Indonezija, prvi vtisi

Bangkok sva zapustila polna pričakovanj, Tiger air naju je preko Singapurja odpeljal v Jakarto (btw hkrati so nama častili se po osebi voucher za slabih 15eurov - privoščila sva si odličen indijski zajtrk in kupila 90g temne čokolade za dobrih 10 erov, mal za lušt :-)  ).

Indonezijo sva do sedaj vedno nekako izpustila iz najinih potovanj, predvsem zato, ker se nama je zdela prevelika, in vedno sva imela občutek da imava premalo časa. Tudi sedaj. A vseeno, vulkani, riževa polja, neskončne bele odmaknjene plaže, potapljanje, snorkljanje, koralni grebeni, orangutani... Ideja ni šla iz glave in sefaj sva končno tu.

Jakarta, velemesto, ki pa je bilo sredi dneva, kot izumrlo. Malo je bila kriva vročina, bolj kot to pa dejstvo, da je Ramadan.
Najbolj neprimeren čas za potovati po Indoneziji - to sva na lastni kozi hitro občutila tudi midva. Karte za vlak do Yogyakarte - polne, bus -polno,.... Ni nama preostalo drugega kot da sva vzela prevoz s kombijem za enkrat višjo ceno. Ker je Ramadan, ker se tričetrt Jave seli domov v tem času :-).

Molitve iz mošej odmevajo zjutraj, podnevi, zvečer, sredi noči,... Lani v Srinagarju, letos tu. Se nama zdi da se že eno leto nisva normalno naspala :-) .

Jakarta kot mesto samo ni nič posebnega, sprehodila sva se skozi največji park, od daleč pogledala palačo, in uživala v ulični hrani - končno nekaj za naju, tofuja in tempeha imajo ogromno, na kakršni koli način skoraj :-) res pase malo spremembe v okusu, se midva lahko sedaj z veseljem spet preizkušava lokalne dobrote, brez pretiranega strahu pred ribjo pasto.

Ljudje pa zelo zelo prijazni, odprti in nasmejani, pripravljeni pomagati. No vsi, ki le niso povezan s turizmom. Ne bi rada preveč kritizirala, a tko smotan občutek se ni bil prisoten nikjer, kjer sva potovala. Priokus da te pa res hoče vsak nateg* pri vsaki stvari, od prevoza,do vstopnine, res ni prijeten. Ko pa so hkrati na drugi strani tako prijazni in srčni ljudje...

Po mučni nočni vožnji, ki se je namesto 12h razpotegnila v 16h; ena najmanj učinkovitih voženj kjerkoli, pa čeprav smo se peljali s kombijem. Res, prevozi v Indoneziji so katastrofa... Je bilo pa kot balzam za oči videti spet zelena riževa polja, nasade banan, papaj, kokosove palme. Vse po več kot tednu dni v svetovnih prestolnicah.

Tako sva le prispela v Yogyakarto. Tu je seveda sledil obvezen sight-seeing - Borobudur in Prambanan, največji znamenitosti daleč naokrog, oba templja pod Unescovo zaščito.

Več ob slikah :

 Zajtrk za deset eurov, a le polovica njega. Manjkajo še idliji in masala čaj :).

 80% temna čokolada. Ko te časti letalska družba. 

Voila. Jakarta. Pogled z balkona hostla na ulično dogajanje. 

Trgovina na motorju.

 Stolpnice, pravo velemesto. Tudi s smogom in hrupom.

 Na poti v Yogyakarto.

 Yogyakarta. 

Prevoz po cesti poteka z avtomobili, kolesi, motorji, rikšami, kočijami, peš...

 Mie goreng - praženi rezanci z zelenjavo. Vonj čebule po treh mesecih - nepredstavljiv :).

 Tudi to vidiš na ulici.

 Fantje so nama prijazno ponudili: bakpia. Tradicionalna sladica, kot mali krofek, polnjena s čokolado, arašidi, sirom, kot ti srce poželi. In celo ne presladke!

Loving hut sredi Yogyakarte: praženi rezanci s tofujem, kokosov curry sojinim mesom. Za dobre 3 eure. Tudi midva si privoščiva.

Pozabila slikati na začetku, sva bila preveč lačna. Malo street fooda : riževe palačinke z zelenjavo, tofu, tempeh, popečen rižek s kokosom, steaman riž... Se znajdeva in uživava v Indonezijski hrani.

Tokrat za dober euro :). Sicer pa sami Indonezijci bolj kot ne uživajo v mesu, mesnih kroglicah, mesnih nabodalih.

 Vstajanje ob treh zjutraj in sončni vzhod nad Yogyakarto.

 V daljavi Borobudur.

 Največje budistično svetišče na svetu.

 Buda. 

Lep tempelj, vreden ogleda. Lepo ohranjen, z močno energijo. Brez dodatnih tipičnih budističnih okraskov v stilu zlatih rožic, novoletnih lučk.... :).

Midva sva ga začutila.

Prambanan. Kompleks več kot 200ih templjev, na sliki so le trije najbolj znani, najlepše ohranjeni in najlažje dostopni. Posvečeni bogovom Brahmi, Višnuju in Šivi. Večina je torej hindujskih, nekaj v okolici je tudi budističnih. Ni tako impresivno kot npr. Angkor Wat, a vseeno lepo za oko. 

Tudi indonezijski kokosi niso kar tako! Odlična osvežitev med ogledovanjem templjev, ob znamenitostih cenejši kot voda.

Na žalost sva tudi tokrat občutila nekaj grenkega priokusa ob sicer veličastnih znamenitostih. Pot iz Borobudurja je bila speljana tako zavito, kot po labirintu, seveda med stojnicami s spominki. Ni bilo šanse, da se jim izogneš, okrog in okrog si bil primoran hodit več kot 15 minut, da si končno prišel ven. V Prambananu je bilo tega nekoliko manj, a še vedno ograje povsod naokrog, pot pa speljana med štanti. Razumeva, da se trudijo zaslužit in preživet, a tako prisilnega prodajanja spominkov nisva doživela še nikjer. 

Res škoda, da takšna stvar pusti madež na celotni izkušnji, vendar nočeva zaključiti posta z negativnimi občutki.

Hvala bogu ali buddhi veva, da bova že za naslednjim vogalom deležna prijaznih nasmehov brezzobih tetk in stricev, pozdravov otrok in še kaj :).

Sedaj pa novim dogodivščinam naproti. 

Lama Zopa Rinpoche

Še en dogodek, ki se nama bo za vedno vtisnil v spomin :
Nekje na sredi tečaja je prišla novica: na obisk pride Lama Zopa Rimpoche, eden izmed ustanoviteljev Tushite in centra FPMT.

V svoji hiši tukaj v Tushiti naj bi stanoval 5 dni, med tem ko bo obiskoval puje in ceremonije ob 80. rojstnem dnevu Dalai Lame. 

Kot za večino ostalih je tudi za naju to bila vznemirljiva novica, ki pa je pomenila še več dela. Še ne dva tedna nazaj sva Mayi pomagala pakirati Rimpochejeve stvari v škatle: posodo, pribor, kuhinjske aparate, posteljnino, brisače, preproge in predpražnike. Ko njega ni tukaj, se njegovih stvari ne sme uporabljati, za ostale učitleje je na voljo 'navadna' oprema. Zdaj pa je bilo njegove stvari potrebno ponovno razpakirat. Si lahko misliš... Od kuhalnika za riž, posod za momote, posebnih skodelic, pribora, vaz, posteljnine, brisač, predpražnikov, pogrinjkov za mize,... Naju je kar malo zadelo, saj sva vedela, da naju čaka za par dni dela; poleg tega je njegov obisk sovpadal s predavanji še enega Rinppocheja, hkrati pa sva morala poskrbeti tudi za to, da smo pospravili vse sobe in pripravili vse potrebno za naslednja dva tečaja (in okoli 110 ljudi)...

Ravno smo vse skup spravili, zaščitili pred monsunom, potem pa to. Dela ni bilo malo, še dobro, da sva za večino vedela kako in kaj. Ob pomoči nekaj pridnih prostovoljcev nam je uspelo hišo še prebarvat, očistit in pospravit v rekordnem času, tako da nam je ostal še dan viška. To ni uspelo še nikoli, vedno se je zadnjo noč garalo do konca in noben ni spal. Tokrat pa sva bila prijetno presenečena in pohvaljena :-). Priznava, paše biti pohvaljen za svoje delo. Vsakemu.

Nato je prišel. 
Lama Zopa Rimpoche. 
Vznemirjenje in napetost sta naraščala do zadnjega in okoli pol enajstih zvečer ga je na dovozu v Tushito pričakala množica ljudi. 
Nisem točno vedel, kaj naj pričakujem. Gospod, okoli 70 let, 4 leta po možganski kapi, precej utrujen, brez spremljvalca skoraj ne more hodit. Zasmilil se mi je, takoj se mi je prebudilo sočutje... Sočutje... Compassion... Nekaj, kar stric poudarja v vseh svojih knjigah, na vseh svojih predavanjih, kot bistvo budizma. Neverjetno! Še spregovoril ni, pa me že uči! 
Pravijo, da je bila kap le njegova manifestacija, da bi ljudi naučil sočutja. Da bi ljudem, ki so začeli izgubljati vero, upanje, le to spet povrnil. Da bi jim pokazal, kaj vse lahko človek prebrodi. Čeprav tega sam ne verjamem, pa takšno razmišljanje popolnoma razumem.

Že naslednje jutro je bil v boljši koži, iz njega je sevala neverjetna energija, karizma. Nič sledu o utrujenosti prejšnjega večera.

Žal si ni uspel vzeti časa za daljše predavanje (čeprav smo vsi do zadnjega navijali zato), si pa je vzel trenutek za vsakega, predvsem ob svojih odhodih in prihodih v center - druge priložnosti za srečanje z njim žal nisva imela. Ne midva ne ostali zaposleni.
Vedno pa smo poslušali kakšno kratko lekcijo in vedno je bilo nadvse prijetno vzdušje. Kot nekakšno tiho vznemirjenje,vsak dan znova. Vse osebje je bilo boljše volje, vse je laufalo, nobenih problemov.

Sploh zadnji dan; odhajal je ravno v času, ko poteka vsakodnevna meditacija, na kateri je bilo skoraj da sto ljudi. Sprehodil se je od hiše do avta, razdeljeval orehe, bonbone, blagoslovil vsakega ki si je to želel. Še posebej si je vzel čas za eno izmed deklet, katera je imela na licih res grozne akne. Pihnil ji je treikrat na vsako lice in zraven malo pomantral. Me zanima če bo delovalo :) .Na koncu je skoraj da zamudil letalo :-),

Za naju je bila vse skupaj neverjetna izkušnja, zapisana v spominu do konca. S svojimi plusi in minusi. 
Kaj vse te nekdo uči, kako sva ironično po dveh tednih vse morala prepakirati.... Kako lahko že prvič, ko nekoga zagledaš, začutiš nekaj več, nekaj kar se ne da opisati, nekaj dobrega v človeku. Ki je posvetil svoje življenje ostalim. Samo sočutje do soljudi. 

Ne bova pa zanikala, vse ni tako lepo in prav. Budizem oh in sploh. Vmes sva se nemalokrat spraševala ; kaj ne uči budizem da smo si vsi enaki... Zakaj ima potem res vse ločeno, še toaster, kavni aparat, predpražnike? Si ne zaslužimo vsi enako? Eno je znak spoštovanja, malo lepši servis morda (saj ima prav vsak doma nekaj lepega za posebne priložnosti ane :), ampak na trenutke pa gredo ti budisti tudi v ekstreme. :).

Se sprašujeva, kaj se naju je trudil naučiti Lama Zopa. Potrpežljivosti ob ironiji pakiranja, sočutja (ne samo do sočloveka, celo do opic - anekdota : ponoci jim je nastavil celo goro hrane, tako da so bile naslednji dan še bolj odpaljene, napadalne, ni se dalo pocistit njihovega bazena; med drugim nam je rekel tudi, da bo predaval le če pridejo tudi opice :) ), dejstva da vsi potrebujemo dobro hrano, drugace ne moremo meditirati :).

 Priprave na prihod Lame Zope.

 Vrsta čakajočih s katami v rokah, v upanju na blagoslov.

 Neverjetna oseba. Energija, karizma,...

 Za vsakega si je vzel trenutek. Tu sta prejela blagosolov naša najmlajša kuharja. S kratko lekcijo o kuhanju dobre hrane, sam Rinpoche brez nje ne more meditirati :).

 Množica pred njegovim odhodom.

Ne veva, mogoce pa sva zato morala priti malo nazaj. Da spoznava Lamo Zopo, da vidiva budizem skozi realne oci, da delava v Dharma centru in vse skupaj vidiva se iz ozadja.... 

Vec v naslednjem postu.

Lama Zopa je odletel v Moskvo, midva pa pocasi proti Jakarti. Beziva pred monsunom na morje :).

Voluntiranje v Tushiti

Že skoraj dva meseca sva v McLeod Ganju, v Tushiti. In hkrati je že več kot mesec dni, kar sva se oglasila na blogu. Predolgo :).

Nedelja je, Tushita je skoraj prazna. Imava jo skorajda zase. Dan pred začetkom novega tečaja. Volunterji in večina zaposlenih imamo prosti dan (kar nas je morda le šest vseh skupaj), hkrati poteka doli v mestu tudi praznovanje rojstnega dne HHDL, puja oz molitev za njegovo dolgo življenje (letos bo dopolnil 80 let).Odlično kosilo (palak paneer in pa aloo gobi s čebulo!), miren dan, tišina, in dobra družba. Čas za pogovor, razmišljanje...

Najprej sva se udeležila tečaja Medicine Buddha, potem sva si želela vmes malo potovati, in nato še en tečaj. Obrnilo se je malo drugače. Drugi tečaj je bil zaradi bolezni učitelja odpovedan, vendar sva se odločila ostati tu in opravljava prostovoljno delo. V osnovi sva se zmenila za pomoč pri vrtnarjenju, sajenje rožic, bolj kot ne neko splošno pomoč pri urejanju okolice. Dobila pa sva malo več. Nisva vedela kaj naju čaka, pravi izziv med potovanjem :), vendar pa so naju tu potrebovali. In naju še.

Le kaj je imel/ima Buddha v mislih za naju, ko sva se ponovno vrnila sem :).

Nikoli ne imej pričakovanj (lažje reči kot storiti).

Prevzela sva delo "housekeepinga" - nadomestila sva Mayo, ki je morala predčasno domov. V nekaj dneh sva si bila primorana zapomnit ogromno majhnih skrivnosti, delo pa je sproti naraščalo. In pod tem pojmom se skriva skoraj da vse :). Skrbiva za urejanje okolice v Tushiti, čiščenja hiše Lame Zope Rinpocheja (eden izmed dveh ustanoviteljev FPMT organizacije, pod okrilje katerega spada tudi mnogo bolj znani Kopan v Kathmanduju), razporejanja karma-nalog za nove tečajnike, delo z lokalnim osebjem (čistilke, vrtnar, elektrika), menjanje luči, čiščenje sob, naročanje zaves, pripravljanje novih retreat hišic... Pripravljanje gompe za nov tečaj, vmesna predavanja, pa saj ne vem, ni da ni... Karkoli ne vedo kam bi šlo, kdo bo naredil kaj, to pade na housekeeping.

Uradno delava od 9h do 16h, z dvema vmesnima polurnima odmoroma za čaj in enim enournim za kosilo. Slišati je kar ok, zna pa biti zelo zahtevno. Predvsem sva se preizkusila v vlogi komunikacije z lokalnim osebjem. Indijskim :). Saj gre, edino s čistilnim timom imava včasih težave :). Znajo se narediti kar malo neumne, čeprav večina več kot dobro razume angleško. Pač selektivno razumevanje :).

Hkrati pa je vse skupaj tudi velika preizkušnja za naju; kako delujeva skupaj, kako se znava med seboj organizirati. Misliva da nama je kar speljalo :).

Kot zanimivost - ves ta čas spiva v ločenih sobah. Politika Tushite je, da ne smeva spati skupaj. Zanimivo, Titina je imela prvič svojo sobo. In mislim da kar uživa. Je pa res da ssva tako ali tako cel dan skupaj, zvečer pa samo še padeva v posteljo in zaspiva. 

Misli so mešane, a takšno je tudi dogajanje pri nama. Vsak dan prinese nekaj novega.

Če sva na začetku bila prepričana, da bova tukaj imela več časa zase, saj je to konec koncev dharma center; čas za meditacijo ali kakšno knjigo. Pošteno sva se uštela.... A včasih pač zmanjka časa. Včasih te kdo tudi ob 19h zvečer nekaj prosi in mu pomagaš. Ker tudi spiva v Tushiti, sva bolj 'izpostavljena', ljudje bodo naju prej 'zahaklali', kot nekoga, ki sicer tukaj dela, a ne živi tu.

Med drugim sva odgovorna tudi za razdeljevanje karma joge - opravilo, kateremu nameniš na dan pol urice, nekaj da pomagaš centru teči, kot npr pometanje, pomivanje posode, pa tudi čiščenje gomp, water-bowls, čišenje stup, stranišč,... In ko te potem odrasli ljudje sprašujejo vse mogoče, ko bi včasih koga kar nekam *; pa potem ko vode zmanjka, pa ko ni vmes elektrike, pa ko ti naložijo še kaj....

Po drugi strani pa - eni izmed najlepših trenutkov tu se zgodijo na zadnji dan tečaja : ko spet začne devetdeset ljudi govoriti, je sicer malo naporno, vendar pa iskrice v očeh ljudi, ko vidiš, da se splača. Ko se ti neznanci zahvalijo, ko ti povedo koliko so dobili ven, ko ti rečejo hvala da si se trudil za njih. takrat je vse poplačano. Ves trud, vse pometanje, vse težave....

Res sva bila lepo sprejeta s strani vseh. Spoznala sva nekaj prav posebnih posameznikov, ljudi ki pomagajo voditi center, ki so pripravljeni drugim posvetiti ves svoj čas; ko po napornem delavniku dan za dnem najdejo še vedno čas zate... Saj so konflikti, vsi smo krvavi pod kožo. Ampak tu vlada malce drugačno vzdušje.

A je čas da greva počasi naprej. Izkušnje, predvsem pa prijateljstva, ki sva si jih tu pridobila, ta so neprecenljiva :).

 Pelza in Ven. Lobsang; praznovanje rojstnega dne.

 Ven. Namgyel ima neverjetne smisel za humor. No, pa Pelza ne zaostaja dosti za njem.

 Najina skupina na tečaju Medicine buddha.

 Pred glavno gompo.

Marta in Shahar.

Spet praznovanje rojstnega dne. Razlogov za druženje in dobro hrano ni nikoli zmanjkalo. 

 "Light offering" zadnji večer tečaja.

 Med pospravljanjem Rinpochejeve kuhinje.

 Del najinih "sodelavcev! - Maya in Fred, Erez in Shahar.

 Popoldan sva največkrat šla na krajši sprehod. Okolica Tushite je res super, v gozdu, vsaj malo stran od indijskih hup...

 Med delanjem zaščite pred opicami - ala monkey proofing.

 Dobre zelenjavne pakore.

Titina in Fred na njegovi poslovilni večerji.