Dva meseca po Indoneziji.

Mnogo mnogo premalo. Vsaj pet mesecev premalo.

Več kot 18,000 otokov, več kot 240 milijonov prebivalcev... 

Obiskala sva le slabih deset otokov, če zraven štejeva še tiste male, kjer  je ladjica med snorkanjem ustavila za kosilo in kopanje :). Preko Jave, Balja, Gili otočkov dalje proti vzhodu; preko Lomboka in Sumbawe mesec dni na Floresu. Na koncu le še Bali. Za razvajati se. Premalo.

V spominu bodo ostali delujoči, bruhajoči (!) vulkani, tropska džungla, morje z rajskimi peščenimi plažami in kokosi, podvodni svet in korale da dol padeš, islam, budizem, katoliki, hinduisti. Doživetje Ramadana. Živo pisan spekter ljudi. Od najbolj prijaznih do trdih pogajanj za vsako rupijo. Kontrasti kultur in narave.

Noro. Kot da je vsak otok v resnici država, okolje zase.

Videla in doživela sva je veliko premalo, da bi lahko podala realno sliko. Le morda za tistih nekaj krajev, tistih nekaj par trenutkov, ujetih na tako ogromnem prostoru. In času. 

Ostalo nama je več kot dovolj izzivov za nov in nov obisk. Novo potovanje, nova doživetja. 

Malo pregleda skozi dva meseca : 

 Pristanek v Jakarti. Velemesto. Ko čez dva meseca gledaš in vidiš, kako močno je razvit en del države in kako drugi del. Ko lahko primerjava z npr Floresom. Kjer je turizem vseeno še v povojih. 

 Konjske vprege na ulicah Yogjakarte.

 Poskusita! Odlični so :).

 Okusno kosilo. Kokosov kari, riževi rezanci z zelenjavo in tofujem.

 Nešteto sončnih vzhodov, zaradi katerih se je vedno znova splačalo nastaviti budilko na nečloveško uro.

Detajl v Burobadurju, največjem budističnem templju v Indoneziji. 

 Prambanan. Hinduizem.

Prvi sončni žarki nad vulkanom Bromo.

 Se je izplačalo malo stisniti zobe zaradi mraza.

 Pogled v delujoči vulkan.

 Nora pokrajina.

 Zaradi tega so za nekaj dni zaprli letališče na Baliju.

 Vulkan Iljen. Žveplo. Trdo delo.

 Na ulicah Ubuda.

 Na terasi sobe, med tropskimi rastlinami in hindu-oltarčki.

Tihožitje :).

 Le pet minut ven iz centra Ubuda, stran od motorjev in gneče. Riž. Mir.

 Še en odličen kari s tempehom.

 Tipično indonezijsko kosilo : nasi campur aka mešani riž. Zelenjava ali dve plus piščanec/riba, v najinem primeru tofu, tempeh. 

 Gili otočki. Oddih. Pivo. Zahod.

 Snorkalnje. Obvezen del itinerarija potovanja po Indoneziji.

 Med avtoštopom do bližnje tržnice.

 Nepozabni komodo varani.

 Kanawa. Morje. Odklop.

 Riž.

 Kava je na vsakem "vogalu, štantu ali pravi kavarni" odlična.

 Kakav. Makadamija. Vse jim uspeva.

 "Ujemi!"

Kelimutu.

 Pogosto za zajtrk. Ubi goreng - pražen sladki krompir.

 Palmovo vino :).

 Prijazni fant, ki nama je vsak dan utrgal vsaj šest svežih kokosov. Flores.

 Jutranji ribolov. Flores.

 Nanas. 

 Naokoli po Baliju.

Razvajanje v Ubudu. Rižev puding po balinezijsko :). Rdeči riž, skuhan v kokosovem mleku, s palmovim sladkorjem in soljo.

Ulu Watu. Svetovno.

Ko sedaj pogledam nazaj... Indonezija je res posebna država. Tako raznolika, da je je res dovolj ostalo še za naslednji obisk. Vsak si lahko najde nekaj zase. Od najbolj odmaknjenih otočkov sredi ocenov, džungle in orangutanov, lepih plaž, surfanja, vzponov na vulkane....

Priporočava vsakemu!

Bali. Ubud. Zelena.

Po kratkem oddihu na severni obali Floresa zadnji teden v Indoneziji preživljava na Baliju. Na severu hribi in vulkani, na jugu peščene plaže in srfanje, vse naokoli templji. Na sredini otoka, sredi zelenih riževih polj, pa je Ubud. Najin dom zadnji teden. 

Bali je lep. Je zelen. Je udoben. Topel.

Ubud je lep in udoben. Prijazen do naju. Vse imaš na dosegu noge, od dobrih restavracij, joga studijev, zelenih riževih polj, kulturnih predstav, vpogleda v življenje balinezijcev... Ko se izgubljaš po ulicah vse naokoli diši, iz vsakega vogala se ti nasmiha Ganesha, pred vsakim vhodom v hišo je oltarček in daritev... 

Težko je opisati Ubud. Ker je toliko barv, vonjav, vere, motorjev, tipičnih oblačil, molitev, daritev, procesij, ljudi, motorjev... A le v centru. 10 min ven so že riževa polja. Mir. Tišina. Spokojnost. Kontrast. 

Povsod udobje. Čista tla. Dišeče palčke. To se mi zdi da dela Ubud malo magičen. Kljub temu da je tu ne vem koliko okoli tridesetga-iščem samega sebe belih zahodnjakov (predvem ženskega spola ;) ), je nekaj na Baliju, v Ubudu. 

Razvajava se. Sva kot na dopustu. Tla kopalnice so čista, podplate imava čiste. Zjutraj naju čaka super zajtrk. Imava stalne prodajalce na tržnici. Tečeva med riževimi polji, dobro jeva. 

Dva dni sva si rentala avto in malo prevozila Bali, no, Peter ga je. Jaz sem bila bolj za navigacijo. Ne morem da ga ne bi pohvalila, saj ki je kljub občasno malo slabši motoriki brez problemov in varno vozil naokoli, med vsemi motoristi, po obratni strani kot doma :).

Naredila sva okoli 200km, se odpeljala do skrajnega jugozahoda ter malo na sever. Fajn dnevni izleti, brez problemov. No, enkrat naju je seveda ustavila policija in gnjavila za original prometno, a je šlo vseeno skozi brez kazni. Predvsem pa je bil neprecenljiv občutek svobode. Možnost, da se lahko usedeš v svoj avto. Odpelješ ko ti paše. Se ustaviš kjer ti je lepo. Ko te lulat. Ko si žejen. Ko si lačen. In ne rabiš nobenega za to prositi in odštevati minute, ko ti na mehur že več kot pol ure pritiska težak ruzak :).

Ja, na Bali bi se še vrnila. Se bova še vrnila :). Res je na trenutke slabše kot obala Istre na višku sezone. A vseeno.

Nama je pomenil oddih, udobje. Toplo vodo in čiste noge ;).

 Stranska ulica Ubuda. Skoraj vsaka druga stavba je tempelj, za katerim se skrivajo homestayi. Tudi midva sva se do najine sobice sprehodilačez dvorišče hiše, mimo templja oziroma skoraj skozi. Tako je na Baliju :). Je posebno doživetje. 

 Vhod v najin guesthouse.

Nisva ujela na fotko, kako spretno daritve urejene balinezijke nosijo na glavi. 

 Moraš dobro gledati pod noge, da ne stopiš na daritve. Vsako jutro, v vsakem domu, na ulici pred vsakim templjem. Vedno znova in znova. Tudi na najini terasi sva imela poseben oltarček, ki je vsak dan dobil novo podobo.

 Riž. Polja riža. V vseh fazah rasti. Mladi, zeleni, požeti, visoki... 

 Značilna oblika hinduističnih templjev povsod po Baliju.

 Bližnje riževe terase.

 Najin mali avto na glavni ulici v Ubudu.

  Motoristi švigajo levo, desno, zadaj, spredaj...

Panoramski pogled na severni del Balija. 

 Na jugozahodu Balija. Klifi, valovi, morje,... Meni svetovni razgledi.