Zapis prvega dela poti; malo detajlov, malo naokoli, nekaj nasvetov;
sedem dni, vzpon : 8493m, spust 7027 m nmv.
Prvi nasvet ce gres na trek iz Jirija – vzami microbus aka mali kombi, namesto lokalnega prevoza. Stane okoli dvesto rupij več, se ne ustavlja, dovolj prostoren in udoben. Vmes se ustaviš na kosilu – dal bhat, ena opcija ob 11h, druga ob 13h (ko si že pošteno lačen – moram napisati, Peter je čisto ven padel, ker je bil že napaljen na dobro kosilo in točno računal kje se bomo ustavili – žal je bil voznik drugi kot ponavadi, in ta se ustavlja v drugem mestu; bil je že tako lačen da je bilo groza ;)-, Ja, lačen si čisto drugačen; dejstvo kar sva sedaj na trekingu večkrat doživela.
Jiri kot Jiri ;) malo bolj umirjen kot ponavadi, pomlad je v zraku, turistov skoraj nič. Sprehod po mestu, nakup par kg jabolk in mandarin in hop v posteljo. Sobica lepa a ledeno mrzla. Deset stopinj zjutraj, ko se komaj spraviš iz spalke, ni vzpodbuden začetek trekinga. Že prvi dan sva zalaufala najin gorilnik in si grela vodo. Kaj šele bo???
Hitro sva se spravila iz Jirija, po cesti navzgor cez prvi hrib. Noge so bile trde, zelo počasi, korak za korakom, preden so se ogrele. In pa ruzak – tako težkega na trekingu še nikoli nisem nosila; ko sem šla lulat (seveda kot ponavadi se ti ne da ruzaka vsakič dajati doli – nisem mogla iz počepa vstati gor in sem klicala Petra na pomoč ;); ne ravno moj najboljši trenutek… Prve dni do Namcheja sta tehtala okoli 20kg, dam roko v ogenj, odvisno samo od tega koliko sva nakupila sadja na poti. Izkušnje naredijo svoje – tokrat sva se dobro opremila, saj sva vedela kaj naju čaka, kako drago bo višje gori – še en nasvet če želiš malo prišparat – midva sva nosila s seboj plinski gorilnik in posodo ter obvezno najini dve magični skodelici, ki neseta 4,5dcl - še vedno uspe kje ponuditi svojo skodelico namesto 2dcl katere dobiš ob poti. Dobro za hidracijo.
No, tako so bili ruzaki težki, midva pa sva počasi začela gristi v prvi hrib, prišla preko in si privoščila okusen zajtrk. Spustila sva se do Shivalaye, pot izredno lepa, cvetoči rododendroni so tudi naju prvič pozdravili na poti po Nepalu. Užitek je bilo hoditi med njimi, med belimi, roza in rdečimi svetovi, tudi drevesa so začela cveteti. Pomlad je tu, ja. Na sončku prijetno toplo, v senci pa še hladno.
V Shivalayi je kontrolna točka – en mali del poti prečiš preko Gaurishankar Conservassion area, za katerega bi moral plačati spet 20 eurov vstopnine. Ker je res čisto majhen del sva se izgovorila, da greva v Chyalso, kot lani, v Gompo in na kliniko, in nisva plačala vstopnine.
Potem se pot spet dvignila do prelaza Deorali, kjer sva se ustavila na kosilu, in se nato spustila doli do mesta prve nočitve. Tu sva spala že prejšnjič, vedela sva, da so lastniki zelo prijazni. Zmazala sva dhal bhat in zadovoljna legla v posteljo. Ponoči naju ni zeblo mala, a sladka zmaga.
Zjutraj pa šalca svežega mleka in gremo. Dan je bil dolg, vroč, pot se vije preko dolin, gori, doli, sonce je pripekalo, ruzak težak, noge še nenavajene hoje. Pa je šlo. Najtežji del drugega dneva predstavljal vzpon proti prelazu Lamajura 3530 m nmv. Edino kar naju je skrbelo, če bodo višje gori odprti kakšni lodgi ali ne. Enega sva našla, hladna sobica, lastniki neprijazni. Za večerjo tsampa ;), po neumivanju zob zaradi pomanjkanja tekoče vode pa hop v tople spalke. Spiva že v dolgih gatah, jaz v dvojnih štumfih….
Zjutraj sva se hitro podvizala, pustila pohlepno lastnico lodga za seboj in zagrizla v hrib. Počasi a vztrajno je šlo. Bližje kot sva bila prelazu, bolj je pihalo, bolj je bil mraz. In na koncu sneg, plundra, blato, oddrsavalo…. Sneg in mraz na 3000m nmv je pokopal moje sanje o trekingu čez tri prelaze…. Sprijaznila sem se z dejstvom, da pač ne bo šlo. Priznam, moja tiha želja ko sva se odpravila spet v regijo pod Everest je bila le še, da bi uspela prehoditi to pot. Čez dva sva že bila, tretji še manjkal, predvsem pa bi bilo noro če bi uspela čez vse tri Sneg tako nizko je pomenil le še več snega tam gori. In pa mraz. Mraza pa ne morem. Nič več. Premrzlo je. Presenetilo me je, ker je bil Peter ponavadi bolj vzdržljiv, ko je prišlo do tega, da je mraz. Ko pa se že v nižinah ne moreš normalno umiti, ne rok, ne zob, ko te stisne ponoči na wc in te je huda muka se spraviti iz spalke, in ko veš da te čaka še najmanj dva tedna takih dni, to pa so moje meje. Prsti na rokah so mi zaradi tako visokih temperaturnih razlik začeli zatekati in na členkih sem spet dobila drobne mehurčke, polne gnoja; rane.
Mimo molilnih kamnov sva se spustila do Jumbesija. Prijetno malo budistično mestece, nad katerim se dviga ogromen samostan, v katerem poiščejo zatošišče Tibetanci, ki uspejo prehoditi dolgo pot preko hribov.
Tu sva ostala dva dni, se spočila, najedla, in seveda obiskala samostan na hribu nad vasjo. Menihi so naju prijazno sprejeli, posedli v toplo kuhinjo in dotakali sladek mlečni čaj ;). In to je bil tisti pravi čaj, ki ti da energijo. Začutila sva mir, umirjenost, toplino. Med srkanjem čaja sva opazovala kuhanje kosila – na ogromnem ognjišču v še večjih kotlih. Kmalu sva postala lačna, zato sva hitro odbrzela nazaj na kosilo v najin lodge. Popoldan še manjši sprehod po in nad mestom – drugače te zazebe če skos sediš, vase pa lahko zliješ le določene količine čaja…Obesila sva molilne zastavice za lepo vreme in se priklonila Budi.
Naslednji dan sva se zbudila v jasno jutro in pred nama je bil eden lepiš delov poti do Namcheja. Nagrajena sva bila s pogledom na prelepo panoramo Himalaje, z Everestom na čelu, ki se je sramežljivo skrival tam zadaj. Ujela sva signal na telefonu in seveda važno dokumentirala najin pogled na FB. Priznam, važno :).
V naslednjih treh dneh sva nato počasi prišla do Namche Bazarja. Ob poti sva srečevala vedno več težko otovorjenih nosačev, oslov, ter turistov. Malo sva postajala vznemirjena, želela sva si čim prej spet videti visoke hribe. Idejo o prelazih sva pustila za seboj in se odločila, da bova šla v dolino Gokyo-ta, ki je za naju ena izmed najlepših dolin na svetu.
Mimo Lukle sva ujela tržnico, nakupila banane in manadrine, ter naprej proti Namcheju. Pot nama je hitro minila, pa saj sva jo že poznala. Nad nama so brnela letala, napolnjena z robo in novimi trekerji, muskelfibr je v nenavajenih nogah minil, uspešno sva zmogla še zadnji hrib do Namcheja in se ustavila na božanskem kosilu – sveži momoti s paradižnikovim curryem in ugani kaj – svežo skuto. Petru so se zasvetile oči in brez problema sva zmazala četrt kile.
Dejstvo je, da se na trekingu veliko vrti okoli oziroma večina pogovorov se vrti o hrani, spanju, utrujenosti, in opravljanju fizioloških potreb. In o temu ali že rabiš tuš ali ne, če že smrdiš dovolj – misel na hladno okolje te hitro odbije…
Še nekaj besed o temu, kako se vse spreminja. Kaj prinese turizem. Dejstvo je, da se vedno znova vračava v iste kraje. Ne veva zakaj. Ampak trenutno sva v fazi, ko imava občutek, da nekako zaključujeva določena poglavja v najinih življenjih.
Hkrati imava poleg vsega priložnost videti, še enkrat znova, kakšen vpliv ima turizem. Vem, da sva o tem že pisala, razpravljala. Ampak vseeno. Pot do Namcheja je zanima prav zaradi razloga, ker imaš možnost hoditi skozi vasi, kjer ljudje živijo, in niso le lodgi kot višje gori, sami sebi namen. Tako sva se parkrat ustavila pri istih ljudeh; seveda, zaradi dobrih izkušenj v preteklosti. Če veš, da so nekje prijazni ljudje, boš to seveda izkoristil :). Pa sva bila nekajkrat razočarana. Vidiš kako postanejo ljudje pohlepni, kako jih denar spremeni. Pa saj vsakega. A tu je razlika žal ogromna. Še vedno pa se najdejo ljudje, ki te na koncu presenetijo zelo zelo pozitivno.
Nasmehi ljudi ob poti, prijazni pogledi in pozdravi. Ko veš, da se splača. Ko veš, zakaj si tu. Ko vidiš kakšen vpliv imaš ti na okolje in okolje nate. Se zaveš vedno znova, da je najbolje biti brez pričakovanj, uživati v trenutku ki ga imaš, z osebo katero si. In da se vse spreminja, da ni nič večno.
Nasmehi ljudi ob poti, prijazni pogledi in pozdravi. Ko veš, da se splača. Ko veš, zakaj si tu. Ko vidiš kakšen vpliv imaš ti na okolje in okolje nate. Se zaveš vedno znova, da je najbolje biti brez pričakovanj, uživati v trenutku ki ga imaš, z osebo katero si. In da se vse spreminja, da ni nič večno.
Začetek poti iz Jirija označuje tabla.
Katera več nosi ;).
Lepo vreme s pogledom na hribe.
Postanek za kosilo.
V Bhandarju; vedno na očeh Buddhe.
Pot je res lepa, med cvetočimi rododendroni vseh barv.
Nasmejani otroci med igro.
Pot čez Lamjura prelaz ni obetala nič perspektivnega glede na razmere višje gori
Na čaju pri menihih.
Kratek oddih v Jumbesiju.
Levo je Mt. Everest.
Počasi so poti napolnili tudi nosači.
Tsampa za zajtrk, energija za ves dan :).
9
.
Kosilo pri nosačih, v lokalni gostilni.
Seveda je moral nagajati tudi dež.
Kokice in klepet odženeta še tako slabo vreme.
Pogled iz Lukle.
Vrsta nosačev, vse od Lukle navzgor.
Letališče v Lukli. Edinstvena izkušnja, če imaš priložnost.
Pogled na Namche Bazar, 3400 m nad morjem.
Tako pa je nastajalo najino zasluženo kosilo.
Momoti z blitvo in svežo jakovo skuto.
