Jug Burme

Tokrat sva se odločila, da si vzameva čas še za južni del Burme. Ustavila sva se samo v dveh mestih, ter se trudila čim več časa preživeti zunaj, na podeželju, med neštetimi stupami, ki so razsejane tudi po tem delu države. Ljudje so bili zelo prijazni, odprti, pripravljeni pomagati, vedno z nasmeškom na ustih.
Ugotovila in potrdila rek, da ne pravijo zaman Burmi - zlata dežela :).

Pogled na Hpa An, malo mesto na JV Burme. Turistov še niso preveč navajeni :), se pa je sedaj odprl mejni prehod s Tajsko - lahko prideš v Burmo tudi po kopnem, kar se že pozna pri naraščajočem številu mladih...

 Podeželje Burme - še vedno poteka večina dela na polju ročno.

 Ko so nas zagledali otroci z vasi, so takoj pritekli na nabrežje reke, skakali ven iz vode... In pa seveda mahali :).

 Za ta del Burme je poleg apnenčastih hribov značilnih tudi polno jam v njih. Te so Budisti izkoristili za postavitev stup, bud v različnih velikostih, prostore za meditacijo...

Bila sva pozitivno presenečena :). Priporočava.

Ni ravno Postojnska jama, je pa vseeno lepa in zanimiva.

 Delo na riževih poljih. Mahajo tudi starejši :). V ozadju tipična pokrajina.

 Obrazi Bude.

 Ribiške mreže. Sicer bolj slabo učinkovite; podobne sva videla v Kochiju na jugu Indije.

Lokalni bazen pred jamami. Tudi mi smo se jim pridružili.

 Prijazen poglavar vasi, rdeč nasmešek :). 

 Malo rekreacije ne škodi; skupaj smo šli na Mt. Zwebagin. Gori nas je pričakal fenomenalen razgled, za katerega se je splačalo malo zašvicati. 

 Praznik luči, ki trajala tri dni in nama postregel z brezplačnim kosilom. Prijazen gospod je kuhal riž, plesal zraven, in še malo spil :).

Cene prenočišč so v Burmi močno narastle. Ponavadi sva spala v takih sobicah, kjer je prostora le za postelji in ventilator. Ta je imela celo okno. Denarni razpon : od 10USD do 22USD. In to je najceneje kar gre. In ni vredno.

V Mawlamyinu : nad mestom je greben, kjer je okoli pet večjih zlatih stup. Med njimi vodi ozka cesta, žalosten prizor pa je bil, ko so se mladi menihi za igro streljali s puškami. Za naslednjim vogalom sva nato zagledala stojnico z igračami...

Zlato obarvani kokosi za darovanje.

 V hostlu v Hpa An-u je na recepciji krasila isteklo tale nalepka :).

 Zastonj kosilo - "noodles with vegetables"; Hpa An (slikca s telefonom).

Posušene ribe veljajo za poslastico.

Danes za kosilo...

...ali najboljše stvari na poti so zastonj :)

Dežuje... Japanke mokre, vse me že riba... Komu se pa v takem da okoli pohajati in gledati stupe in samostane in se sezuvat in obuvat.... Včasih je pač treba malo potrpeti, da kaj vidiš. Tako sva kljub dežju z dežnikom v roki odšla na sprehod po mestu in v enem dnevu dobila tri povabila na zajtrk in štiri na kosilo. Brezplačna, saj se danes praznuje :). Iz zvočnikov je za vsakim tretjim vogalom odmeval glasni burmanski pop, ljudje so naju navdušeno vabili da se jim pridruživa. 

Polna luna in festival luči - Tazaungdaing, le enkrat na leto, že 25 let. 

Trgovine so zaprte, tržnica in ulice so prazne, presenetljivo malo prometa.

In tako je padlo najboljše kosilo v Burmi. Zastonj, s pravo energijo, petjem in plesom (kaj več o pravi myanmar-mastni-food naslednjič :). Tako dobro že dolgo nisva jedla. 

Ja, hrana ti da življenje, če je le prava.

Da te tolikokrat v enem dnevu iskreno povabijo na obrok, se te razveselijo in te nasmejejo, se lahko zgodi samo še v Burmi. 

Najdaljša vrsta... Najboljša hrana!

 Ples med kuhanjem riža :).

 Riž, s kosom piščanca po želji, odlična lečina juha. Kaj sploh še rabiš?

 Če sva iskrena - sva se ustavila na dveh vogalih; kako pa naj odkloniva :) tu so bili tudi tisti pravi krožniki za dal bhat. Poleg sva dobila še zmlete arašide s čilijem Pekoče ampak tako, da hočeš še :).

Ne veš, kdo je komu bolj polepšal dan, oni nama ali midva njim :-)
To so tista prava doživetja na poti.

Bagan

Bagan - edini kraj, ki sva ga obiskala že ob prvem obisku Burme. Ker je predstavljal logično nadaljevanje najine poti  in ker so naju nanj vezali zelo lepi spomini, sva se tja odpravila še enkrat. 

Izkoristila sva možnost, da sva vso veličino, mogočnost templjev doživela brez da bi bila obremenjena s tem, katerega res morava videti, kateri je tisti ki je najbolj in za sončni vzhod in kateri za zahod, nisva se drenjala na najbolj popularnih točkah, pač pa sva si lahko vzela svoj čas. Po dolgem in počez sva tako štiri dni drgnila riti na trdih sedežih kolesa pod žgočim soncem, požirala rdeč prah s ceste, se zgubljala med templji, meditirala pod budnimi očmi Bude, in odkrila še nekaj novih skritih kotičkov...   

Pogledi na več kot 2000 templjev, ožarjenih v večernem soncu, so bili vredni ponovnega obiska.

Izpolnili sta se nama tudi obe želji, ki sva jih imela - doživeti vzhod na platoju templja, kjer ga prejšnjič zaradi prebavnih težav nisva uspela. In pa teči ob prvih jutranjih žarkih :).

Več utrinkov ob slikah :

Ko imaš možnost doživeti vzhod tam, kjer si nisi več mislil da ga boš lahko, se splača vstati tudi ob štirih zjutraj. Z lučkama na glavi sva 45min kolesarila brez da bi zgrešila med vsemi tistimi potkami in brez gumi defekta. In imela tempelj skorajda zase (družbo sta nama delala le še dva turista).

 Prvi jutranji žarki.

 

Templji so naključno razsejani po planoti, vse do kamor seže oko, ni važno kje si :)

Vztrajala sva na kolesih. Obstaja tudi bolj napreden način, sposodiš si lahko tudi električno kolo.

Tudi to je vsakdanji prizor.

 Na glavni cesti skozi Nyang U sva zjutraj ujela menihe, ki so hodili od vrat do vrat po hrano.

Glasen zvonec je opozarjal, da prihajajo.

Odlično kosilo za pol dolarja. 

Zeloooo sva bila žejna :).

Malo jutranje rekreacije. 

Če prideva slučajno še enkrat, greva letet z balonom! :)

Maybe tomorrow morning :)

Drži, pot je pomembnejša od cilja. In to sva spet doživela takrat, ko sva najmanj pričakovala. Pot iz Mrauk U ja ven do Bagana preko Magweja. Naj bi bilo 8 ur + 4.... Karta okoli 40 USD (polna cena karte vse do Mandalaya, čeprav sva potovala le del poti) - zelo drag prevoz a druge možnosti razen letala ni bilo.

Pick up - tuk tuk iz hostla do namišljene avtobusne postaje ob 8:30 zjutraj. Točen. Do postaje dobre pol ure, prvi preskus najinih želodcev tisti dan; dobesedno leteli smo čez nekatere luknje na cesti, dokler nisva z glasnim vpitjem vseeno umirila našega pubertetnega voznika :).

Na busni postaji spijeva čaj; tea-mix, in skoraj še liter kitajskega poleg (ker je bilo vse skupaj tko sladko da ti rit skupi potegne). Obisk wcja na busu bo tako ali tako obvezen. Pa saj veš, dokler ni driska je še ok :).
Z dve urno zamudo sva dočakala bus; bil je celo s klimo, kot so obljubili, kar udoben, če odštejem pozibavanje z glavo sem ter tja... In smo šli. 

Vmes postanki na dve uri, odlično kosilo, ki je bilo gratis (še zdaj ne veva ali je bilo všeto v karto ali ne, ali enostavno niso vedeli koliko naj nama zaračunajo za krožnik riža in dve zelenjavni prilogi; prijazna lastnica gostilne je samo mahala z rokama da naj nič ne plačava).
Pot nas je peljala dobesedno sredi ničesar, bogu za hrbtom, med riževimi polji, čez hribe in doline. Brez gumi defekta seveda ni šlo, pa so fantje hitro zadevo zrihtali. Tam na cesti res ne bi bilo fino obtičati...

In potem okoli petih popoldan dobiva v roke še zobno ščetko, pasto in osvežilne robčke, lično zapakirano. Malo se spogledava in nasmejiva, pa saj ne bova tako dolgo gori... Ne govori prehitro :).

Okoli devetih smo se ustavili na večerji, že v trdi temi. Računala sva da bomo verjetno že čez dobro uro na cilju, glede na to koliko so nama obljubljali vožnje. No ja, resnica je bila malo drugačna. 

Lastnik gostilne je celo govoril angleško; ko sva ga vprašala kje smo in kdaj bomo v Magweju naju je le pogledal, se nasmehnil in rekel: "Maybe tomorrow morning," 

Spogledala sva se in tudi midva samo nasmejala.. Utrujena, sita, a brez skrbi. Kljub temu da sva vedela da govori resnico. Bomo že. Fantje na avtobusu so vestno skrbeli za naju, zapirali okna, regulirali klimo, naju spomnili da morava jesti... Vse super. 

Tako se je iz 8ur razvleklo na 16 ur, sicer s postanki vred a vseeno. Malo sva uspela vmes celo zaspati. Okoli treh zjutraj smo prispeli v Magwe. In glej, avtobus so zapeljali do glavne postaje, naju zbudili in pospremili med vsemi tistimi temnimi zavitimi uličicami do pravega štanta, kjer lahko počakava na prvi jutranji avtobus.(burmanske zavite pisave še nisva uspela razvozlati). Za to smo porabili dobre pol ure, med tem ko so ostali čakali na busu. No, tako tudi od tu zamude :).

Neverjetno. Tam sva se dala na klopco, pa je lastnik hitro vstal, nama prižgal luč, se vsedel za mizo in pazil na naju. Za debelo uro sva utrujena od poti in guncanja po vseh tistih je***gor in dol zaspala. Ko sva se zbudila sva bila še vedno pod budnim očesom pozornega strica.

Težko opisati, malo sva zabluzila, a toliko iskrene pozornosti na eni sami avtobusni vožnji že dolgo nisva bila deležna. Sva preživela nato še dodatnih pet ur do Bagana ter se zvečer celo odpravila malo teči.

Hvala.

Ščetka, pasta in robček. Pa saj ne bova tako dolgo na avtobusu...

SIt in zadovoljen.