Na jug Indije z vlakom

Potovati z vlakom po Indiji je doživetje samo po sebi. Že pred leti je bil moj prvi stik z glavno železniško postajo v New Delhiju nekaj posebnega - mešanica vonjav, hrupa, kričanja, potnih indijskih teles, ki te kot val odnese s seboj. Ljudje se drenjajo na peronih, wc-jih, pred štanti, na trenutke ne veš kam bi stopil, saj je vsak prosti kotiček tal lahko zaseden z veliko družino ki se je ravno spravila h kosilu, brezdomcem ki si je prenočišče našel pod klopco na postaji, potepuškimi psi…

Ko posedaš, pred tvojimi očmi pa se odvija življenje na visokih obratih; ljudje jejo, pijejo, nakupujejo, spijo, prodajajo ali kupujejo…. In potem zaslišiš tisti znani chaii chaii, garam chaii. In se mu ne moreš upreti, čeprav veš da te bodo od cukra začeli že zobje boleti.

Vlaki so vseh velikosti, oblik in razredov. Najbolj udoben in poceni način je definitivno sleeper – razred. Po tri postelje na vsaki strani, dovolj komot, dovolj prostora… s tem sva vedno do sedaj potovala tudi midva.

Letos pa sva si za pr. 45ur in skoraj 3000km dolgo pot na jug vseeno privoščila malo več; Rajani Express, AC-2 chair oz po domače – vagon s klimo, na vsako stran le po dva ležišča, v ceno karte pa je všteta tudi hrana, dobiš celo dve sveži rjuhi, odejo in pa brisačo. Karta je stala po osebi skoraj 5000 rupij (kar je petkrat dražje kot če bi potovala v sleeper razredu), ampak vseeno, malo več udobja pa vseeno je, pa še na vsaki postaji ne rabiš skakati dol za hrano :). Upoštevala sva priporočila prijateljev in nisva bila razočarana.

Ena noč na busu in nato dve na vlaku; dolga pot iz Tushite na jug Indije. Ampak tu na vlaku sva si končno lahko malo oddahnila od zadnjih dni. Odkar sva zaključila s tečajem sva vse dni pomagala pri pospravljanju in pripravljanju Tushite na pomemben obisk njihovih sponzorjev iz Singapurja. Ti so prišli ravno dan pred tremi dnevi predavanj HHDL v McLeod ganju, zato so bili vsi precej vznemirjeni. Ker sva imela čas sva jim z veseljem priskočila na pomoč, v zameno pa sva vsak dan dobila dobro kosilo (še posebej zadnji dan so se potrudili; tako dobrega paneerja v Indiji še nisva jedla). Vendar pa naju je kar utrudilo; v bistvu odkar sva zaključila s tečajem nisva imela časa vsega iti skozi v mislih, procesirati stvari, niti 15min na dan si nisva vzela da bi meditirala. Sva pa namesto tega hodila vsaj teči; izkoristila sva dobro vreme in ugodne temperature. Vsega pač ne gre. 

Najina družba pred odhodom iz Tushite. Spoznala sva res nekaj neverjetnih ljudi. 

Na luksuznem busu, kjer je celo nekaj časa delal wifi.

Ko sva se včeraj zvečer usedla na avtobus (cel luksuz, še wifi je imel; sicer ne skos ampak malo pa), sva spet začutila tisto željo po potovanju, vznemirjenje. Pravi čas sva odšla, nabrala sva si kar nekaj življenjskih izkušenj. Načela, kakršna upava da jih bova lahko v čim večji meri prenesla na svoje otroke. O temu govoriva.

Kakorkoli, zjutraj so naju ven vrgli z busa nekje na severu Delhija (seveda ne tam kjer so nama obljubili) in spet je prišlo na vrsto pogajanje za prevoz do postaje. Pa nama ni bilo hudega. Po malo jutranje tečnobe dokler nisva spila pravega sladkega čaja, je bilo super. Topel veter, armafleks na tleh na postaji, za zajtrk čapatiji z banano in papaja. Nato pa kmalu vkrcanje na vlak (najprej sva seveda falila vagon); se razkomotila, uporabila grelec vode za žitno kavo, in se prepustila dogajanju. Kmalu je prišlo na vrsto kosilo, paradižnikova juha, grisini, jeera riž, dal, kari s panerjem, jogurt, rotiji, še sladoled za posladek. In čez dve uri že večerni čaj oz. evening tea s sendvičem, pakoro, nekim sladkih pecivom in čajem. Ni nama hudega, hrana je solidna, vsak leži na svoji postelji, bere knjigo, ima čas samo zase, da se malo odklopi od budizma ;) spočije in načrtuje pot dalje.

Pa še naprosila sva da malo zmanjšajo klimo, ker dve majci, pulover in odeja pa te še vedno zebe… to je res malo preveč.

 Grelec za vodo nama res marsikdaj naredi pot bolj udobno. 

 2 AC vagon; na vsaki strani po dve ležišči, mizica na sredi, za malo zasebnosti zavese, tudi bralna lučka nad vsako posteljo. Res na komot za daljšo pot, edino za klimo nimajo ravno občutka.

 Meni na Radjhani expressu; je skoraj v celoti držal, Celo sladoled sva dobila prvi dan. Dvakrat :)

 V pričakovanju prvega kosila na vlaku. Večerja je bila podobna.

 Riž, dal, kari s panirjem, jogurt, dva čapatija, sladoled, prej pa sva dobila še juho in grisine. Se precej naješ, lahko pa prosiš za še...

 Zajtrk, naj bi bil južno-indijski; dva tosta, maslo, čaj, oranžno sladko, belo slano; kot gres podobno. Kar ok.

 Na celi poti smo se ustavili mislim da le 6krat, kar je zelo zelo malo. Tako smo enkrat prišli celo tričetrt ure pred planom na postajo. Nisva mogla verjeti, da se to lahko zgodi na indijskih vlakih.

 Uniforma "natakarjev" na vlaku - Meals on wheels.

Notranjost vagona.

Super občutek, ko spet potuješ. Pred očmi se nama je odvijala cela Indija; rdeča suha puščobna tla so zamenjala riževa polja, kokosove palme...

.

Bova videla kaj nama bo prinesel jug; malo si bova ogledala le Keralo, ostalo bo ostalo za prihodnjič.

Sedaj pa mi že kruli. Upam da bo večerja kmalu :).

Pripis : Tako naju je Radhjani express TOČNO pripeljal po dobrih 41ih urah v Kochi, ob 4h zjutraj. In spet kokosove palme, toplo, morje,…..

 Na steni žel. postaje v Kochiju. C-A-B. Zajtrk sva imela ravno pod AEDjem :)

Končno spet svež kokos.

Budizem skozi najine oči

Z budizmom sva se prvič neposredno srečala pred slabimi sedmimi leti, ko sva odpotovala v Nepal. V mojih očeh je predstavljal prijazne ljudi, ki so neprestano mantrali Ohm mani padme hum, pisane molilne zastavice, ki so plapolale v vetru, menihe v rdečem, prelepe in ogromne stupe, okrašene samostane z nešteto lučkami kot pri nas za božič, piškotke na oltarju pred Budo… 

Ko sva se še takrat odpeljala z jeepom iz Kathmnaduja proti Lhasi, v Tibet, sva na cesti videla vernike, ki so delali prostracije. Na asfaltu, celo dolgo pot…. V Potali sva se izgubila v reki ljudi, ki so delali kore, omamljena sva bila od vonja dišečih palčk in maslenih lučk. 

Nato sva budizem odkrila še v JV Aziji – Tajska, Kambodža,… tam se nama je zdel kot nekako bolj »mehka« oblika tistega iz Tibeta. 

In ko sva prvič zgodaj zjutraj videla menihe v oranžnih oblačilih s svoje železnimi posodicami, ko so naredili obhod okoli templja, ljudje pa so imeli za njih pripravljeno hrano, sva bila čisto navdušena. Potem so ti prizori postali nekaj vsakdanjega. Tudi obiski templjev, samostanov. 

Vedno sva se dobro počutila med budisti, malo osnovnega pojma sva sicer že imela, nikoli pa se nisva poglabljala v zgodovino, filozofijo, nauke,… Vse do letos. Junija sva po naključju odkrila Tushito. Center za meditacijo in tibetanski budizem. Ne vem, sama energija kraja je bila nekaj popolnoma drugačnega, mir sredi kaotične Indije. Odločila sva se da se prijaviva na tečaj uvoda v tibetanski budizem. Zaradi tega sva celo preklicala letalsko karto na jug. In niti za trenutek nisva obžalovala. Posebnih pričakovanj nisva imela, zato sva še toliko bolj navdušena nad tem, kar nama je budizem dal. Pred tem sva šla sva se v Manaliju srečala z Gregatom – rekel je, da bo life changeing… Nisem mu verjela. In sem se zmotila. Dobila sva ogromno – nov pogled na stvari, iz drugega zornega kota. Nihče te ni v nič silil, da bi slepo verjel; spodbujali so nas k razmišljanju z lastno glavo, naj podvomimo v vse kar nas učijo, v vse kar vidimo in slišimo; naj sprašujemo. Saj v osnovi budizem uči – ne ubijaj, ne kradi, ne laži, ne vdajaj se opojnim substancam… Kar pa je tako ali tako skupno vsem večjim religijam (naj bi obstajali zapisi da je bil Jezus kot mladenič tudi v Indiji in se učil malo pri budistih :) ).

Težko je z besedami opisati, kaj sva doživljala, kaj se je dogajalo v najinih glavah, med nama. ko sva zaključila s prvim tečajem, sva bila popolnoma navdušena nad tem, kako nama je predstavil še malo drugačen pogled na svet, na določene stvari. Zato sva se odločila ostati še na enem… Na tem smo se pogovarjali o čustvih, kako se z njimi spopasti, kaj pomeni nekoga ljubiti, kaj pomeni sreča, sovraštvo… Odkrila sem svoje največje napake (sem zelo nepotrpežljiva, sploh ko sem lačna; ne maram da ljudje zamujajo, se ne držijo ure – mislim da je to posledica iz službe ;) ). 

Najbolj pomembno pa je, da sva midva spet odkrila drug drugega, začela razmišljati o najinem odnosu, kje vse delava napake oziroma kaj so stvari, ki bi jih lahko v prihodnje izboljšala, kako lahko v bistvu postaneva boljši osebi.

In kot da vsega ne bi imela še dovolj, sva nato preživela še 9 dni v Tushiti – zadnji del je bil malo bolj praktične narave . Učili oz. delali smo prostracije, mandale, ob večerih smo imeli fire puje – molitve ob ognju – to je bil sploh najlepši del, počutila sva se kot pri tabornikih. V ogenj smo metali črna sezamova semena, ki so predstavljala vse naše slabe lastnosti, vso negativno karmo, ki se je nabrala v naših življenjih. Bistvo vsega je bilo dejansko kot čiščenje – purifikacija vsega slabega, kar se je nabralo v naših dosedanjih življenjih. Meditacije je bilo sicer bolj malo; ampak moram reči da po vseh tistih mantranjih, molitvah,… niti nisva imela več energije.

Ogromno se je premaknilo v najinih glavah. Meni je žal, ne znam opisati. Lahko samo povzamem. 

Mislim da nikoli ne bom »ta pravi budist«. Ravno v tem trenutku pijeva kozarček dobrega domačega vina, načrtujeva najino pot naprej, se pogovarjava. Že vino odpade če si pravi budist ;) že kozarček alkohola ti zamegli razmišljanje, zmeša glavo… Ravno tako se tudi ne držim načela ne ubijaj; kajti to velja, da ne smeš ubiti niti najmanjše mravlje – tako da pazi kje hodiš . Malo smo se šalili – med drugim so tekom tečaja padla tudi vprašanja v stilu – ali naj ubijem komarja ali ne, kaj pa če si v Afriki, in prenaša malarijo – diplomatski odgovor učitelja je bil, da boš v določenih primerih naredil manj škode, če ga ubiješ, oziroma vedno je najbolj pomembna motivacija, zakaj boš nekaj storil; če boš s tem preprečil pri sebi malarijo ni tako hudo kot pa če si boš zavestno rekel : veš kaj, zdaj pa te imam dovolj in ga razmazal po steni ;).

Budisti naj bi bili sicer vegetarijanci (HHDL je tudi meso, bojda zaradi zdravja); ampak če te nekam povabijo in je tam meso, ga pač ne bo odklonil. Vse je ok, dokler ne ubiješ živali sam ali pa je bila ubita posebej zate (po tej logiki lahko nakupuješ pri mesarju… ).

Res je veliko. Nisem še tako daleč da bi bila sposobna prevzeti nase trpljenje vseh živih bitji. Verjamem pa v temeljna načela, ki jih učijo. Želim si, da bi bili vsi srečni. Želim si da bi bila jaz čim boljša oseba. Želim si da ne bi nikomur škodovala, da ne bi nihče zaradi mene delal slabo, da jaz ne bi bila razlog za nekoga, da se v prihodnjem življenju rodi kot komar .

Na koncu zadnjega tečaja se je Antonio(tečajnik) pred vsakim od nas priklonil oziroma padel na kolena, se mu zahvalil za prijateljstvo in mu je rekel : You my friend are a future buddha…. Prizor, eden izmed najlepših v mojem življenju. Še nikoli nisem čutila tako močne povezanosti med ljudmi, katerimi smo se prvič srečali in cel teden sploh ne spregovorili. Verjetno smo bili povezani v prejšnjem življenju. (hecno je bilo, ko smo ugotovili, da nas je vseh trinajst pustilo službe in odšlo potovati ).

Se pa bolj kot kadarkoli prej zavedam, da je življenje kratko. Da nikoli ne veš kaj ti bo prinesel današnji dan, kaj šele jutrišnji. Vse kar imaš je sedanjost, zdaj. In zjutraj, ko se zbudim, pomislim, kako hvaležna sem, da ponoči nisem umrla, da imam ta dan, ki je samo moj; kaj vse lahko naredim dobrega v tem dnevu, komu lahko polepšam dan, kako ga lahko izkoristim. Ker nič drugega ni pomembno. 

Samo besede so eno. Tako živeti pa je nekaj drugega. Med vsemi temi načeli bom mogla najti srednjo pot; to je najtežji del. 

In ja, bilo je res life changeing.

Ampak sedaj rabiva malo odmora. Malo poti. Zato sva odšla. Da odkrijeva nove stvari, da doživiva čim več norih in nepozabnih trenutkov. In da postaneva boljša človeka. 

Kaj več morda ob novem navdihu. Delčki zgodbe se v najini glavi počasi počasi sestavljajo skupaj.

Čaka naju pot na jug Indije, več kot 45 ur na vlaku – sva si privoščila in si kupila malo dražje karte. Ker pot z vlakom po Indiji je nekaj drugačnega. Poročilo seveda sledi :).

Zadnji večer smo imeli Light offering; darovanje svečk na stupo.

 Naša mala skupinica na sprehodu do bližnje stupe.

 Detajli s stene v gompi.

 Preden sva odšla sva v Tushiti pomagala pri pospravljanju in pripravi dvoran za njihove sponzorje, ki so prišli iz Singapurja.

Utrinki iz Tushite

Nimava kaj dosti foto materiala :) smo ostali brez vseh avdio-video- in ostalih tehničnih pripomočkov. Nekaj pa sva vseeno uspela najti.

V notranjosti Medicine-Buddha - gompe 

Vse naokoli je polno podobnih napisov; vsi smo živa bitja, tudi kakšen nadležen komar tu in tam... 

 Nad koritom za pomivanje posode pa se skrivajo te misli...

 Glavna gompa.

 Ena izmed treh stup v centru.

 Naš urnik.

Zadnji večer smo prižgali svečke in jih dali na stupo. Res je bilo čarobno, ko je hkrati gorelo več kot petdeset lučk, vsaka z dobrimi željami.

 Skupinska fotka na zaključnem pikniku.

Hrana je bila res dobra. Sva mogla skoraj pazit da se ne bi zredila ;) sej smo skos samo sedeli in se učil ali pa meditirali, nič pravega gibanja ni bilo vmes.

Ker sva se odločila da se udeleživa še naslednjega tečaja, sva si poiskala malo bolj na komot sobico :). In net je kakršnega v Indiji še nisva imela :)

Res prostorna sobica.

Najin prodajalec sadja :).

Čez dva dni pa nov tečaj in novih deset dni tišine med nama. Neverjetno, kako se naučiš drug drugega (spet) poslušati. Včasih res preveč govorimo in je pravi odgovor res lahko le tišina :).

Tushita

Razmišljava kaj naj napiševa o najinem krajšem odklopu, kako se trenutno povečava sama sebi ;) morda se sliši malo hecno, verjetno se vam zdi da to počneva že odkar sva odpotovala. Pa temu ni tako.

Zadnje dni sva preživela v Tushita Meditation Centru, kjer sva se udeležila tečaj Uvod v tibetanski budizem. Tečaj je trajal deset dni in je vključil tako meditacijo kot učne ure o budizmu - in sicer o Mahayana veji budizma (za razliko od npr. Theravada budizma, ki ga prakticirajo na Tajskem, Burmi, Kambodži, Maleziji).

Zbralo se nas je okoli petdeset, vseh narodnosti, profilov in starosti. Razdelili smo se po dormitorijih, vsak je dobil svojo "karma-job" (Titina je opravljala delo zdravnika, Peter pa je skrbel za water-bowl-offerings – s svežo vodo je vsak dan napolnil posodice na oltarjih, kot daritev). 

Posebnost tečaja je, da je oz. naj bi prav vse potekalo v tišini - razen vprašanj na koncu učnih ur in pa diskusije po skupinah, ki so trajale vsak dan eno uro. To je pomenilo, da v bistvu sploh nisi vedel s kom si v sobi, kdo spi poleg tebe, jedel si v tišini... Tako tudi midva nisva komunicirala med seboj (razen nekaj kretenj, če si bova razdelila banano ali kaj podobnega). In to je bilo to. Na začetku nama je bilo kar težko, potem pa se misli umirijo, ugotoviš da ti tišina paše, ni pogovorov brez pomena in potrebe; dejansko imaš čas, da se posvetiš le samemu sebi, svoji glavi, svojim občutkom in mislim.

Bilo je kar naporno, urnik natempiran, od dolgih ur sedenja na blazini so naju bolele noge, vrat, hrbet, celo telo. Od dolgih ur razmišljanja pa glava . Vključeno naj bi bilo tudi nekaj razgibavanja oz. joge, kar pa je na žalost zaradi slabšega vremena (monsun) odpadlo. Zabavo pa so predstavljale opice, ki jih je naokoli vse polno.

Urnik je izgledal nekako takole :

6:00 : jutranje bujenje z gongom

6:45 - 7:30 : jutranja meditacija

9:00 - 12:00 : učne ure z vmesnim 15min odmorom

12:00 kosilo + karma-job

14:00 - 15:00 : diskusija po skupinah

15:00 - 15:30 : čaj

15:30 - 17:00 : učne ure

17:00 - 17:30 : odmor

17:30 - 18:15 : meditacija

18:15 : večerja

19:30 - 20:30 : večerna meditacija

in potem si padel v posteljo.

Zadnja dva dni sta bila v celoti namenjena le meditaciji, učenja ni bilo več. To je šele bil izziv. Ker zaradi tišine in miru, ki te je obdajal, si slišal svoje misli. 

Pa da ne boste mislili, da se bova zdaj kar v budista spreobrnila, ali da gre za kakšno pranje možganov. Ne, daleč od tega. Res je, dobili smo nek osnovni vpogled na razvoj in zgodovino budizma. Vključili smo tudi vprašanja o samem bivanju na tem svetu, o prihodnjih in preteklih življenjih, o karmi, kaj to v resnici pomeni (zakon o vzrokih in posledicah). O obstoju, povezanosti uma, misli, telesa in zavesti. Pogovarjali smo se o jezi. O sreči. O navezanosti na predmete, ljudi. O smrti. O vsem mogočem. 

In nato smo med meditacijo vključevali vprašanja na te teme. Večino meditacije je bilo analitične (ko razmišljaš o stvareh, v moji glavi je potekalo vse skupaj kot nek dialog same s seboj); vmes pa smo vključili občasno tudi placement - meditacijo - ko se osredotočiš na določeno stvar, npr. dihanje, ki je bolj za izboljšanje koncentracije. Ravno to se mi je zdelo super. Večina ima v glavi predstavo o meditaciji, da se pač usedeš, zapreš oči in misliš na nič. Pa je bilo ravno obratno, po glavi se nama je ponavadi podilo vse polno misli, res imaš čas razmišljati. Posamezne teme so bile res močne, nekateri so vmes celo začeli jokati.

Ne vem, vse so samo neki suhoparni podatki, ki jih naštevava. 

Učitelj nam je rekel : predstavljajte si oz. jemljite budizem, kot da ste v velikem supermarketu. Vzamite kar vam je všeč, kar vam je blizu. Ostalo pustite, se ne ukvarjajte s tem.

Dalai Lama: Ko bo znanost dokazala da reinkarnacija obstaja, se bo temu prilagodil tudi budizem .

Tako da ti ne vsiljujejo nobenega mnenja, ničesar.

Hm, hrana je bila tudi super. 

Težko je opisati vse skupaj. Midva nekako ne najdeva besed. Čeprav je bila za naju življenjska izkušnja. Nekaj, kar bi priporočala prav vsakemu, ki ima na leto dva tedna dopusta. Tudi, če ga vsega porabi samo za to.

Bistvo vsega je, da ti odpre nek širši pogled na svet, stvari okoli tebe, predvsem pa na ljudi in vsa živa bitja, ki nas obkrožajo. Uči te spoštovati vsako življenje, vsako bitje. Uči te hvaležnosti za trenutke, ki jih imamo sedaj, za to da si lahko srečen ker si v temu življenju človek, bitje s sposobnostjo inteligentnega razmišljanja. O temu, kaj je resnično pomembno in kaj ni. Kako se ne-jeziti :) videti vse negativne lastnosti jeze, navezanosti na predmete. Kako se spopadati s temi; učili smo se biti boljše osebe.

Na koncu sva se spomnila : http://titina-peter.blogspot.in/2012/11/2-ringitta-za-dobro-karmo.html

Ko je na koncu pomembno le da si srečen. Ti in vsi ostali, saj si vsako bitje želi le sreče in ne trpljenja.

Zmanjkalo nama je besed. 

Ampak zdaj naju čaka težji del – kako vse to prenesti v vsakdanje življenje; kako najti neko srednjo pot…

Če koga zanima kaj več naj le vpraša. Morda bova lažje odgovorila na kakšno konkretno vprašanje.

www.tushita.info

Ladakh - Leh - Manali; 480 km

2 dni, pr. 480 km, 20h vožnje na avtobusu

Pravijo, da je ta pot posebno doživetje - in prav imajo. 

Potem, ko sva v Lehu kombinirala razne variante poti do Manalija, 2-dnevne, 3-dnevne, z jezeri in brez, z vključenim spanjem, večerjo in zajtrkom, in brez, sva se odločila, da bo 2 dni vožnje čisto dovolj. 

Za malo več info - morda komu pride prav: načinov, kako boš prišel iz Leha do Manalija je več: 

a)minibus, ki štarta ob enih ponoči in  naj bi prišel v Leh okoli 8h zvečer, stane 2000 rupij; 

b)lokalni bus, štart okoli 4h zjutraj kn prideš naslednji dan okoli poldneva, cena okoli 1000 rupij + prenočevanje v eni izmed vasi/šotorov, do kamor pač prideš ta dan; 

c) let 

d) privat taxi 

e) dvodnevna vožnja,  prenočevanje v šotorih v Keylongu, start ob 5h zjutraj, vključena večerja in zajtrk ter postanki za fotografiranje na najzanimivejših odsekih poti, cena 2500rupij (okoli 30e) po osebi;

Midva sva se odločila za zadnjo možnost - najbolj komot (na busu naj bi bili sedeži ki se spustijo nazaj ;-) ), postanki za slike (kar pomeni tudi za wc - indijski busi nimajo wcja) in pa nisva si želela nobenih novih presenečenj glede cene prenočišč ob poti. 

Vstajanje ob 3:30, vsak pol litra čaja in gremo do avtobusa. Ni bil ravno Volvo, vendar sva imela na Tata busu, katerega podvozje je v osnovi namenjeno kamionom za prevažanje krompirja, vsaj najboljše sedeže z razgledom (št. 3 in 4, tik za kabino :-)). Kajti pot je res zelo razgledna, pokrajina pa odpaljeno čudovita.

Tanglang La - najvišja točka na poti 5328m nmv.

480 km poti se res ne sliši veliko, a le četrtina je normalne ceste; ostalo je gradbišče, kolovoz, traktorska vleka ali težko brezpotje. In naša Tata res ni vlivala zaupanja, ko je na prvem (sicer drugem najvišjem motoriziranem prelazu na svetu) začela puščati neka zračna cev. Le-te pa pri teh vozilih med drugim pomenijo povezave do zavor, ki so na eni najbolj goratih poti vsekakor bolj pomembne kakor hupa, čeprav se Indijci najbrž ne bi strinjali. No, po pol ure improviziranega popravila v stilu MacGyver-ja, smo se le odpeljali naprej, pred prvim ostrim ovinkom pa je voznik le preizkusil, če zavore delujejo dobro...

Vmes smo se večkrat ustavili, ponovno v padalskih šotorih.

To je novejša izmed dveh poti po kopnem, ki vodijo v Leh. Včasih je bila edina pot preko Kašmirja, ki pa je s svojo politično nestabilnostjo povzročil gradnjo nove ceste iz Manalija. Ker je to pomembna povezava med Pakistanom in Kitajsko, cesto "redno" vzdržuje indijska vojska - po svojih merilih seveda. Odprta je le približno štiri mesece na leto (med poletjem, ko sneg skopni); povprečna višina je 4000m nmv, najvišja točka doseže 5328m. Gradnja ceste se je začela pred pr. 15 leti, še vedno traja, in zdi se, kot da bo trajala večno. Pot je namreč speljana po za ceste precej neprijazni pokrajini, kjer so zemeljski plazovi stalnica, pogoste so poledice, razmere se spreminjajo iz ure v uro, večino leta so prelazi skriti pod debelo snežno odejo. V bistvu je Leh po kopnem dostopen le od pozne pomladi do zgodnje jeseni, potem se prelazi zaprejo, podobno kot Vršič.

Povprečna hitrost : 30 km/h.

In tako se je po prvih nekaj urah lepega asfalta začela veselica. Neskončni višinski metri so se izgubljali v serpentinah, kjer je zelo redko bilo prostora za dva avtomobila. Seveda se avtobus in kamion nikoli nista mogla normalno srečati, in če izogibališča ni bilo blizu, si pač upal, da si na NOTRANJI strani ceste. In seveda smo po Murphy-ju bili pri večini srečanj na ZUNANJI strani ceste. In to ne lepe asfaltne ceste, pač pa kolovoza, gradbišča ali hudournika, po katerem je veselo tekel ledeniški potoček. V glavnem, nikoli ne veš, koliko bankine dejansko zdržijo in koliko cm do roba še lahko zapelje 10t avtobus. Dejstvo pa je, da podorov, ki so se zajedali tudi več kot meter v cesto, ni manjkalo. In dejstvo je tudi to, da sva nekaj 100m nižje v prepadih videla relativno sveže ostanke kamionov. 

Ko se po centimetrih premikaš mimo sosednjega vozila in ne veš, v katero stran se bo avtobus bolj nagnil; ali je tistega pol milimetra profila, ki ga je še ostalo na kolesih, dovolj in ko se sekunde razvlečejo v ure, se ti po celem telesu veselo pretaka adrenalin...

Pa smo prvi dan vsi preživeli in po večerni debati hitro zaspali v svojih šotorih na vrtu hotela.

Prenočišče v šotorih v Keylongu.

Drugi dan si sicer že navajen vsega hudega, vendar so nas vsi strašili pred zadnjim prelazom, ki naj bi bil še posebej nevaren. A očitno so številni delavci ob cesti dobro opravljali svoje delo, saj so večino zelo nevarnih odsekov uspeli narediti manj nevarne. Na enem izredno izpostavljenem delu so se celo potrudili pred nami razbiti skale in jih umakniti, da smo lahko nadaljevali. Tako smo zadnji prelaz dosegli in zvozili brez večjih težav.

Tukaj se je vreme drastično spremenilo, saj smo dosegli zadnjo gorsko pregrado, ki zadržuje monsunske oblake. Presenetili pa so nas tudi številni indijski turisti, ki so na prelaz prišli prvič v življenju gledat sneg, oz. njegove ostanke. Prav hecno je bilo videti Indijce, napravljene v zimske kombinezone pri 15 stopinjah, še s kakim krznenim plaščem na sebi in smučkami na ramenih ;) Množica turistov je prav tako poskrbela, da spust s prelaza ni minil prehitro; ponovno smo imeli številna tesna srečanja na neprimernih mestih... 

 Da smo lahko peljali naprej, so pred nami morali razbiti kup kamenja, ki je padlo na cesto.

Pot začuda zmorejo tudi normalni avti, čeprav na prvi pogled zgleda, da si brez Land Cruiserja pečen...

 Plašč, zimski kombinezon (nižje jih sposojajo za pr. 0,6e), smučke na ramo in gremo pogledat sneg.

Na cesti so naredili pravi zastoj...

In tako sva drugi dan ob 15h le prispela v Manali; utrujena, a živa in polna novih vtisov.

p.s.

Peter je le priznal, da ga je bilo približno pol ure resnično strah.... 

Trekking po dolini Markhe - video