Treking v Kašmirju 2.del

Ta dan (torej že drugi dan) nama je tudi postalo jasno, da stvari ne bodo take, kot smo se zmenili, za kar sva plačala. Tako bo, kot si bova naredila sama, morava se postaviti zase. Po večerji sva se odločila, da se kakorkoli že, s kretnjami, polomljeno angleščino, z vodičem poskušamo sporazumeti, kaj ima za naju pripravljeno, če sploh kaj, in kaj pričakujeva midva. Peter je prinesel celo blokec :).

Komično je bilo, da še vodič sam najprej ni vedel za koliko časa gremo, ali za 5 ali 6 dni, kaj bova počela, kaj naj si z nama sploh začne. In ko ugotovila, da ima namen nato 3 dni spati na istem kraju (do koder je hoje le dobro uro in pol), da naj sama počneva kar nama je, ker on ima krče v nogah, je malo len in se mu ne da nikamor z nama, sva imela dovolj. Po tistih hribih naokoli smo poiskali signal, poklicala sva Rafiqa in mu povedala da to ni to in da se bomo vrnili dan prej. Kako naj pohajava naokoli če nič ne poznava, nimava zemljevida in ne veva kam lahko greva.... 

Postaviti se je treba zase, drugače te Indija povozi, živega požre. Vedela sva kaj naju čaka, zato sva ukrepala, preden bi bilo prepozno. 

Včasih je hudo, te zaboli ko se zaveš da si nesramen in da oseba na katero stresaš svojo jezo zelo verjetno ni čisto nič kriva. Ampak vsi smo ljudje in vseeno v biti sebični do neke mere, zato se moraš postaviti zase. Ne vem, morda so to preveč osebne izkušnje, ampak mene je služba v zadnjem letu naučila ravno to, da si na koncu odvisen samo od samega sebe, samo nase se lahko zaneseš in morda še na eno osebo v življenju. In to je to; ni važno kje si, kdo si, od kod si, kaj delaš. 

Ko sva si sama pri sebi razčistila te pojme, je okolica dobila še za sto procentov lepši odtenek, barve so postale še bolj žive, vrhovi okoli naju še bolj mogočni. In hrana še boljša (obupala sva in si začela večino sama kuhati, drgač bi jedla samo razkuhano lečo in riž).

Tako smo naslednje dva dneva preživeli ob Gangabal jezeru, na višini pr 3600 m nmv… Res noro. 

Poleg je bilo tudi nekaj večjih skupin s šotori, vse bogati Indijci s solarnimi lučkami, polnilci za baterije, celim spremstvom nosačev, kuharjev, konjev in živo rumenimi svetlečimi šotori. Zahodnjakov skoraj da ni bilo, kljub temu da gre za enega najbolj popularnih trekov v tem delu Himalaje.

In sva uživala, se povzpela na bližnji hrib na skoraj 4000 m, pohajala po zelenih travnikih med ovcami, uživala v naravi in gorskem zraku. Bila je še polna luna in ponoči je bilo tako svetlo in čisto, da svetilke nisva niti enkrat prižgala.

Tistih par dni se je hitro obrnilo; zjutraj smo spakirali na koncu in bili v dobrih štirih urah na izhodišču... Toliko o hoji 5-6 ur na dan.

Ko sva potegnila črto (že vmes) je bilo res dobro, ne glede na vse. Spet sva se gibala, dihala s polnimi pljuči, doživela eno najbolj čudovitih pokrajin kar sva jih kdaj videla (pa naj se sliši še tako pocukrano), šla na treking s konji, šotori in vso opremo. In uživala, spucala telo in dušo. Dobesedno in preneseno.

Gibanje je življenje, hrana je življenje, narava je življenje. 

In na koncu si odvisen samo od samega sebe, tako kot si boš sam naštimal, tako bo.

Epilog : na koncu nisva plačal zadnjega dneva + četrt predzadnjega. Malo smo se skregali, a tudi Rafiq ni preveč vztrajal pri svojem, saj je videl da ga je polomil. Za naju pa to ni bil majhen denar, pa naj si mislijo kar si hočejo . Kuharju/vodiču napitnine nisva dala. Aja, vmes je pripeljalo celo tako daleč, da naju je hotel pustiti tam ob jezeru in oditi sam nazaj v dolino. Je rekel da mu dajeva »tension v glavi« – no, to je znal povedati, da mu ne peljeva. Nismo bili na isti valovni dolžini, na koncu smo se sicer oboji malo prilagodili in zvozili tiste dni, vsak je imel svoj mir. Midva sva pohajala sama naokoli in si kuhala, on se je zabaval z ostalimi.

Da pa ne bova delala komu krivice – drugi gospod, ki je šel z nami, (ime neizgovorljivo ;) ) kot deklica za vse, konjar, pomivalec posode, … On pa je skrbel za naju, naju peljal še na tisti edini izlet ko smo šli, okoli šotora nama je vedno skopal jarek v primeru dežja, in nama sledil kot senca ko sva bila na obisku pri ciganih, da se nama le ne bi kaj zgodilo. On je bil res preprost človek, ponižen, delal je za to da je preživel. Zdi se nama da je bil v življenju precej lačen, sram ga je bilo jesti pred nama. Zadnji dan sva hvala bogu vztrajala da je jedel namesto navadnega toasta vsaj sveže tople čapatije, vsaj nekaj malo boljšega. Še nikoli nisva da bi bilo komu tako nerodno. 

Še krajša zgodbica za konec - ko smo čakali na najin prevoz nazaj v mesto sva še ravno imela zadnje kosilo – hladen kuhan krompir, korenje in nekaj čapatijev. Še sama sva si jih prejšnji dan napekla malo več, da ne bi bila lačna. Pojedla sva, na dnu vrečke pa se je skrival še mali košček kruha, kot nekakšne bombice. Bil je že suh, midva sva bila sita, malo sva ga vlačila po rokah in si trgala stran, ker vseeno pa kruha še v življenju nisva stran vrgla. Nato sva olupke od krompirja dala za konje, Peter pa je tisti košček kruha dal na drugo stran. Vodič je vzel tisti košček kruha in ga dal gospodu, ki ga je hitro pospravil v žep na srajci. Takrat sva se zavedala, da sva hvaležna, da je bil lahko zaradi naju vsaj teh pet dni sit. Poleg nekaj malega napitnine sva mu pustila še polno vrečko čapatijev. Niti ni spraševal ne pogledal, kaj je v vrečki. Vedel je. In misliva da je bil tega bolj vesel kot denarja. Takšne so zgodbe ljudi.

Sedaj pa malo počitka, malo planiranja, nato pa naju čakava dvo-dnevna vožnja do Leha – Malega Tibeta. Tam se že veseliva novega trekinga. Pobegnila bova Ramadanu in šla k budistom :).

 Peter in Mt. Haramukh v ozadju 5142m.

Riž z lečo. Poleg Petra je vodič iz sosednjega tabora; on je znal za silo angleško. 

 Naš tabor pri jezeru.

 Sončni vzhod, kristalno čisto nebo.

Sva obupala in se sama lotila kuhanja. Čapatiji ob jezeru imajo prav poseben okus :).

Poleg sva si naredila lečo+zelje, kot nekakšno mineštro. In  je super izpadlo, malo okusa po Sloveniji, ko ni vse začinjeno...

Treking v Kašmirju 1.del

Incredible India, Incredible Kashmir...

Verjameva v to, da je gibanje življenje. Malo daljši zapis...

Odkar sva odšla sva si zamislila en tak velik krog po indijskem delu Himalaje, vse po kopnem seveda. Želela sva si tudi z jeepom na deset-dnevno turo po dveh dolinah na vzhodu. Vendar pa, ko sva po že enodnevni vožnji imela krče v nogah, ko je zunaj lepo ti pa si v avtomobilu, ko čutiš svež zrak tam zunaj, ko te obkrožajo hribi kakršnih še nisi videl... Takrat imaš dovolj in veš da se moraš malo premakniti, spraviti telo v pogon. Oba sva bila že res bolana od mest, slabega zraka in ne-gibanja. 

Ko to začutiš v sebi; povsem spontano je tako prišla odločitev, da greva na krajši treking že tu v Kašmirju. Vedela sva da bo nekaj novega, drugačnega. Od tega, da je to v Indiji, da ni za dobiti nobenega pametnega zemljevida okolice (ko ti na netu vse zablokira zaradi napete politične situacije), da bova morala vse vzeti s seboj, vso hrano, šotor, kuharja in konje... Da sva se morala pregovarjati in pogajati za vse skupaj, ko sva hkrati vedela, da glede na to, kjer sva, morava biti neizprosna, pa naju bodo še vedno okoli prenesli.

In oba sva imela v glavi sliko Humarja na tistem živo zelenem travniku pod Nanaga Parbatom, obkroženega z ovcami, Kašmirci, in fenomenalno pokrajino. Tako sva se prilagodila financam in se odločila za 6 dnevni treking.

In to sva dobila. Kljub manjšim nevšečnostim ;). 

Si že slišal izraz, da je nekaj  "top shit"? :) no, to je to :).(subjektivno, pa vendar sva že prepotovala dovolj sveta, bila na dovolj različnih trekingih, od J. Amerike do Azije, da lahko to rečeva).

Najprej sva imela željo, da bi šla na treking mimo vseh večjih ledeniških jezer tu v Kašmirju. Logistično je bilo to malo težje; našla sva sicer neko večjo skupino, ki pa bi odšla šele čez 5 dni; večina agencij zaradi ramadana ni imela prevelikega interesa se ukvarjati samo z nama, postavili so nama previsoko ceno za najin budget. Na koncu sva se zmenila z lastnikom housboata, na katerem sva spala. Za 6 dni, 5 noči, videli naj bi 3 jezera, del poti bi se ponovil, del ne, obljubil nama je angleško govorečega vodnika, razgled na K2, super hrano, izlete po okolici,... 

Dan odhoda se ni začel obetavno, Petra je malo zvilo, ampak je bilo hitro mimo. Naložili smo vso robo v jeep in se odpeljali do pr. 70 km oddaljenega izhodišča. Tam smo se raztovorili, čakali na konje, midva sva počasi odšla po poti navzgor, saj je bila ura že 11.30 in je sonce ful nažigalo. Vse je izgledalo obetavno, Rafiq (lastnik ladjice) nama je ves navdušen povedal, da je dal hrane s seboj še malo več, če bova želela ostati še kak dan dlje... Prvi dan naj nas ne bi čakalo preveč hoje, dobri 2 uri do prvega prostora kampiranja. Pot se je strmo vzpenjala skozi gozd, zrak je bil čist, svež. Okoli naju tišina, brez hupanja, brez dretja na trenutke res zoprnih Indijcev, vohala sva iglice dreves in ne izpušnih plinov... Peter se je počutil odlično, Titino je malo bolel želodec in počutila se je precej utrujeno in izčrpano, nekam počasi je šlo gori po hribu... 

Po dveh urah hoje smo prišli do parih hišic, predvideva sva torej da smo končali za prvi dan. Najin vodič/kuhar/vodnik ponijev/karkoli že/ je prišel za nama in nama rekel da gremo dalje, da sta še 2 uri hoje. Takrat je prišlo do prvega konflikta med nami. Ugotovila sva, da ne zna angleško niti osnovno, da bi se zmenili, kaj je pojem danes/jutri, jaz/ti, (je sicer vedel kako se reče cvetači po angleško). Titina je bila čisto fuč, lačna, on pa naju je hotel pustiti brez kosila in bi hodil dalje še 2 uri po najhujši vročini. Začela je malo glasneje govoriti, končno sva si izborila kruh za kosilo (ker drugega ni bilo na voljo). Od zajtrka nisva nič jedla, pokurila sva že precej, normalno, da postaneš precej tečen. Kakorkoli, onadva sta odšla naprej, midva pa sva pojedla vsak 2 kosa dobrega kašmirskega kruha, in bila kot prerojena, ter nadaljevala s hojo. Vse dokler ni Titine zvilo tako, da je komaj še prišla do prve skale. Oba sva na ladjici nekaj fasala, potem se je bilo treba sprazniti. Trenutek za to ne bi mogel biti manj primeren. Se pa je počutje pri obeh po tem precej izboljšalo. In smo srali.... ;) 

Kmalu se zaradi tega nisva več sekirala - pred nama so se odprli fenomenalni pogledi vse naokoli, od visokih pobeljenih vrhov do živo zelene trave, pašnikov s konji, ovcami in kravami, potoki vse naokoli... Res, še nikjer nisva videla take pokrajine. V dobri uri sva polna energije, pozitivnih misli prišla do našega kampa za 2 noči. Šotor je bil že postavljen, čaj skuhan (kashmiri kawa: močen zeleni čaj s cimetom, kardamomom, sladkorjem in če maš srečo še lešniki/mandeljni; kasmiri čaj: močen črni mlečni čaj s soljo in sodo bikarbono roza barve; res res slan). 

Razpakirala sva se, ulegla na travo, uživala. To je bilo to. Kaj še želiš več. Kamorkoli si pogledal je bilo zeleno, prijetno za oko. Mir. Kmalu sva dobila večerjo/kosilo; po tistem izbruhu zaradi lakote sta se kar potrudila, dobila sva riž, lečo, zelenjavni kari ter solato s svežimi kumarami. Imela sva pravi piknik.

Nižje od našega kempa je bilo par hišic kašmirskih pastirjev: sami sebe kličejo gipsyi - cigani. Med poletjem pridejo sem za dva meseca z vso živino in živijo v teh hišicah, potem pa se zaradi mraza in snega premaknejo navzdol v dolino. K nama je prišel mlad fant, star 18 let, ki je precej dobro znal angleško, in nama ponosno povedal da je on Kašmirec, cigan. Ne Indijec, ne Pakistanec, pač pa Kašmirec. Tu je bil s svojo družino. Naslednji dan naju je povabil ob petih na čaj, potem pa odhitel nazaj žagat drva. Res je bil prijazen, preprost, takih v Indiji nisi navajen :).

Sita, polna novih doživetij in utrujena od svežega zraka (in prepogostih obiskov bližnjih skal-ki-to-niso-bile, tako da je že cela vas vedela da ima Titina drisko ;) ), sva zaspala po dolgem času kot ubita, brez nočnih klicov k molitvi (ja, Ramadan je, midva pa v čisto muslimanskem svetu).

Zjutraj pa pogled navzgor v šotor, ko nama najprej ni bilo jasno kje sva, zunaj jasno nebo, nov dan. Po zajtrku (ko sva ju midva mogla vrečt pokonci namesto, da bi naju čakal čaj kot smo se zmenili), naju je "pomočnik" peljal na krajši izlet do manjšega jezera. Seveda ni znal nič angleško, ampak to niti ni bilo potrebno. Prelepo je bilo da bi se sploh ubadala s tem. Počasi smo napredovali navzgor (tabor smo imeli na pr. 3200, nato pa smo se dvignili na pr. 3600 m). Na poti smo se ustavili še na čaju pri domačinih - stara gospa nam je že od daleč mahala in povabila k sebi na čaj. Stopili smo v temno notranjost hišice iz blata in lesa, naokoli so se sušile ovčje kože, v kotu je bilo manjše ognjišče, vnukinja (po imenu Rosie :) je delala čapatije, nato pa hitro pristavila za najin čaj. In smo se gledali, nasmihali drug drugemu, malo nerodno a vseeno smo bili vsi sproščeni, z zanimanjem gledali drug drugega. Ponudili sta nama vse kar sta imeli, postlali na tleh, res preprosti ljudje. Najin vodiš pa se je še fajn nakadil :).

Poleg top shit pokrajine še tak lep sprejem in pogostitev. Nisva se imela kaj za pritoževati.

Postanek na sladkem čaju in pakorah (koščki ocvrte zelenjave v čičerikini moki) na poti proti izhodišču.

 Napis na zadnjem steklu našega jeep-a.

 

 Imeli smo tri odrasle konje, natovorjene, in eno žrebe. Začetek trekinga cik-cak po vročem soncu, približno 1000m samo navzgor. Ni čudno da sva bila lačna in tečna :).

 Ko sva prvič zagledala tisto živo zeleno barvo travnikov...

 Prvi kamp.

 Vse naokoli ni bilo primerne sklale v radiju 500m; in povsod naokoli je bil kdo. Ampak ko moraš moraš. Tudi če na koncu ve cela vas ;).

 Najin kuhar/vodič/pony-guy; pripravlja kosilo. 

 Prijazen fant iz naselja spodaj.

 Končno hrana. Pravi piknik :)

 Brez komentarja :)

 Rosie dela čapatije za kosilo.

 V skromni notranjosti so nama ponudili vse kar imajo.

 Nadaljevanje sledi...

Kašmir, Srinagar in kaotični Ramadan okoli mirnega jezera

Kašmir - severozahodni del indijskega subkontinenta, čudovita dežela, razdeljena med Indijo, Kitajsko in Pakistan (brez jasno potekajoče meje).

Po prijazni izkušnji v glavnem mestu Sikhov sva se odpravila v popolnoma drug svet. Že ime samo je malo skrivnostno, večini beseda Kašmir pušča negativni prizvok, asociacijo na nemire, nestrpnost. Tudi najin prvi vtis je bil tak - kljub temu, da je pokrajina postala bolj zelena in klima bolj znosna, je bilo že na poti ob cesti vse polno vojaških kontrol, vseskozi so sprehajali naokoli do zob oboroženi vojaki, glavna cesta v mesto je bila zaradi obiska premierja ob najinem prihodu zaprta, ravno tako večina trgovin.

Gre za deželo, zaradi katere sta Indija in Pakistan stalno v konfliktu, že od leta 1947 odkar so odšli Britanci. Vsaka si jo lasti, sami Kašmirci pa nočejo biti ne pod enim ne pod drugim. Večkrat so bili tu vojaški spopadi, občasno pa deželo še vedno pretresajo demonstracije in nasilje (leta 2010 je bilo med protesti ubitih nekaj sto ljudi).

V prestolnici Srinagar so naju iz jeep-a so dobesedno ven vrgli na cesto, koj je bilo okoli naju polno neprijaznih obrazov, vsi so naju hoteli prenesti naokoli za nevemkolikorupij-tvoja-koža-je-bela=tvoja-denarnica-je-polna,... Ne, ne pozabi! V Indiji si! Sikhi in njihova gostoljubnost pa bolj izjema kot pravilo.

Tukaj so prebivalci večinoma muslimanske vere. In ker se je začel Ramadan, sta dan in noč zamenjala svoji vlogi :-). Po dveh neprespanih nočeh zaradi tuljenja zvočnikov iz vseh koncev mesta, sva se preselila na mirnejši kraj - na jezero Dal. Na njemu so nanizane hiše - ladje. Promet poteka na ročni pogon, oddaljenost od obale pa dovolj zaduši preostali hrup, zato je poležavanje na ladjici prava oaza miru :-). Občasno jo zmotijo le horde turistov - bogati Indijci si privoščijo kakšno noč na jezeru v najbolj luksuznih hišicah za pr. 6000 rupij/noč (100 dolarjev, midva spiva za 10). Zahodnih turistov je zelo zelo malo.

Sikare, udobni čolni razvažajo naokrog horde indijskih turistov, zahodnjaki so zelo redki.

Nekatere hišice - "houseboat" so starejše od 70 let.

Na jezeru plava pravo malo mesto, ki ponuja vse potrebno.

Mesto v bližini premore tudi zelen grič, visok kakor Šmarna gora, ki sva ga s pridom izkoristila za jutranjo aktivnost, saj jo od Nepala že precej pogrešava.

Lep razgled na Srinagar in okolico z Shankaracharya hill-a (lokalna "Šmarna gora").

In ravno pokrajina tu naokoli naju tako močno privlači, saj je nekaj novega, drugačnega. Nepričakovano sva se odločila, da greva na krajši treking. Kaj naju čaka nimava pojma. Nekih pametnih agencij ni, vse sva se zmenila z lastnikom houseboata. Verjameva na besedo (kar se bo verjetno malo maščevalo saj sva v Indiji), smo se pa pogajali točno 75 min samo zvečer da smo se zmenili vse - na koncu je obveljala najina cena. S seboj moramo imeti šotor, spalke, vso hrano (danes sva že videla kaj je nakupil, tudi mangote dobiva za seboj),  z nama gresta še kuhar ter vodnik ponijev/vodič.

Bova videla ;-) Kar bo bo. 

Incredible India...