Attari meja: indijsko-pakistanski cirkus

Ena izmed večjih znamenitosti v okolici Amritsarja je vsakodnevna ceremonija ob zapiranju indijsko-pakistanske meje blizu mesteca Attari. Obmejna vasica Wagah je bila po osamosvojitvi obeh držav leta 1947 razdeljena na polovico. Ob sončnem zahodu  že desetletja v znak prijateljstva izvedejo skupno spuščanje zastav obeh držav.

Sedaj je to pravi šov, ki si ga vsak dan ogleda na stotine ljudi na obeh straneh meje, vsak vzklika in navija za svojo državo, obraze jim krasijo nacionalne barve, nekateri si narišejo zastavo, ali pa imajo kar celo s sabo :).

Res je prava paša za oči,  vsi se popolnoma vživijo, kričijo, ženske plešejo - vse čisto indijsko :).

Če si kje blizu tega res ne smeš zamuditi.

Kaj več pa lahko povedo le slike in filmček:

Eden izmed dveh mednarodnih mejnih prehodov med državama.

Pripadnik indijske obmejne vojske v petelinji uniformi.

Pred začetkom parade ženske in otroci izvedejo tek z zastavo.

Nepregledna množica ljudi, ki si vsak dan ogleda šov.

Vse je duhu in barvah patriotizma.

Ples v ritmih patriotskih pesmi.

Vihranje zastav med gledalci.

Začetek parade.

Značilno bahanje z dvigovanjem nog visoko, kot se le da :)

Pred spuščanjem zastav se vrata odprejo, pripadniki obeh strani salutirajo in se pripravijo na zaprtje meje.

Nekateri z dvigom nog skoraj pretiravajo...

Simultan spust...

...zlaganje in marš...

...in meja je zaprta do jutri.

Amritsar

Mesto, ki naju je pozitivno presenetilo.

Pohajanje po ulicah, posedanje ob Zlatem templju, odkrivanje drugih kotičkov mesta (sama in s pomočjo vodenega ogleda), preskušanje Punjabi hrane, uživanje - življenje in potovanje hkrati.

Doletela naju je tudi prva zastrupitev s hrano, pa sva preživela :)

Nekaj utrinkov:

Okoli templja so ceste zapolnjene s prometom in hupanjem.

Tipična podoba Sikh-a. Turban na glavi, spodaj skriti dolgi lasje in dolga brada. Verjamejo v to, da si ne strižejo las, ne brade, ne nobenih ostalih dlak po telesu (ženske). Kakršne nas je on ustvaril, takšni smo. (Če se briješ/strižeš ti vse še bolj raste, s tem pa je bolj zakrita koža in ne dobiš dovolj vitamina D. On že ve. Zakaj pa imamo samo ena usta in en nos ;) ).

Skrite kotičke mesta in zanimive zgradbe nam je pokazal g. Singh; zelo ponosen in entuziastičen gospod. Preživeli smo lepo dopoldne.

Punjabi hrana : sladka, težka, mastna. Gospod se je ravno lotil sladkarij :)

V starem delu mesta ima veliko zgradb take navzdol obrnjene roke, ki s prstom kažejo navzdol, proti zemlji. Pomenijo, da moraš ostati na realnih tleh, skromen.

Priprava Kulche : verjento najbolj znana Punjabi hrana.

Testo iz moke, napolnjeno s krompirjem, čebulo in začimbami, pečeno v tandoori peči in premazano z ogromnooo masla. Ni slabo.

Poleg dobiš ponavadi še kari iz čičerike in pa solato. To pa ni bilo tako dobro :)

Tu pa smo poskusili kari iz sojinega mesa.

Zdela sva se jim zelo zanimiva, želeli so da jih slikava.

 Na cycle-rikši. Včasih so se nama "smilili" ubogi suhi Indijci, ki so gonili pedala. Sedaj pa sva sprejela dejstvo, da je to za njih služba. In če lahko pomagava :). Dober način spoznavanja mest.

 Poleg zlatega templja je v okolici še nekaj manjših in ravno tako zanimivih. V tem sva se plazila po tunelih, labirintih, da sva prišla do konca. 

Načičkani v indijskem stilu :)

 Tudi naju so blagoslovili. Nasploh so vsi zelo prijazni.

 Okoli mesta je 18 vrat, povezanih z obzidjem, ki varuje zlati tempelj.

 Nepričakovano sva v hostlu dobila učno lekcijo priprave čapatijev.

 Nama je kar uspelo.

 Naslednje jutro sva v enem izmed Sikhovskih templjev lahko pomagala pri brezplačni pripravi obrokov za romarje. Ravno čapatiji :). Za vse sva bila prava atrakcija.

 Ogromni kotli za kuhanje.

Zlati tempelj.

Amritsar. Vsak dan ga obišče na tisoče romarjev, podnevi, ponoči, kadarkoli. Vsak je dobrodošel, ne glede na vero in raso. Duhovniki neprestano molijo, njihov glas neprestano doni iz zvočnikov.
Prvi pogled je lep. Ampak kar te pritegne so ljudje, atmosfera, nabita z energijo na tisoče prostovoljcev, ki tu delajo dan in noč in čistijo tla, pripravljajo hrano, skrbijo za red,...

V glavni tempelj nisva šla, sva pa obiskala ljudsko kuhinjo, kamor lahko prav vsak pride po brezplačen obrok ( v vseh templjih Sikhov boš vedno dobil nekaj za jesti). Prostovoljci ves čas kuhajo čaj, lečo, pečejo čapatije, pomivajo posodo (vsak dan naj bi tu jedlo tudi do 100.000 ljudi); vsak lahko zaviha rokave in pomaga, brez da bi kaj pričakoval v zameno.
Vidiš vse sloje ljudi, vse profile, vse starosti. Brez medsebojnih razlik. Vse temelji na sočutju do človeka, tistega ki sedi in moli poleg tebe, poje ali je. 

Skrbijo drug za drugega. 

V ozračju je čutiti mir, umirjenost.

Tudi midva sva se postavila v vrsto, dobila svoj krožnik in sledila množici v zgornje nadstropje, se usedla na tla in mirno počakala, da so nama prinesli kosilo. Tako umirjeno že dolgo nisva jedla. In tako dobro ;) Najbolj preprosta hrana, in najboljša. 

Ko si pojedel si odnesel svoj krožnik med dolgimi vrstami do prostovoljcev, ki so posodo sortirali, jo prali in hitro pripravili za naslednja lačna usta. 

In tako ves čas...

Težko je opisati vse skupaj, ampak takega ozračja, nabitega s toliko pozitivne, mirne energije že dolgo nisi doživel v Indiji.

"One quick snap mister, please"...

Pomivanje posode. 

 Množica prostovoljcev, ki lupijo krompir, česen, režejo zelenjavo,...

Vsak mirno pije svoj sladek mlečni čaj.

 Ogromni kotli v katerih kuhajo lečo.

Še nekaj večernih slik: