Že dolgo časa nisva nič kaj pisala. Kje sva, kaj počneva, kaj se dogaja v najinih glavah. Potovalna kriza morda :) ?!? Iskreno - malo ja. Občutek imava, kot da nama je glava v zadnjem mesecu "zaspala"; kot da so možgani na off. Mogoče davek potovanja po krajih, kjer pot ni naporna, kjer si lahko vse urediš brez problema, vse imaš na dosegu roke, za nič kaj se ne rabiš pretirano potruditi. Hkrati je bilo vmes nekaj mest, ki sva jih v preteklosti že obiskala. In jih imela v spominu drugačne kot sva jih doživela sedaj. Saj to je logično, samo sva bila nekajkrat malo žalostna; Kambodža je žal primer tega, kaj smo naredili, kam smo jo pripeljali. Korupcije je še več kot je bilo, vsem na očeh (na peturni vožnji se je samo naš mali kombi približno šestkrat ustavil na policijski kontroli, kjer je voznik vsakič policaju stisnil nekaj rielov v dlan. Saj ne dosti, ampak ko pomisliš koliko jih gre tam mimo vsak dan se nabere...).
Pa niso samo kraji, pot, malo je tudi osebne krize. Nisva našla pravih miselnih izzivov, včasih se ti zdi da dneve zapravljaš, da imaš vse na dosegu roke, si brez skrbi, hkrati pa imaš občutek, da ti življenje polzi med prsti. Ko imaš ves čas na svetu, pa si ga ne vzameš včasih niti 10 min za razmislek o dnevu, ko pozabiš uživati v trenutku, ko se pozabiš pogovarjati (kaj smiselnega, ne o vsakdanjih stvareh).. Veva, marsikdo nama zavida; se mu zdi, da se nimava kaj pritoževati, da živiva svoje sanje. In ja, jih. Samo midva včasih na to pozabiva. Se ubadava z nepomembnimi stvarmi. In veva, kaj sva pustila za seboj, kakšno kvalitetno življenje; zato je na trenutke se toliko bolj težko.
Po nekaj slabih trenutkih, nesmiselnih dneh, sva sedaj misli malo uredila, razmislila sva kaj pričakujeva, kako naprej. Kaj si želiva, kaj potrebujeva. Ja, pogrešava Slovenijo, življenja kot sva ga imela. Tek po Golovcu, izlet v hribe, svež zrak, domačo hrano. Pogrešava sllužbo. Vsaj malo občutka, da lahko nekomu pomagaš, narediš v dnevu nekaj koristnega.
Morala sva se malo poglobiti vase ;) kaj si še želiva od poti. In kaj je bilo najboljše kar sva oba ugotovila (hvala bogu, oba :) ), da če bi morala jutri domov, da ne bi niti za trenutek obžalovala tega, da sva odšla. Ker veva, da nisva odšla zato, ker bi nekaj iskala, ker bi nama doma kaj manjkalo. Vse imava že v sebi, samo malo globje in iz razdalje sva morala vse videti; manjkala je pač pika ni. Želja po potovanju je bila vedno.
Zdaj sem se že malo preveč oddaljila od bistva; nekaj nepovezanih misli, saj težko opisujem občutke, ki so sedaj v nama.
Veva, kaj si želiva, kam in kako greva naprej. Zdi se nama prav, da deliva tudi takšne stvari, ki se dogajajo v nama. Da veš, da ni vse vedno tip top in oh in sploh; kako sva lahko srečna da imava to možnost potovanja in masiranja in dobre hrane, da ni položnic ki pridejo vsak mesec, skrbi z ogrevanjem, stroškov za vzdrževanje avtomobila. So pač druge skrbi :).
Pred nadaljevanjem pa naju najprej čaka še nekaj zelo lepega, jaz sem že kar vznemirjena; v soboto namreč priletita moja starša. Za tri tedne, malo potovanja, dopusta, obisk. Po skoraj devetih mesecih se bomo spet videli. Nov izziv za vse štiri. Se nikoli nismo bili tako dolgo in tako veliko skupaj kot bomo sedaj.
Tako da so trenutno najine glave bolj napolnjene z mislimi o temu, kam bomo šli, kaj bi rada da vidita in doživita. In je kar težko, saj midva vidiva vse pluse in minuse, njima pa bo vse novo :).
Kakorkoli, že več kot teden sva v Chiang Maiu, na severu Tajske, kjer uživava v prijetnih temepraturah preden greva v soparen Bangkok in na letališče s tablico v roki za Mr and Mrs Drame ;).
Malo meditirava, pohajava po templjih, se razvajava z dobro hrano, hodiva po masažah - Peter je med drugim opravil tudi krajši tečaj tajske masaže, tako da upam da čim prej začne vaditi. Nič nama ne manjka.
Srečna sva, zadovoljna.
Kam pa po Tajski pa naj zaenkrat ostane še skrivnost ;).
Nekaj fotk, čeprav nič kaj zanimivega; ker nama je že vse preveč domače priznava, da včasih kar pozabiva na stvari, ki bi bile komu popolnoma nove, odpaljene :). Ja, morava menjati lokacijo, kmalu :). In iti tja, kamor naju najbolj vleče, kamor čutiva da morava iti.
Sončni zahod pri enemu izmed neštetih watov v mestu.
Wat Chedi Luang. Najbolj znani v mestu.
Vzela sva si čas in odšla do enega izmed manj obljudenih watov; pot do njega vodi skozi gozd in je označena z nešteto oranžnimi trakovi, ki so jih na drevesa navezali menihi. Res lepa pot, ven iz mesta, skozi gozd... Spominjalo je na jesen na Šmarni :).
Na koncu poti je kar nekaj misli na tleh, drevesih...
Še kakšna specialiteta z ulice....
Najin top zajtrk : mango s sladkim sticky rižem, belim in rjavim, pa temni sticky navadni riž, bananin čips, indijski oreščki... ni da ni. In to je le polovica!.
Suši za 5 Bahtov ( 0,15e recimo).
Prvič sva poskusila še kokose, ki so v bistvu skuhani. Stare olupijo in jih skuhajo, tako naj bi bila voda bolj sladka in meso bolj mehko. Pa niso nič kaj fajn. Filipinski na daleč zmagajo!
Dobro kosilo - široki riževi rezanci v sojini omaki, sladko-slani, s tofujem in zelenjavo.
Masaža za 5 eurov :).
Saturday night market.
