ponedeljek, 6. april 2015

Jiri - Namche

Zapis prvega dela poti; malo detajlov, malo naokoli, nekaj nasvetov; 
sedem dni, vzpon : 8493m, spust 7027 m nmv.

Prvi nasvet ce gres na trek iz Jirija – vzami microbus aka mali kombi, namesto lokalnega prevoza. Stane okoli dvesto rupij več, se ne ustavlja, dovolj prostoren in udoben. Vmes se ustaviš na kosilu – dal bhat, ena opcija ob 11h, druga ob 13h (ko si že pošteno lačen – moram napisati, Peter je čisto ven padel, ker je bil že napaljen na dobro kosilo in točno računal kje se bomo ustavili – žal je bil voznik drugi kot ponavadi, in ta se ustavlja v drugem mestu; bil je že tako lačen da je bilo groza ;)-, Ja, lačen si čisto drugačen; dejstvo kar sva sedaj na trekingu večkrat doživela.

Jiri kot Jiri ;) malo bolj umirjen kot ponavadi, pomlad je v zraku, turistov skoraj nič. Sprehod po mestu, nakup par kg jabolk in mandarin in hop v posteljo. Sobica lepa a ledeno mrzla. Deset stopinj zjutraj, ko se komaj spraviš iz spalke, ni vzpodbuden začetek trekinga. Že prvi dan sva zalaufala najin gorilnik in si grela vodo. Kaj šele bo???

Hitro sva se spravila iz Jirija, po cesti navzgor cez prvi hrib. Noge so bile trde, zelo počasi, korak za korakom, preden so se ogrele. In pa ruzak – tako težkega na trekingu še nikoli nisem nosila; ko sem šla lulat (seveda kot ponavadi se ti ne da ruzaka vsakič dajati doli – nisem mogla iz počepa vstati gor in sem klicala Petra na pomoč ;); ne ravno moj najboljši trenutek… Prve dni do Namcheja sta tehtala okoli 20kg, dam roko v ogenj, odvisno samo od tega koliko sva nakupila sadja na poti. Izkušnje naredijo svoje – tokrat sva se dobro opremila, saj sva vedela kaj naju čaka, kako drago bo višje gori – še en nasvet če želiš malo prišparat – midva sva nosila s seboj plinski gorilnik in posodo ter obvezno najini dve magični skodelici, ki neseta 4,5dcl  - še vedno uspe kje ponuditi svojo skodelico namesto 2dcl katere dobiš ob poti. Dobro za hidracijo.

No, tako so bili ruzaki težki, midva pa sva počasi začela gristi v prvi hrib, prišla preko in si privoščila okusen zajtrk. Spustila sva se do Shivalaye, pot izredno lepa, cvetoči rododendroni so tudi naju prvič pozdravili na poti po Nepalu. Užitek je bilo hoditi med njimi, med belimi, roza in rdečimi svetovi, tudi drevesa so začela cveteti. Pomlad je tu, ja. Na sončku prijetno toplo, v senci pa še hladno.

V Shivalayi je kontrolna točka – en mali del poti prečiš preko Gaurishankar Conservassion area, za katerega bi moral plačati spet 20 eurov vstopnine. Ker je res čisto majhen del sva se izgovorila, da greva v Chyalso, kot lani, v Gompo in na kliniko, in nisva plačala vstopnine. 
Potem se pot spet dvignila do prelaza Deorali, kjer sva se ustavila na kosilu, in se nato spustila doli do mesta prve nočitve. Tu sva spala že prejšnjič, vedela sva, da so lastniki zelo prijazni. Zmazala sva dhal bhat in zadovoljna legla v posteljo. Ponoči naju ni zeblo  mala, a sladka zmaga.

Zjutraj pa šalca svežega mleka in gremo. Dan je bil dolg, vroč, pot se vije preko dolin, gori, doli, sonce je pripekalo, ruzak težak, noge še nenavajene hoje. Pa je šlo. Najtežji del drugega dneva predstavljal vzpon proti prelazu Lamajura 3530 m nmv. Edino kar naju je skrbelo, če bodo višje gori odprti kakšni lodgi ali ne. Enega sva našla, hladna sobica, lastniki neprijazni. Za večerjo tsampa ;), po neumivanju zob zaradi pomanjkanja tekoče vode pa hop v tople spalke. Spiva že v dolgih gatah, jaz v dvojnih štumfih….

Zjutraj sva se hitro podvizala, pustila pohlepno lastnico lodga za seboj in zagrizla v hrib. Počasi a vztrajno je šlo. Bližje kot sva bila prelazu, bolj je pihalo, bolj je bil mraz. In na koncu sneg, plundra, blato, oddrsavalo…. Sneg in mraz na 3000m nmv je pokopal moje sanje o trekingu čez tri prelaze…. Sprijaznila sem se z dejstvom, da pač ne bo šlo. Priznam, moja tiha želja ko sva se odpravila spet v regijo pod Everest je bila le še, da bi uspela prehoditi to pot. Čez dva sva že bila, tretji še manjkal, predvsem pa bi bilo noro če bi uspela čez vse tri  Sneg tako nizko je pomenil le še več snega tam gori. In pa mraz. Mraza pa ne morem. Nič več. Premrzlo je. Presenetilo me je, ker je bil Peter ponavadi bolj vzdržljiv, ko je prišlo do tega, da je mraz. Ko pa se že v nižinah ne moreš normalno umiti, ne rok, ne zob, ko te stisne ponoči na wc in te je huda muka se spraviti iz spalke, in ko veš da te čaka še najmanj dva tedna takih dni, to pa so moje meje. Prsti na rokah so mi zaradi tako visokih temperaturnih razlik začeli zatekati in na členkih sem spet dobila drobne mehurčke, polne gnoja; rane. 

Mimo molilnih kamnov sva se spustila do Jumbesija. Prijetno malo budistično mestece, nad katerim se dviga ogromen samostan, v katerem poiščejo zatošišče Tibetanci, ki uspejo prehoditi dolgo pot preko hribov. 
Tu sva ostala dva dni, se spočila, najedla, in seveda obiskala samostan na hribu nad vasjo. Menihi so naju prijazno sprejeli, posedli v toplo kuhinjo in dotakali sladek mlečni čaj ;). In to je bil tisti pravi čaj, ki ti da energijo. Začutila sva mir, umirjenost, toplino. Med srkanjem čaja sva opazovala kuhanje kosila – na ogromnem ognjišču v še večjih kotlih.  Kmalu sva postala lačna, zato sva hitro odbrzela nazaj na kosilo v najin lodge. Popoldan še manjši sprehod po in nad mestom – drugače te zazebe če skos sediš, vase pa lahko zliješ le določene količine čaja…Obesila sva molilne zastavice za lepo vreme in se priklonila Budi.

Naslednji dan sva se zbudila v jasno jutro in pred nama je bil eden lepiš delov poti do Namcheja. Nagrajena sva bila s pogledom na prelepo panoramo Himalaje, z Everestom na čelu, ki se je sramežljivo skrival tam zadaj. Ujela sva signal na telefonu in seveda važno dokumentirala najin pogled na FB. Priznam, važno :).

V naslednjih treh dneh sva nato počasi prišla do Namche Bazarja. Ob poti sva srečevala vedno več težko otovorjenih nosačev, oslov, ter turistov. Malo sva postajala vznemirjena, želela sva si čim prej spet videti visoke hribe. Idejo o prelazih sva pustila za seboj in se odločila, da bova šla v dolino Gokyo-ta, ki je za naju ena izmed najlepših dolin na svetu. 

Mimo Lukle sva ujela tržnico, nakupila banane in manadrine, ter naprej proti Namcheju. Pot nama je hitro minila, pa saj sva jo že poznala. Nad nama so brnela letala, napolnjena z robo in novimi trekerji, muskelfibr je v nenavajenih nogah minil, uspešno sva zmogla še zadnji hrib do Namcheja in se ustavila na božanskem kosilu – sveži momoti s paradižnikovim curryem in ugani kaj – svežo skuto. Petru so se zasvetile oči in brez problema sva zmazala četrt kile. 

Dejstvo je, da se na trekingu veliko vrti okoli oziroma večina pogovorov se vrti o hrani, spanju, utrujenosti, in opravljanju fizioloških potreb. In o temu ali že rabiš tuš ali ne, če že smrdiš dovolj – misel na hladno okolje te hitro odbije… 

Še nekaj besed o temu, kako se vse spreminja. Kaj prinese turizem. Dejstvo je, da se vedno znova vračava v iste kraje. Ne veva zakaj. Ampak trenutno sva v fazi, ko imava občutek, da nekako zaključujeva določena poglavja v najinih življenjih. 
Hkrati imava poleg vsega priložnost videti, še enkrat znova, kakšen vpliv ima turizem. Vem, da sva o tem že pisala, razpravljala. Ampak vseeno. Pot do Namcheja je zanima prav zaradi razloga, ker imaš možnost hoditi skozi vasi, kjer ljudje živijo, in niso le lodgi kot višje gori, sami sebi namen. Tako sva se parkrat ustavila pri istih ljudeh; seveda, zaradi dobrih izkušenj v preteklosti. Če veš, da so nekje prijazni ljudje, boš to seveda izkoristil :). Pa sva bila nekajkrat razočarana. Vidiš kako postanejo ljudje pohlepni, kako jih denar spremeni. Pa saj vsakega. A tu je razlika žal ogromna. Še vedno pa se najdejo ljudje, ki te na koncu presenetijo zelo zelo pozitivno.

Nasmehi ljudi ob poti, prijazni pogledi in pozdravi. Ko veš, da se splača. Ko veš, zakaj si tu. Ko vidiš kakšen vpliv imaš ti na okolje in okolje nate. Se zaveš vedno znova, da je najbolje biti brez pričakovanj, uživati v trenutku ki ga imaš, z osebo katero si. In da se vse spreminja, da ni nič večno.

Začetek poti iz Jirija označuje tabla.

 Katera več nosi ;).

 Lepo vreme s pogledom na hribe.


 Postanek za kosilo.

 V Bhandarju; vedno na očeh Buddhe.

 Pot je res lepa, med cvetočimi rododendroni vseh barv.


 Nasmejani otroci med igro.



 Pot čez Lamjura prelaz ni obetala nič perspektivnega glede na razmere višje gori


 Na čaju pri menihih.



 Kratek oddih v Jumbesiju.

 Levo je Mt. Everest.


 Počasi so poti napolnili tudi nosači.

 Tsampa za zajtrk, energija za ves dan :).

9
.
 Kosilo pri nosačih, v lokalni gostilni.



 Seveda je moral nagajati tudi dež.

 Kokice in klepet odženeta še tako slabo vreme.

Pogled iz Lukle.


 Vrsta nosačev, vse od Lukle navzgor.

Letališče v Lukli. Edinstvena izkušnja, če imaš priložnost.



 Pogled na Namche Bazar, 3400 m nad morjem.

 Tako pa je nastajalo najino zasluženo kosilo.

 Momoti z blitvo in svežo jakovo skuto.




četrtek, 2. april 2015

Priprava na treking v Nepalu

Na treking v Nepalu sva šla že tolikokrat, da naju vedno kdo sprašuje za nasvete. Tako sva ugotovila, da bo najlažje če enkrat vse skupaj povzameva in napiševa. In kdaj če ne sedaj.

1. Izbira poti in načina treka
Tu imaš nešteto možnosti, od tega da greš sam, do skupine, vodiča (okoli 30 usd na dan navzgor, vključeno spanje in hrana, brez pijače), nosača (priporočeno 1000 rupij oz. 10 usd/dan); lahko dostopnih krajev do težje (le z letalom), t.i. tea-house-treking ali s šotori, kar ti srce poželi. Midva sva šla prvič z vodičem okoli Anapurn, potem pa vedno sama, s prenočevanjem v lodgih. Izbira je odvisna tudi od destinacije, saj so nekateri predeli zavarovana območja, kjer je vodič obvezen. 
Napisala bova nekaj več o temu če greš sam, spiš v lodgih oz teahousih, saj to najbolj poznava. 
Možnosti za samostojen treking so Langtang, Anapurne, Everest, in še nekaj manjših okoli Kathmanduja.

Tokrat sva šla pod Everest, od Jirija do Gokyota in nazaj.
Za trek potrebuješ TIMS (Trekker's Information Management System), ki stane 2015 rupij (20 eurov), dobiš ga v Katmanduju na turističnem uradu, 2 sliki in je to to.
Poleg tega je potrebno plačati še vstopnino za nacionalni park - Sagarmatha (30 eurov) Anapurne, Manaslu, tudi te lahko urediš na turističnem uradu, ali pa kar ob vstopu v nacionalni park.

2. Spanje
Noči preživljava v lodgih, namenjenih turistom. Za malo sobico z dvema posteljema lahko odšteješ od 50 – 500 rupij, odvisno od standarda in nadmorske višine. Večinoma le štiri tanke stene in dve mali postelji, včasih kaj več… WC je zunaj ali notri, tekoča voda v nižinah vedno blizu, višje gori le v kakem sodu.

3. Hrana
V lodgih imajo standardne menije, izbira več ali manj povsod enaka. Cene pa odvisne od lokacije in predvsem višine. Daal Bhat stane v regiji Everesta vse od 200 (Jiri) do 600 rupij ( s tem da nižje doli dobiš dodatno porcijo, višje pač ne); drugače pa krompir, riž, nudli, testnine, vse na podoben način, praženo, z zelenjavo, kje tudi s svežim jakovim sirom. Strošek pa postane predvsem topla pijača; skodelica navadnega črnega čaja gre od 20 pa vse do 120 rupij, kaj šele kaj drugega. Pa še vedno je to le 1,2 eura, kar še vedno ni drago. Vendar na velikih višinah, ko je vedno mraz, druga kot topla pijača ne pride v poštev, zato lahko pri nekaj litrih dnevno pijača predstavlja glavni strošek. Če potuješ dlje časa kot midva, se trudiš prihraniti tam kjer le gre. 
Zato je spodaj malo več nasvetov, kako prišparati pri hrani, predvsem pa tudi pridobiti na kvaliteti! le-le. Zapomni si le, da imej toliko s seboj kolikor lahko nosiš sam! (če nimaš nosača).

4. Oprema
Tu bova napisala, kaj vse se je znašlo v najinih nahrbtnikih, kaj najdeva nepogrešljivo; ostalo po izbiri. To sva spakirala midva, z idejo da greva vsaj za tri tedne, od nižin do 5000 m.n.m.). 

Oblačila : 
- 4 pare toplih nogavice (od tega ene kompresijske),
- 4 spodnje hlače (če imaš švic toplo priporočva),
- 1 dolge gate,
- 3 švic majce s kratkimi rokavi, 
- 2 švic majici z dolgimi rokavi,
- 1 dolge hlače za hodit (če imaš voljo lahko tudi dvoje), 
- 1 topla kapa/trak, 
- 1 kapca s šiltom in zaščito za vrat (sonce!), 
- 1 flis,
- 1  vetrovka, 
- 1 windstoper/puhovka, 
- 1 rutica, 
- 1 tople rokavice (lahko tudi dvoje), 
- 1 manjša topla odeja.

Obutev : 
- dobro uhojeni pohodni nepremočljivi čevlji, po možnosti visoki,
-  nekaj za nataknit kar se hitro posuši (crocsi).

Toaleta:
- wc papir (višje kot greš, dražji je a hvala bogu ga manjkrat rabiš ;) ),
- zobna ščetka in pasta, 
- par šampončkov za enkratno uporabo (topel tuš/vedro vroče vode včasih na voljo le na par dni),
- milo, 
- ščipalec/škarjice za nohte,
- leče in tekočina za leče, 
- krtača za lase, 
- vlažilni robčki (navadni in za intimno nego), 
- krema za sončenje!!, 
- labela, 
- dnevni vložki za punce.

Zdravila: 
- aspirin, lekadol, kaj proti driski, zaprtju, krčem, bolečinam, vsak sam najbolj ve.
- prva pomoč!

Hrana: 
brez česar ne moreš, predvsem pa priboljški – suho sadje, oreščki, čokoladice… Nakupi vse v Kathmanduju, kakšen priboljšek pa lahko tudi od doma :-)
Pri nama se je znašlo v nahrbtniku : čaj (v vrečkah) – se splača naročiti liter tople vode in dat notr eno vrečko (finančno je razmerje od 1:4-5), in tako lahko precej prišparaš. Včasih ponudiva tudi svojo skodelico za čaj, saj je še enkrat večja kot tista ki jo dobiš.
Suho sadje : jabolka, fige, oreščki ala pistacije, indisjki oreščki, pražena čičerika in leča, kokos, čokoladne kroglice, temna čokolada za namazat na kruh (zjutraj največkrat naročiva čapatije), tsampa (pražena ječmenova moka, tipična jed v Tibetu; zmešaš z malo vroče vode in je pripravljeno; zdravo in praktično), ovseni instant kosmiči,  ploščice,…
Sveže sadje (jabolka in mandarine, nakupila v Jiriju, pr. 5kg), šumeče tabletke/včasih cedevita; če je vroče res paše vmes ko so dnevi dolgi). Vse je odvisno od tega kaj imaš rad; svežega sadja višje skoraj ne dobiš.

Posoda:
- plinski gorilnik s 450g karušo,
- posoda 1l s pokrovko, 
- 2 skodelici (0,45l).  
- 2 eno-litrski čutarci, 
- 2 plastični žlici, 
- nož.

Za pitno vodo je za naju neprecenljiv steri-pen; če tega nimaš uporabljaj vsaj malo klorovo tabletko za razkužiti vodo (prihraniš predvsem na palstenkah!!!).

Ostalo : topla spalna vreča, 
zemljevid, kakšen opis poti, kompas, 
šivalni pribor, duck-tape,dežnik,
armafleks, 
blokec/dnevnik, 
s seboj imava tudi računalnik in telefon (opremila sva se s sim kartico in dostopom do interneta!), 
en velik in en mali fotoaparat, polnilne baterije, polnilec,
kljukice in vrvica za perilo, 
čelna svetilka, sončna očala, 
knjiga/karte za krajšanje prostih popoldnevov, 
nahrbtnik (najina sta 65 in 55+10) in prevleka za dež.

Spakiraj in veselo na pot.

Ampak : pazi - VIŠINSKA BOLEZEN! Že na višini Triglava te lahko zvije. Ni važno kako si pripravljen, kolikokrat si že bil na tako visoki nadmorski višini, vedno in povsod te lahko doleti. Zlato pravilo je ne spi več kot 300-500m višje kot prejšnji dan, ko si nad 3000m (Namche Bazaar jih ima okoli 3400m), in pa climb high, sleep low! V Machermu, Pericheju in Gokyotu so reševalne postaje - helikopter dnevno leta in pobira obnemogle trekingaše. Res, pazi nase!!!


Daal Bhat pri nosačih. Power 24 hour :)

Eno izmed kosil na poti - kuhan krompir ter sveža pekoča zelena priloga. Ter chaang. Hitro v telo, mišice in šibava dalje :).

Malica s pogledom na Himalajo.

Primer jedilnika. Vse bolj ali manj na isti način; krompir, riž, nudli; praženi, z zelenjavo,...


TIMS

Ena izmed sobic na trekingu ter najina zaloga svežega sadja.

Ko sva že usposobila gorilnik za topel čaj :).

Rešilna postaja v Machermu. Vsak dan ob treh je predavanje o višinski bolezni.

ponedeljek, 9. marec 2015

Teden dni v Kopanu

Po lanskih neprecenljivih izkušnjah v Tushiti sva se odločila znanje o Budizmu nekoliko utrditi. In ker naju je karma že šestič privlekla pod Himalajo, sva se odločila, da tečaj o osnovah Budizma obiščeva še enkrat, kar tukaj v Katmanduju.

Na mestnem obrobju se na griču dviguje samostan Kopan, kjer se je pravzaprav vse začelo. No, ne ravno Budizem, ampak njegov prodor na zahod. V 70ih letih prejšnjega stoletja, ko je Katmandu še veljal za kultno hippy mesto, sta Lama Yeshe in Lama Zopa Rimpoche izvedla prve tečaje o osnovah budizma za zahodnjake (hippije :-) ). Zanimanje je bilo tako veliko, da sta ustanovila samostan Kopan, ki od takrat naprej izvaja izobraževanje zahodnjakov o budizmu. Danes je to samostan z več kot 300 menihi, najbolj pa slovi po svojem enomesečnem Novemberskem tečaju. Ker je do novembra še dolga, sva se odločila obiskati enega od tedenskih tečajev, kar bo ravno prav, da nama ostane še nekaj časa za pohajanje po hribih :-).

Pričakovala sva nekaj podobnega kot Tushito; urnik, teme, vse se je skoraj ujemalo (Tushita je mlajša podružnica Kopana), a nama je kmalu postalo jasno, da bo drugače. Tišina je bila zapovedana samo dopoldan, tudi komunikacija s svetom (ala telefon, i-padi,...) ni bila izključena, samo odsvetovana. To je bilo precej moteče, saj se je po kosilu že po dveh dneh začelo klepetati vse naokoli; nama je bilo hudo, bila sva žalostna zaradi ostalih, saj sva vedela, koliko več ti lahko na takem tečaju da še tišina. Da imaš čas malo globje razmišljati, brez pogovorov kot je npr. kje je najboljša picerija v Kathmanduju, kam greš potem na treking, od kje si, kaj delaš.... 
Bilo pa je tudi veliko obiskovalcev, že samih po sebi, hkrati pa je s tečajem potekala tudi pet dnevni festival molitev v glavnem templju. Ob polni luni je dosegel vrhunec, v samostan se je zgrnilo še stotine tibetanskih družin in veselica je bila na vrhuncu :-).

Nekako nisva vdela, kaj naj si o vsem tem misliva, saj je ob vseh teh motečih dejavnikih še meditirat težko, kaj šele se poglobit vase in se spoznavat s svojimi težavami. Ali sva bila razvajena od Tushite ali pa na splošno imela drugačna pričakovanja. Malo je k depresivnemu vzdušju prispevalo tudi vreme - prve tri dni vkup je deževalo, bila je megla in mraz, vsako noč sem potrebovala odejo več, v dvorani med urami sva sedela vsak pod svojo odejo in vsak dan sem imela na sebi en dodatni sloj za obleči. Potem pa se je pokazalo sonce, počasi sva se znebila vseh predsodkov, in začela pridobivati novo znanje in inspiracijo.

Seveda je za naju bila večina stvari že poznanih, a jih je bilo zanimivo slišat od nekoga drugega, z druge perspektive. Počasi so nama nekatere stvari postale bolj jasne. Recimo to, da naš um sam ustvarja pridevnike 'lepo' in 'grdo', ki jih potem sami nalepimo na stvari in osebe. To počnemo nezavedno in se tako na določene stvari bolj navežemo ali nas bolj odbijajo, kot npr. nekoga drugega. Ne znam razložit, ampak ko malo začneš dojemat te stvari, se slika puzzlov spet nekoliko poveča :-)

Predvsem so bili zanimivi večeri - imeli smo enkratno priložnost in pa čast poslušati t mladega 22-letnega meniha, ki naj bi bil reinkarnacija nekega pomembnega lame, naslednji večer nam je na naša vprašanja odgovarjal Pemba Sherpa iz Himalaje (ja, tako se je predstavil ;) ), starejši menih, spoštovan učitelj ki živi v Hong Kongu. Moram povedati - vsi, ki sem jih kadarkoli poslušala imajo takšen nalezljiv smeh, ne vem, sploh se ga ne da oponašati. In kakšne fore pravijo na svoj račun in kako se lahko potem tudi sami sebi smejejo. Hkrati z njimi se začne smejati cela dvorana. Neverjtno, ko se ti zdi da te kar navdahne s srečo in optimizmom, saj so vsi tako skromni, nesebični, na trenutke precej brez zavor. 
Svoje življenjem, vidik nanj v povezavi z budizmom, nam je predstavila tudi ameriška nuna, ki je bila včasih psihoterapevtka. Pogledali smo si super film o reinkarnaciji ter si ogledali nekaj izmed relikvij, ki so ostale, ko so sežgali še enega pomembnega lamo in to tu v Kopanu (ostanki zob,...). 
Zadnji večer pa smo gledali film o Dalai Lami, ki naju je še posebej inspiriral. Nekateri ga imajo za Budo. Če pomislim, Buda bi počel še večje stvari. Ampak človek, kakšen človek je to, je pa naravnost nedojemljivo... Neprecenljivo!

Tako je teden hitro minil, dež je opral nebo nad Nepalom in nama pripravil nebeško kuliso za treking. Nabita s pozitivno energijo upava, da bo takšna še nekaj časa ostala :-)

Naučila sva se tudi, da so pričakovanja zahrbtna stvar. Saj to vsi vemo. Ne smeš pričakovati preveč - ne od oseb, ne od dogodkov. Naše glave si včasih ustvarijo neko perfektno sliko. In tako boš vedno le razočaran. Vendar - kako bi živel brez pričakovanj? 

Vzhod nad Kopanom.

Jutranji pogled na sosednji samostan.

 Vrt s stupami in dobro energijo :).

Glavni tempelj.

Naš tečaj je potekal v gompi Bude sočutja.

 Družine iz doline so tekom dneva zasedle vsak prosti centimeter vrta in imele piknik.



Procesija okoli templjev na Dan molitev; menihi imajo tipična pokrivala, značilna za Gelugpa vejo tibetanskega budizma.





glavna kuhinja v samostanu. Na dan festivala so razdelili več kot tisoč brezplačnih kosil.

Tečaj smo zaključili z Light offering na vrtu in molitvami za mir na svetu.