Roadtrip po Baliju - 1.del

Morje, sonce, plaže, masaže, dobra hrana, tek in plavanje. Bali. Enostaven, zelen, čist in prijazen. Takšen nama je ostal v spominu. To je bil tisti pravi dopust, ki sva ga krepko potrebovala. In zajela sva ga s polno žlico. 

Ponovno daritve na vsakem koraku, Ubud, Bali.

Sončni vzhod med palmami.

Budizem in hinduizem sta na Baliju prisotna z roko v roki, v sicer muslimanski Indoneziji.

Mirna, poceni in udobna namestitev med zelenjem.

Jutranji tek med riževimi polji - neprecenljivo.

Nasi campur - riž z dodatki, tipična in zelo okusna indonezijska jed. 

Razvajala sva se na polno, se dobro naspala, nato pa naju je začelo vleči naokrog. Vreme je neverjetno držalo, vse dni je bilo jasno in sončno, in tudi napoved je obljubljala konstantno lepo vreme. To se splača izkoristit, zato sva se odločila za roadtrip. Podvizala sva se in rentala poceni majhen suzuki (s klimo!) za en teden, 

Najem avta na Baliju je blazno poceni, majhnega dobiš že za 10 EUR na dan. Za primerjavo: taxi od letališča do Ubuda stane 20 EUR za uro in pol vožnje. Logično je, da kamorkoli greš na dnevni izlet daljši od 10 km, greš pač s svojim najetim avtom. Javni prevoz je tukaj zelo ubog, taxiji pa peklensko dragi. No, če voziš motor, je opcija tudi motor, ki stane tretjino avta.

Kakorkoli, v avto sva nabasala ruzake, nekaj kokosov za po poti, ter poln tank goriva. A, pa navigacijo. Brez te ne bi nikoli našla skritih lepot, ki jih ponuja otok.

V 7 dneh sva prevozila skoraj 400 km, se v povprečju vozila slabi dve uri dnevno, preostanek dneva pa sva maksimalno izkoristila za odkrivanje novega kraja. Videla sva jezera, slapove, Budistične in Hinduistične templje, bele in črne plaže, ter plavala z nešteto pisanimi ribami kot v akvariju. Naredila sva krog: Ubud – Manduk – Lovina – Amed – Padangbai – Sanur – Ubud.

Najin roadtrip po Baliju - navigacija prav pride :-)

Prvi dan sva se na poti do Munduka ustavila v hinduističnem templju Pura Ulun Danu Beratan. To je precej popularna znamenitost, saj je tempelj eden najpomembnejših na otoku. Posledično je bila velika tudi množica domačih in tujih turistov, ki smo oblegali lepo urejen kompleks. Del templja stoji v jezeru, kar naj bi omogočalo lep odsev v vodi. Ko pa sva prišla do tja, pa je sledil šok. Gladina jezera se je namreč toliko znižala, da je tempelj na kopnem. Že celo trava raste okrog njega! Žalosten primer velike zamude monsuna to deževno dobo…

Del templja Pura Ulun Danu Beratan je na jezeru, oz. je bil, dokler je bila gladina dovolj visoka.

Znotraj kompleksa je tudi budistična stupa.

Pot sva nadaljevala po starem robu vulkanskega kraterja proti slapovom v okolici Munduka. Pri vsej tej suši pa so se ironično ravno zdaj začeli okoli naju zgrinjati oblaki, megla je postala gosta in iz nje je začelo pršeti. Sklenila sva, da v tem  vremenu nima smisla bluzit okrog slapov, zato sva se lotila iskanja prenočišča.

Munduk je dolga vas, strnjena na edini grebenski cesti. Razgledi na vse strani so veličastni. Po naključju sva zavila v prvi homestay, ki je imel parkirišče in sobo z balkonom ter vrhunskim razgledom. Zadnji trenutek sva se skrila pod streho, preden se je utrgal oblak. Evo ti sušo! Pa vendar se je zvečer pričelo jasniti in to je bil zadnji dež, ki sva ga doživela od takrat.

Pogled na zahod z najinega balkona v Munduku. 

Zjutraj je bilo nebo kristalno jasno, zato sva se podvizala in hitro odpravila do slapov. Prvi slap Air Terjun Munduk je imel celo vstopnino 10.000 rupij, zraven tega pa še dodatnih 5.000 za parkirišče (kar je skupaj še vedno le en euro). Zelena džungla, skozi katero sva se spustila do potoka, ni kazala znakov suše. A slap je bil precej manjši kot običajno, kar se je videlo po izdolbeni skali in strugi. Zaradi zgodnje ure še ni bilo drugih turistov, zato sva nadaljevala do drugega slapu. Ta je bil kak kilometer stran, skozi zelene plantaže kave in banan. Tukaj je bilo precej več vode, lepo kuliso pa je predstavljala zelena okolica. Ni se nama mudilo, zato sva si privoščila kavico v bližnjem Cafeju.

In se prvi jutranji žarki.

Prijeten sprehod med plantažami banan in kave.

Drugi slap.

Svetovno znana kava Kopi Luwak, posebnost Balija.

Kava je obvezna tudi pri daritvah.

Do Lovine naju je čakala le dobra ura vožnje, zato sva imela čas. Veselila sva se že morja, plaže in kopanja. Najin cilj pa ni najbolj izpolnil pričakovanj. Že nastanitev je bila bolj "kavbojska". Ko pa sva se sprehodila 2 minuti do plaže, naju je v morju pričakal pas smeti. Nič kaj vabljivo za kopanje. Popularnih delfinov nama ni bilo za gledat, zato sva se odločila, da že naslednji dan nadaljujeva pot do Ameda. 

Tega bi se morali vedno držat...

Lovina je znana po delfinih.

Glavni pomol, izhodišče za opazovanje delfinov.

Črna vulkanska plaža, na videz lep pogled, a polno smeti v morju.

Zjutraj sva se najprej odpeljala še do bližnjega budističnega templja Brahma Vihara Arama. Nisva imela visokih pričakovanj, a tempelj naju je navdušil. Vse skupaj je zasnovano kot lepo urejen park, z več manjšimi templji, gredicami rož, ribnikom,... Skozi je speljana potka, ki te na koncu pripelje do glavnega templja. Ta na videz močno spominja na tistega v Borobadurju. Že takoj sva začutila dobro energijo kraja in pustila, da naju napolni. Ostala sva dlje, kot sva načrtovala, čeprav je pred nama bil še dolg dan.

Glavni tempelj Brahma Vihara Arama spominja na tistega v Borobudurju.

Polno skritih kotičkov s podobami Bude. 

Celoten kompleks templja je obdan z lepim parkom. 

Čakala naju je vožnja ob obali do Ameda. Na zemljevidu najdaljši odsek najinega roadtripa, dobre tri ure vožnje. Računala sva, da bova lahko vsaj uživala ob pogledih na morje. No, računica se ni izšla. Cesta sicer je ob obali, a toliko stran, da morja ne vidiš. Le na redkih odsekih se je prikazalo, drugače pa je večino razgleda predstavljal promet v koloni na na glavni cesti. 

Amed je skupina več manjših vasi, razpotegnjenih ob obali. Znan je predvsem po potapljanju in snorklanju. Korale naj bi bile le dobrih 20m od celine, v bližini pa je tudi stara ladijska razbitina, ki je pravtako dostopna z obale.

Zaliv v Amedu s koralami, primernimi za snorklanje. 

Našla sva si pravi resort med palmami z bazenom, cena ni bila previsoka (verjetno posledica da ni bil v prvi vrsti ob morju). Odločila sva se, da ostaneva dva dni, saj sva bila precej utrujena od vožnje.
Tudi tukaj so bile smeti v morju, pa vendar v manjšem obsegu, tako da se je za silo dalo skopat. Koral sicer ni bilo videt, a jih tudi nisva pričakovala. Imela sva morje, plažo, razgled na vulkan ter lepo sobo s hladnim pivom na terasi. Kaj bi si sploh lahko še želela?

Zasluženo pivo po napornem dnevu :-)