Kriza ?!? :)

Že dolgo časa nisva nič kaj pisala. Kje sva, kaj počneva, kaj se dogaja v najinih glavah. Potovalna kriza morda :) ?!? Iskreno - malo ja. Občutek imava, kot da nama je glava v zadnjem mesecu "zaspala"; kot da so možgani na off. Mogoče davek potovanja po krajih, kjer pot ni naporna, kjer si lahko vse urediš brez problema, vse imaš na dosegu roke, za nič kaj se ne rabiš pretirano potruditi. Hkrati je bilo vmes nekaj mest, ki sva jih v preteklosti že obiskala. In jih imela v spominu drugačne kot sva jih doživela sedaj. Saj to je logično, samo sva bila nekajkrat malo žalostna; Kambodža je žal primer tega, kaj smo naredili, kam smo jo pripeljali. Korupcije je še več kot je bilo, vsem na očeh (na peturni vožnji se je samo naš mali kombi približno šestkrat ustavil na policijski kontroli, kjer je voznik vsakič policaju stisnil nekaj rielov v dlan. Saj ne dosti, ampak ko pomisliš koliko jih gre tam mimo vsak dan se nabere...). 

Pa niso samo kraji, pot, malo je tudi osebne krize. Nisva našla pravih miselnih izzivov, včasih se ti zdi da dneve zapravljaš, da imaš vse na dosegu roke, si brez skrbi, hkrati pa imaš občutek, da ti življenje polzi med prsti. Ko imaš ves čas na svetu, pa si ga ne vzameš včasih niti 10 min za razmislek o dnevu, ko pozabiš uživati v trenutku, ko se pozabiš pogovarjati (kaj smiselnega, ne o vsakdanjih stvareh).. Veva, marsikdo nama zavida; se mu zdi, da se nimava kaj pritoževati, da živiva svoje sanje. In ja, jih. Samo midva včasih na to pozabiva. Se ubadava z nepomembnimi stvarmi. In veva, kaj sva pustila za seboj, kakšno kvalitetno življenje; zato je na trenutke se toliko bolj težko. 

Po nekaj slabih trenutkih, nesmiselnih dneh, sva sedaj misli malo uredila, razmislila sva kaj pričakujeva, kako naprej. Kaj si želiva, kaj potrebujeva. Ja, pogrešava Slovenijo, življenja kot sva ga imela. Tek po Golovcu, izlet v hribe, svež zrak, domačo hrano. Pogrešava sllužbo. Vsaj malo občutka, da lahko nekomu pomagaš, narediš v dnevu nekaj koristnega.

Morala sva se malo poglobiti vase ;) kaj si še želiva od poti. In kaj je bilo najboljše kar sva oba ugotovila (hvala bogu, oba :) ), da če bi morala jutri domov, da ne bi niti za trenutek obžalovala tega, da sva odšla. Ker veva, da nisva odšla zato, ker bi nekaj iskala, ker bi nama doma kaj manjkalo. Vse imava že v sebi, samo malo globje in iz razdalje sva morala vse videti; manjkala je pač pika ni. Želja po potovanju je bila vedno.

Zdaj sem se že malo preveč oddaljila od bistva; nekaj nepovezanih misli, saj težko opisujem občutke, ki so sedaj v nama. 

Veva, kaj si želiva, kam in kako greva naprej. Zdi se nama prav, da deliva tudi takšne stvari, ki se dogajajo v nama. Da veš, da ni vse vedno tip top in oh in sploh; kako sva lahko srečna da imava to možnost potovanja in masiranja in dobre hrane, da ni položnic ki pridejo vsak mesec, skrbi z ogrevanjem, stroškov za vzdrževanje avtomobila. So pač druge skrbi :).

Pred nadaljevanjem pa naju najprej čaka še nekaj zelo lepega, jaz sem že kar vznemirjena; v soboto namreč priletita moja starša. Za tri tedne, malo potovanja, dopusta, obisk. Po skoraj devetih mesecih se bomo spet videli. Nov izziv za vse štiri. Se nikoli nismo bili tako dolgo in tako veliko skupaj kot bomo sedaj. 

Tako da so trenutno najine glave bolj napolnjene z mislimi o temu, kam bomo šli, kaj bi rada da vidita in doživita. In je kar težko, saj midva vidiva vse pluse in minuse, njima pa bo vse novo :).

Kakorkoli, že več kot teden sva v Chiang Maiu, na severu Tajske, kjer uživava v prijetnih temepraturah preden greva v soparen Bangkok in na letališče s tablico v roki za Mr and Mrs Drame ;).

Malo meditirava, pohajava po templjih, se razvajava z dobro hrano, hodiva po masažah - Peter je med drugim opravil tudi krajši tečaj tajske masaže, tako da upam da čim prej začne vaditi. Nič nama ne manjka.

Srečna sva, zadovoljna.

Kam pa po Tajski pa naj zaenkrat ostane še skrivnost ;).

Nekaj fotk, čeprav nič kaj zanimivega; ker nama je že vse preveč domače priznava, da včasih kar pozabiva na stvari, ki bi bile komu popolnoma nove, odpaljene :). Ja, morava menjati lokacijo, kmalu :). In iti tja, kamor naju najbolj vleče, kamor čutiva da morava iti.

Sončni zahod pri enemu izmed neštetih watov v mestu. 

Wat Chedi Luang. Najbolj znani v mestu.

 Vzela sva si čas in odšla do enega izmed manj obljudenih watov; pot do njega vodi skozi gozd in je označena z nešteto oranžnimi trakovi, ki so jih na drevesa navezali menihi. Res lepa pot, ven iz mesta, skozi gozd... Spominjalo je na jesen na Šmarni :).

Na koncu poti je kar nekaj misli na tleh, drevesih...

 Še kakšna specialiteta z ulice....

 Najin top zajtrk : mango s sladkim sticky rižem, belim in rjavim, pa temni sticky navadni riž, bananin čips, indijski oreščki... ni da ni. In to je le polovica!.

 Suši za 5 Bahtov ( 0,15e recimo).

 Prvič sva poskusila še kokose, ki so v bistvu skuhani. Stare olupijo in jih skuhajo, tako naj bi bila voda bolj sladka in meso bolj mehko. Pa niso nič kaj fajn. Filipinski na daleč zmagajo!

 Dobro kosilo - široki riževi rezanci v sojini omaki, sladko-slani, s tofujem in zelenjavo.

Masaža za 5 eurov :).

Saturday night market.

Mmmm... kokosovi piškoti

Verjetno se mesec dni pogovarjava malo bolj intenzivno o hrani :) - že od Filipinov dalje, saj tako več kot polovico dneva diši iz vseh koncev po sveže pečenem na oglju (sicer je meso ampak vseeno), da se nama v spomin že skoraj preveč pogosto prikrade vonj po domačem pikniku, domači hrani,...

Včeraj popoldan pa je za spremembo zadišalo po nečem drugem. Najprej sva mislila da sva malo čez les, po čemu, ampak se nisva zmotila...

Med vožnjo s kolesom po rdeči peščeni cesti, nekje na podeželju Kambodže, se nama je v nos prikradel vonj po kokosu in piškotih. Saj ločeno še gre, je že dišalo, samo skupaj nama ni peljalo - ampak - ustavila sva se, kjer je najbolj dišalo, in ob strani zagledala prijaznega gospoda, s širokim nasmeškom na ustih, ko sva mu s kretnjami kazala, kako nama diši. Ribal je kokose za moko, midva pa sva pogledala za njegove rame v temen prostor in zagledala kaj - domačo proizvodnjo kokosovih piškotov!!! :) in to iz riževe moke, pečeni pa nikjer drugje kot v pravi zidani krušni peči! 

Niso naju pustili oditi lačna :) še enkrat več se je pokazalo, kako prijazni s(m)o lahko ljudje, in da se še vedno najdejo taki, ki te ne vidijo samo kot vir zaslužka.

 Zelo so iznajdljivi in praktični - polovico kokosove oreha nasloni na sredino tiste narave, ki elegantno ven nastrga kokosovo meso.

 Vse na roke, pri izdelavi sodeluje cela razširjena družina.

 Vzorec naredijo kar z glavnikom.

 Dišalo je v radiju petsto metrov naokoli :) Res so bili taboljši, le poglej kje se pečejo, in pomisli, kako so narejeni; vsi ročno, z občutkom. In ne strojno kot pri nas....

Res lepo popoldne. Doživetje ki te spomni zakaj si odšel na pot :).

Po sedmih mesecih in pol....

..... malo refleksije za nazaj. In čisto praktične stvari iz najinega vsakdana na poti.

Že kar nekaj časa potujeva. Saj življenje samo je potovanje, seveda. Ne rabiš za to letalske karte, ki te odpelje na drug konec sveta, in tam odkrivati resnico o sebi in svetu in iskati samega sebe in se imeti za poduhovljeno bitje ;). Daleč od tega. Odvisno je od vsakega posameznika, kje se najde, kje najde tisto nekaj svojega. Kjerkoli že to je. Midva imava to srečo, da sva odkrila podobno pot, ki naju vodi v isto smer, z manjšimi ovinki in pregradami, ampak jih zaenkrat uspešno premagujeva.

Odločila sva se za nekaj in za tem sva stala. Niti pod razno si nisva predstavljala, kam naju bo to pripeljalo, kaj nama bo to potovanje dalo. In vse, čemur sva se tisti trenutek v očeh marsikoga odpovedala, se nama je že vrnilo nazaj. Ne le enkrat. In če bi sedaj morala domov (Slovenija je in bo vedno najin dom), bi vedela, da je bilo vredno. In to je tisto najbolj pomembno.

Potujeva in živiva hkrati. Tako sva se lotila že na začetku, in ne šele takrat, ko te po dveh mesecih hitenja naokoli vse skuri, kar se nama je zgodilo na zadnjem daljšem potovanju. Enostavno ne moreš menjavati postelje, hrane, ljudi, kulture, vremena, dan za dnem, brez prestanka. Poleg prištej še neprespane noči na letališčih, neudobne vožnje na avtobusih, čakanja tu in tam, pregovarjanja za cene hrane, prevozov. Tiščanja na wc po štirih urah na avtobusu, ko te z vsake strani kdo tišči s komolci, ko je cesta luknjasta, ti pa imaš še težak nahrbtnik v naročju ki ti pritiska dol na mehur... ;) tudi to se zgodi. In potem so tu mali trenutki udobja, ko dobiš svežo brisačo in milo v sobi, ko ti popoln neznanec ponudi gostoljubje in ravna s teboj kot z najboljšim prijateljem. 

Vse moraš vzeti v zakup. Tudi slab dan tvojega sopotnika - seveda se kdaj skregava, brez tega ne gre ;). Hvala bogu skoraj nikoli zaradi resnih stvari. Ponavadi je najbolj kritično ko sva lačna. Takrat sva res tečna. Mislim da jaz malo bolj kot Peter ;). Na žalost priznam, ampak takrat sem se sposobna zdreti na prav vsakega, če ne dobim hitro kaj v usta. Nauk : skoraj vedno imava poleg neke oreščke, suhe banane... Ker ko je kriza je kriza :).

Priznam, tudi precej bolj zahtevna popotnika/turista sva postala. Veliko sva že videla, ogromno tako raznolikega, od pokrajin, ljudi, takih in drugačnih znamenitosti, od vulkanov srednje amerike, neskončnih planot in divjine južne amerike, amazonsko džunglo, Himalajo iz večih zornih kotov,... Ne skačeva več ob vsakemu hello hello, ko ti vpijejo otroci. Jeva ko se ustavi avtobus in ima kosilo šofer (kar sva prejšnjič spet zopet naredila in doživela začudene poglede ostalih turistov na avtobusu ?).  Ker to je edino zihr da bo topel obrok na dolgi vožnji, pa četudi je samo navaden topel riž. Hehe, ampak Daal Bhat n Nepalu zmaga med kosili na poti!
Kilometrina po vseh teh letih potovanj nama je močno olajšala pot. Vendar na račun tega včasih kakšne stvari jemljeva že povsem samoumevne, nisva več prisotna v trenutku.

Imava tudi priložnost videti, doživeti, kaj je turizem prinesel določenemu kraju, njegove pozitivne in negativne posledice. V nekatere krajih sva bila že pred sedmimi leti, spet drugo slišiva od ostalih popotnikov. Trudiva se biti čim bolj ekološko ozaveščena - plastične vrečke nama gredo že pošteno na živce, sedaj še slamice za kokose nosiva s seboj. Poskušava obiskati manj obljudene kraje in tam ostati dlje časa, da res vidiva, kakšno je življenje, s tem pa nekaj prispevava direktno v žep domačinov.

Zato se precej počasi se premikava. Vseeno postaneš utrujen od potovanja. Saj se nama zdi, pa saj sva bila ravno na Filipinih, na morju. Premalo časa :) Zato je tudi Kambodža sedaj prišla ob pravem času, ko je potovanje preprosto, ljudje prijazni, prenočišča dobra in poceni, okusno tropsko sadje, pa tu in tam kaka masaža in je :). Šele tako lahko uživaš v trenutku. In imaš priložnost spoznavati tudi samega sebe, biti sam s svojimi mislimi, imeti nekaj trenutkov na dan zase. Ker 24/7 je naporno. Res ne moreš ničesar skriti, se ne pretvarjati. Ne gre, ni prostora za to...

Preden preveč zaidem, najin tek si zasluži besedo. Tekaške superge vlačiva povsod s seboj, en nov par je uspešno pripotoval iz Slovenije, drugega sva kupila s pritečenimi ringitti v Maleziji. Včasih že 3km po dolgi avtobusni vožnji in tečnobi zaradi iskanja proste sobe pomaga. Včasih je potrebno malo več. Ampak brez njega ne moreva. Skoraj kjerkoli in kadarkoli. Ljubezen do gibanja je premočna, hkrati pa z njegovo pomočjo lažje premagava kak slab dan na poti.

 Nepal. Znova in znova.

 Dr. Kristan Špela in Gela, glavni menih v Chyalsi. Nepal.

Rdeče meniške halje vsak dan zamenja šolska uniforma. Chyalca. Nepal.

 Ta magična Himalaja.

Prijazne kuharice v Chyalsi. Nepal.

 Chyalsa. Nepal.

 Kuharski tečaj. Kathmandu. Nepal.

Boudhanath. Kathmandu.

 Malo lokalnih antioksidantov po napornem dnevu hoje. Ladakh. Indija.

Markha valley. Ladakh. Indija.

 Tushita meditation center. McLeod Ganj. Indija.

  

 Healing disturbing emotions. Tushita.

 Počitek na železniški postaji. Delhi. Indija.

 Ko se vsakič znova vprašava - kaj nama je tega treba?? :). Delhi, Indija.

 Pogovor z lokalnim ribičem. Kochi. Kerala. Indija.

 Dosa. Brez komentarja. Kochi. Kerala. 

 Pletenje kokosovih niti za predpražnik. Kerala. Indija.

Praznovanje abrahama :). Kochi. Kerala.

 Shwedagon Paya. Yangoon. Burma.

 Mrauk U. Burma.

Nasmehi te spremljajo po celi Burmi.

 Bagan. Burma.

 Gibanje. Tek. Meditacija. Življenje.

 Najboljši čaj. Burma.

 Irrawaddy. Burma.

 Hpa An. Burma.

Ven iz mesta. Hpa An. Burma.

Najin dom je drug pri drugem. In v Sloveniji.

Zastonj sladoled, festival v Hpa An-u. Burma.

Tudi to je včasih spalnica. Avtobusna postaja. Yangoon. Burma.

Jutranji tek z razgledom. Petronas twin towers. Kuala Lumpur. Malezija.

 Penang bridge half marathon. Georgetown. Malezija.

 Cvet slovenske urgentne medicine. Georgetown. Malezija.

 Riževe terase. Batad. Filipni.

Notranjost skromne hišice, ki jo je gospa ponosno razkazala. Banaue. Filipini.

 Petelinji boji. Prezgodaj. Filipini.

 Sprostitev. Port Barton. Palawan. Filipini.

Filipinci so po najinem mnenju eni najbolj prijaznih in srčnih ljudi, kar sva jih kadarkoli spoznala na poti.

Pod najino hišico na drevesu. Raj. Port Barton. Filipini.

Toliko bi še napisala, delila z vami. Pa ne znam, ne vem kako.
Kaj nama bo prineslo novo leto, ne veva. Tako kot nihče drug. Želiva si samo čim več lepih trenutkov. In to je to. Da bova srečna.
In to želiva tudi vam.