Topel pozdrav izpod kokosovih palm na Baliju :). Po uri joge in dobrem kosilu počivava na terasi pred sobo, s pogledom na zeleno. Zelene palme, zelena riževa polja, vse naokoli je zeleno... Uživava, na dopustu sva.
Najin blog pa je na račun tega "rahlo" zaspal. Malo zaradi lenobe in možganov na off, malo pa zato, da sva si za silo uredila misli in lahko bolj trezno gledava nazaj, na dogajanje zadnjih nekaj mesecev.
Kot večina že ve, sva december preživela v Sloveniji. To ni bila odločitev za vrnitev in kar tako zaključek potovanja. Bila je spontana odločitev, do katere sva prišla v slabi uri nekega deževnega popoldneva v depresivni hotelski sobi sredi Madurai-ja. V podzavesti pa je zorela že nekaj časa. Tuhtala in premlevala sva, kam naj greva po Indiji. Bila sva že malo utrujena od potovanja, konstantnega menjavanja postelj, vlakov in avtobusov, tudi hrane, pregovarjanj in barantanj... Pogrešala sva domače, prijatelje, svež gorski zrak... Hkrati sem se sama tudi vedno bolj slabo počutila; izgubila sem apetit, konstanto me je bolel želodec. Enostavno sem izgubila voljo do vsega, počutila sem se šibko kot še nikoli. Ranljivo.
Tako sva iskala pravo lokacijo, kjer bi se lahko spočila, napolnila baterije za nadaljno potovanje. Ker čutila in vedela pa sva, da to še ni konec. Od tehtanja med Balijem, Filipini, Tajsko, južno Ameriko sem kar naenkrat prišla na idejo, kaj pa če bi december preživela v krogu družine, prijateljev, pogledala okrašeno Ljubljano in šla na kuhano vino, se povzpela na Šmarno goro in na sprehod po Golovcu. Kaj nama ne bi to najbolj napolnilo baterij? In hop, cez pol ure sva ze imela kupljeno karto. Jaz sem odletela teden dni prej kot Peter, ki je se ostal s svojimi starši v Indiji. In ja, bila je pravilna odločitev. Prvi teden sem imela popoln mir, nisem se brigala, priznam, za nobenega. Sama sebe sem postavila na prvo mesto, sebično kot se sliši a je resnica. Vem, da če ne bom "porihtala" najprej samo sebe, ne bom bila nobenemu v korist. No, pa saj kaj dosti od mene tako ali tako ni bilo. Letala sem po bolnici, od laboratorija do pregledov. Kot se je izkazalo sem se vrnila ravno še pravi čas. Posledice so mi pomagali pozdraviti zdravniki, no in magične tabletke ;) sedaj pa moram sama odpraviti še vzroke. Le tako počasi prihajam k sebi. Dan za dnem poskusam zmanjšati in odpraviti vzroke, ki so me pripeljali tako daleč.
Čez dober teden sem bila že mnogo bolj pri močeh, ravno pravi čas ko se je vrnil še Peter, da sem ga lahko na letališču pričakala z nasmeškom na obrazu :).
V slabih treh tednih sva uspela videti kar nekaj prijateljev in jih uspešno presenetiti :). Kje je šlo tudi malo predaleč, tako presenečenje je bilo skoraj preveč za mojo babico. Praznovala sva vsak dan posebej, se najedla dobrot dobre domače kuhinje, bila vesela da si lahko kaj sama skuhava, pojedla več kot dovolj odličnih slovenskih jabolk, spila kar nekaj šampanjca, obiskala bivše sodelavce, videla prenovljene prostore mariborske urgence ;),pomagala našemu atiju postaviti in okrasiti božično smrekco, praznovala bratrančvih dvajset let, doživela sončni vzhod na Šmarni gori, visoko nad megleno Ljubljano, in še bi lahko naštevala...
Vseeno pa sva vedela, da še ni čas. Ni še pravi čas, da se ustaliva. Še bi potovala, rabiva še nekaj, nekaj kratkega, pravega dopusta. Predvsem nekje na toplem :) In sva nadaljevala, kjer sva končala. Božič sva preživela v Kuali Lumpur, nato pa sva odletela za mesec dni na Bali. Kjer sedaj uživava, hodiva na jogo, počivava, se pogovarjava o Sloveniji, načrtih za prihodnost... To sva sedaj potrebovala.
Postala sva utrujena od potovanja. No niti ne od potovanja samega po sebi. Ne vem , kako naj napišem, bolj od življenja na poti. Še vedno neizmerno uživava v odkrivanju novih krajev, spoznavanju novih ljudi. Dejstvu, da tu pa res ne veš kaj ti prinese naslednji trenutek, naslednji dan, naslednja ura ali celo minuta. Koga boš spoznal danes, kateri nov sadež boš poskusil, kje boš spal, kakšen bo naslednji tempelj, naslednji sončni vzhod in zahod.... Se pa nama je tekom mesecev nabralo vseeno preveč pretresov, in potresov :), tajfunov, bližnjih srečanj z osli in avtomobili, ... In se nabira in nabira in na koncu ne moreš vsega sproti prebaviti. Še sedaj me stisne če se mi nepričakovano zatresejo tla pod nogami. In enkrat je dovolj. Počasi zboliš, fizično ali psihično. In takrat ti tvoja podzavest, tvoje telo pove samo, kaj rabiš. Brez da bi moral o temu kaj razmišljati. Enostavno veš.
Najina napaka je bila, da si že vmes nisva večkrat vzela več časa zase. V smislu pravega dopusta. Tega se nama zdi nisva imela že od Filipinov pred več kot letom dni. In tako si nisva spočila svojih misli, svoje glave.
Preden spet preveč izgubim rdečo nit - Hvaležna sem vsem, ki ste prenašali mojo tečnobo in slabe dni, utrujenost in nezainteresiranost tekom časa v Sloveniji. Ampak nisem mogla. Sedaj počasi prihajam k sebi, nabiram nove moči. S potovanjem, jogo :) , poslušam samo sebe (no, kolikor toliko ;)). Ker sedaj vem, da se bom počasi, ampak počasi lahko vrnila, vendar le v prostor kot tak, nek košček na našem planetu. In da bom sposobna deliti vse izkušnje, ki sem jih dobila v tem času, ko se bo obrnilo skoraj dvaindvajset mesecev potovanja, z vami.
Vzhod nad megleno Ljubljano.
Nekje proti Evropi :-) .
