki z obale

Ker se nama je zaluštalo, ker sva imela čas in priložnost, sva se odpravila na morje - v Portorož.

Hladni zimski dnevi nama še vedno ne sedejo najbolje, zato sva bila zelo vesela nove doze sonca, ki naju je obsijala na obali. Pohajala sva po obmorskih mestih, ter se razvajala v sauni in primorskih kulinaričnih dobrotah - čisto pravi dopust :)  

Morje in sonce, le kaj bi še več?

Piran - eno najlepših sredozemskih mest.

Koper ni samo luka, staro mesto naju je precej pozitivno presenetilo.

Pravi italijanski kapučino na koprski tržnici :)

Pogled na morje s terase apartmaja.

Kulinarična razvajanja v najboljši kuhinji - domači :)

Na "pomladnem" soncu ob kozarcu terana :)

Slovenija je zelo lepa, to sva vedela že pred potovanjem.

Spomin na Chiang Mai

Ravnokar sva dobila za spomin še fotografijo iz malega maratona v Chiang Mai - ju, ko sva skupaj prečkala ciljno črto :)

Ob tem mrazu in snegu zunaj nama dela kar močne skomine po potovanju...

Hkrati pa nama daje dodaten zagon za vse tekaške podvige, ki naju še čakajo :)

Jabolčna pita

Počasi se privajava na nizke temperature in včeraj sva si vzela čas ter se od doma odpravila peš na vrh Pohorja. Najprej sva mislila le do trikotne jase, ampak sva si šele tam končno ogrela hladne prste na rokah in nogah, zato sva počasi odšla kar do vrha. Snega je bilo le za vzorec, ravno toliko da je pokril travo. Na poti navzdol sva ujela tudi zimski pokal peš na Pohorje. Prvi so gor tako leteli da je bilo kar veselje. Midva  pa dol, počasi naju je spet začelo nohtati. Naredila sva še ovinek mimo Pohorske kavarne, se ustavila za kratko na kavi, potem pa do doma kar odtekla, ker sva se tko vsaj fajn segrela. Doma naju je čakala sladka nagrada. Od doma peš in nazaj sva se res prvič spravila in kar malo ponosna sva bila na podvig :)

Dan prej sva si spekla za poskus male jabolčne pite oz. nekaj temu podobnega. To je bila ena izmed stvari, ki so se nama med potovanjem zaluštale, in sedaj je bila odlična priložnost, da se poskusiva v peki le-teh; sva ravno pekla kruh, imela pa sva tudi svež zaboj bio jabolk, zato sva se je lotila. Z malo improvizacije in sestavinami, ki sva jih imela, čimbolj enostavno, v najinem stilu :)

Krhko testo sva razvaljala...

...ga prekrila z jabolčnim nadevom...

... za pol ure v pečici poleg kruha...

...in slasten rezultat, ki nama je odlično uspel :)

Zraven je super pasal še indijski čaj; sicer instant, ampak ravno prav sladek in začinjen, da te pogreje v teh zasneženih dneh.

Prvi kalčki

Po enem tednu so zrasli in jutri bodo že za kosilo – najini prvi kalčki :)

Spet doma

Dober teden sva že doma. 

Danes je Petrov prvi dan v službi…

Ker sva se v vsem tem času navadila, da lažje svoje misli deliva, če jih napiševa, imava željo, da bi to še nadaljevala (kolikor se nama bo pač dalo :) ). 

Ja, res je že minil en teden, in ne moreva verjeti. Na trenutke se nama zdi, kot da sva le zaprla oči, in se nato zbudila iz sanj. Teh sedem mesecev se je obrnilo tako hitro, da si ne predstavljava. Verjetno pa ne samo nama, ampak vsem. Kje je že tisti topel junij, ko sva se  najedla prvih češenj zadaj na vrtu (pa še te pri nama niso bile čisto zrele, sva jih raje pri Marjetki še malo narabutala). In potem hop, naenkrat sva bila v južni Ameriki, dnevi so se obračali s svetlobno hitrostjo, še obisk Azije in nato na letalu domov. 

Ampak vmes se nama je zgodilo toliko, kot se verjetno komu ne v celem življenju.

Zdaj malo lažje gledava na celo pot. Ogromno sva se naučila o sebi, drug o drugem, o odnosih med ljudmi. Sedaj sva se vrnila nazaj in zaradi vseh izkušenj, ki sva si jih pridobila na poti, gledava na stvari bolj čisto in jasno. Delava na temu, da se znebiva čim več nepotrebnih stvari, ki so naju v tem času zasičile, in si poskušava ustvariti nek nov dom. Težko je, veliko bo dela, ampak počasi se daleč pride. 

Spoznala sva, da naju stvari, ki so naju motile že preden sva šla, sedaj motijo še bolj. Samo se ne sekirava več toliko, bolj mirna in stabilna sva. Nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel dan, kaj vse se še lahko zgodi do večera.

Spoznala sva, da stvari ne moreva spremeniti. Lahko pa se jih trudiva izboljšati.  

Česa sva bila najbolj vesela – iskreno ne vem. Res je pasalo, da sva se vrnila v prazno hišo, brez sosedov. Da sva si spekla kruh, da sva imela kaj več zasebnega prostora kot 3×4m, da sva se lahko usedla v avto in odpeljala, brez da bi bila vezana na koga. 

Polno je malenkosti, ki sva jih vmes pogrešala. Ampak sedaj, ko sva tu in imava vse na voljo, ni posebnega navdušenja nad temi drobnimi stvarmi. Navadiš se živeti brez njih, ne potrebuješ toliko. Spucala sva sebe, svoje telo in svoje misli. Spremenile so se nama vrednote, prioritete v življenju.

Povsod sva pustila del sebe, ampak stari del, in odšla bogatejša za nek nov del. Del, zaradi katerega lahko sedaj bolje razmišljava, bolje živiva.

Da ne zabluziva preveč – novo leto sva prespala, ker še nisva bila navajena na uro (še sedaj ne), nazeblo naju je tudi že, obiskala sva vse starše in stare starše, napolnila prazne omare s hrano, šla dvakrat na Šmarno goro in štirikrat tečt – in ni lepšega ko na Golovec posije toplo sonce -, si preuredila kuhinjo, si končno lahko spet sama skuhala kosilo in spekla mafine, in spila ogromne količine čaja, ki naju malo pogreje v teh mrzlih zimskih dneh.

Veselje ob dejstvu, da je hiša prazna :)

Končno spet domače kosilo.

Sončni vzhod nad Ljubljano, iz Šmarne gore.

Azija - pot in stroški

Tudi tokrat sva si vestno zapisovala vse stroške in jih obdelala v tabeli. 

Azija je na splošno precej cenejša, kot Južna Amerika, zato je povprečje nižje, kljub temu, da sva zaradi velikih razdalj kar nekajkrat letela. V strošek so tako zajeti tudi leti, pol pol glede na državi : Katmandu - Delhi, Kolkata - Kuala Lumpur in Kuala Lumpur - Phnom Penh. 

Ker so v Aziji nizkocenovni prevozniki lahko zelo poceni glede na razdaljo, se polet marsikdaj izplača. Nisva pa zajela letov iz Evrope.

Najina pot po Aziji

Živela sva podobno kot v Južni Ameriki, le kosila si nisva kuhala sama, saj je hrana na splošno zelo poceni in dobra. V Nepalu sva marsikaj prišparala na račun gorilnika in posode, saj je čaj na višini nad 4000 m.n.m. prav nesramno drag, druga pa tam tako ne piješ. Za zelo uporabno stvar se je izkazal tudi Steripen, prenosna UV lučka za "pretvarjanje nepitne vode v pitno". Na ta račun sva ne le prihranila kar nekaj denarja, ker ni več potrebe po kupovanju ustekleničene vode, ampak še kup plastenk, kar je zelo dobrodošlo (sploh na trekingu). 

Sicer pretirano šparala nisva, saj je vse načeloma dovolj poceni. Po stroških je izstopala edino Malezija, na račun prevozov in spanja. Hrana pa je tukaj izredno poceni  (vsaj kosilo, sadje je npr kar drago) in se jo najbolj splača kupovati na uličnih štantih, kjer je vedno dovolj izbire. Je pa tako ali tako najbolje jesti tam, kjer jedo domačini. In začuda, razen pokvarjene instant juhe v Boliviji in slabih higienskih razmer v Delhiju ni bilo ničesar, kar bi nama v 7 mesecih povzročilo večje prebavne težave :)

Presenetilo naju je, kako poceni je dejansko Kambodža. V stroške je poleg vsega (polovica 2 letalskih kart) zajeta tudi viza (20$ na osebo) ter 3-dnevna vstopnica za Angkor Wat (40$ na osebo). Kot celota - zelo poceni za potovati.

Povprečje na dan:

Skupni stroški: