Zadnji meseci so bili kar naporni.. Po vrnitvi se nama je vse začelo odvijati kot na vrtiljaku. Zadnji mesec pa sva morda spet malček bolj zadihala.
Pred slabim mesecem sva šla na krajši izlet v Budimpešto. Imela sva željo, da bi vsaj enkrat odtekla maraton v eni izmed evropskih (Svetovnih) prestolnic - poleg Ljubljane seveda :) nekje kjer se ne zgodi, da bi v drugem krogu tekel skoraj sam.
Odločitev za Budimpešto je padla spontano; prijave so bile še odprte, do tja ni daleč, združila sva prijetno s koristnim, hitro plačala prijavnino ter si zrihtala dopust.
Ogledala sva si mesto (hvala bogu sva imela s seboj kolesa, ker za hodit bi bilo kar malo preveč) z njegovimi glavnimi znamenitostmi, se peljala s tramvajem (ker je spustila guma na kolesu), gledala sončni zahod na Donavi, dobila občutek da Madžari res ne jejo drugega kot meso :) in se razvajala z lepimi razgledi in dobri kavi (taki ravno za naju, bio s sojinimi mlekom :))
In seveda odtekla maraton.
Bilo je super, kljub temu da sva oba imela manjšo krizo; naučila sva se nekaj novega : naslednjič morava najprej odteči maraton in nato pohajati po mestu :) - so naju že okoli 15km oba začele boleti noge,potem pa je začelo nažigati sonce, dolgi ovinki maratona so se vlekli kot kača (tudi 6km skupaj); ko kar nisi in nisi obrnil; parlament in vse mostove sva videla iz vseh možnih zornih kotov.
So pa ravno zaradi zavite proge ob poti ves čas stali navijači, glasno spodbujali, polno različnih glasbenikov je bilo; hkrati je potekal tudi štafetni tek : 4x po pr. 10 km - tako je bila proga res celi čas polna tekačev.
Zadnji trije km so se res vlekli, nato pa sva le pritekla skozi cilj in se odpravila na zasluženo kosilo.
Lep izlet in še lepši tek - morava ponoviti :)
Čez dva tedna pa sva se udeležila še maratona v Ljubljani. Tega pa res ne gre izpustiti :) Dan prej sva šla dvignit startne številke, zapravila nekaj denarja na sejmu, hkrati pa sva imela tudi srečo, da sva ravno ujela kratko predavanje Dušana Mravljeta. Svaka mu čast al kako se že reče :) Res je Tekač z veliko začetnico, z dušo, srcem, s celim telesom.
V nedeljo zjutraj sva počasi odkolesarila proti mestu, se ustavila pri Vodnjaku na kavici in prelistala še zadnjo izdajo Poleta (namenjana skoraj izključno maratonu), z užitkom zmazala še par kokosovih kroglic in se podala do garderobe. Malo naju je zeblo, pihalo je, tako da sva se ogrela z malo teka. Vzdušje je bilo super, v štartni coni sva že komaj čakala na začetek.
Navijanja ob progi polno, cel krog; pred dvema letoma ni bilo tako. Prvi krog je minil kar hitro, vmes sva srečala še nekaj znanih obrazov, in v drugi krog sva se podala brez težav. na začetku Tržaške naju je čakal ati (ki pa je tako dolgo vrtel v rokah fotoaparat da sva mu ušla ;) ), z enakomernim ritmom sva nadaljevala naprej.
Tam nekje pri 25 km sem začutila, da mi je nekaj obležalo v želodcu, nič več mi ni pasalo, ni se premaknilo ne dol ne go. Sem si rekla da bo že minilo, kilometri so šli naprej, mene pa je vedno bolj tiščalo. Najslabše je bilo to, da nisem imela volje več ničesar dati vase, ne pijače na hrane. Vse se mi jezačelo dvigovati navzgor, hkrati pa sem se trudila enakomerno teči naprej. Še sedaj mi ni jasno, kaj je šlo narobe. Zadnjih 10 km je bila prava muka, res sem hvaležna glavi in telesu, da sem zmogla vse skupaj. Kljub temu da sem se mogla še zadnjič ustaviti 300 m pred ciljem na dixiju (varnostnik je bil kar malo zaprepaden kako se lahko sedaj ustavim) sva skozi cilj vseeno pritekla nasmejana. Še nastavila sva se najinemu najbolj zvestemu navijaču in potpežljivo počakala, da mu je uspela fotka :)
Vsak odtečen maraton nama prinese neko novo spoznanje.
Sedaj pa počitek pred Sladkih 6 :)
Pred slabim mesecem sva šla na krajši izlet v Budimpešto. Imela sva željo, da bi vsaj enkrat odtekla maraton v eni izmed evropskih (Svetovnih) prestolnic - poleg Ljubljane seveda :) nekje kjer se ne zgodi, da bi v drugem krogu tekel skoraj sam.
Odločitev za Budimpešto je padla spontano; prijave so bile še odprte, do tja ni daleč, združila sva prijetno s koristnim, hitro plačala prijavnino ter si zrihtala dopust.
Ogledala sva si mesto (hvala bogu sva imela s seboj kolesa, ker za hodit bi bilo kar malo preveč) z njegovimi glavnimi znamenitostmi, se peljala s tramvajem (ker je spustila guma na kolesu), gledala sončni zahod na Donavi, dobila občutek da Madžari res ne jejo drugega kot meso :) in se razvajala z lepimi razgledi in dobri kavi (taki ravno za naju, bio s sojinimi mlekom :))
In seveda odtekla maraton.
Bilo je super, kljub temu da sva oba imela manjšo krizo; naučila sva se nekaj novega : naslednjič morava najprej odteči maraton in nato pohajati po mestu :) - so naju že okoli 15km oba začele boleti noge,potem pa je začelo nažigati sonce, dolgi ovinki maratona so se vlekli kot kača (tudi 6km skupaj); ko kar nisi in nisi obrnil; parlament in vse mostove sva videla iz vseh možnih zornih kotov.
So pa ravno zaradi zavite proge ob poti ves čas stali navijači, glasno spodbujali, polno različnih glasbenikov je bilo; hkrati je potekal tudi štafetni tek : 4x po pr. 10 km - tako je bila proga res celi čas polna tekačev.
Zadnji trije km so se res vlekli, nato pa sva le pritekla skozi cilj in se odpravila na zasluženo kosilo.
Lep izlet in še lepši tek - morava ponoviti :)
Čez dva tedna pa sva se udeležila še maratona v Ljubljani. Tega pa res ne gre izpustiti :) Dan prej sva šla dvignit startne številke, zapravila nekaj denarja na sejmu, hkrati pa sva imela tudi srečo, da sva ravno ujela kratko predavanje Dušana Mravljeta. Svaka mu čast al kako se že reče :) Res je Tekač z veliko začetnico, z dušo, srcem, s celim telesom.
V nedeljo zjutraj sva počasi odkolesarila proti mestu, se ustavila pri Vodnjaku na kavici in prelistala še zadnjo izdajo Poleta (namenjana skoraj izključno maratonu), z užitkom zmazala še par kokosovih kroglic in se podala do garderobe. Malo naju je zeblo, pihalo je, tako da sva se ogrela z malo teka. Vzdušje je bilo super, v štartni coni sva že komaj čakala na začetek.
Navijanja ob progi polno, cel krog; pred dvema letoma ni bilo tako. Prvi krog je minil kar hitro, vmes sva srečala še nekaj znanih obrazov, in v drugi krog sva se podala brez težav. na začetku Tržaške naju je čakal ati (ki pa je tako dolgo vrtel v rokah fotoaparat da sva mu ušla ;) ), z enakomernim ritmom sva nadaljevala naprej.
Tam nekje pri 25 km sem začutila, da mi je nekaj obležalo v želodcu, nič več mi ni pasalo, ni se premaknilo ne dol ne go. Sem si rekla da bo že minilo, kilometri so šli naprej, mene pa je vedno bolj tiščalo. Najslabše je bilo to, da nisem imela volje več ničesar dati vase, ne pijače na hrane. Vse se mi jezačelo dvigovati navzgor, hkrati pa sem se trudila enakomerno teči naprej. Še sedaj mi ni jasno, kaj je šlo narobe. Zadnjih 10 km je bila prava muka, res sem hvaležna glavi in telesu, da sem zmogla vse skupaj. Kljub temu da sem se mogla še zadnjič ustaviti 300 m pred ciljem na dixiju (varnostnik je bil kar malo zaprepaden kako se lahko sedaj ustavim) sva skozi cilj vseeno pritekla nasmejana. Še nastavila sva se najinemu najbolj zvestemu navijaču in potpežljivo počakala, da mu je uspela fotka :)
Vsak odtečen maraton nama prinese neko novo spoznanje.
Sedaj pa počitek pred Sladkih 6 :)
