Iz Kolkate sva odletela v Kuala Lumpur, prestolnico Malezije. Tri urni let naju je prestavil v popolnoma drug svet – v t.i. Švico JV Azije.
Skoraj sva doživela kulturni šok, na malo drugačen način - v nebo se dvigajo nebotičniki, ceste so urejene, brez kravjih drekov povsod, semaforji laufajo, ulice čiste, ljudje nasmejani, prijazni.
Naenkrat je bilo mnogo preveč vsega. Trgovine na vsakem vogalu, restavracije od McDonaldsa do KFC, Burger Kinga, veleblagovnice,.. Urejen svet. Takšna razlika po Indiji, da sva si zapletla življenje zaradi odločitve, kateri jogurt izmed dveh naj si izbereva. Smešno slišati, ampak je resnica, tolko še nisva komplicirala :).
Dataran Merdeka - trg samostojnosti -
kolonialno srce KL, kjer so leta 1957 razglasili neodvisnost.
Maleziji pravijo tudi Azija v malem. Močno se prepleta vpliv Kitajske, Indije, same Malezije, Tajske... Je res prava mešanica vsega skupaj, kar se kaže ne samo na potezah obrazov njenih prebivalcev, pač pa tudi v načinu življenja, prehranjevalnih navadah, obnašanju (kjer so Indijci daleč spredaj spet po ne-vzgojenosti :) ) in odprtosti do drugih ljudi, vere in narodnosti.
Okoliši v KL se imenujejo Little India, Chinatown,....
Je res prava svetovna prestolnica, kot se šika. Nama je potegnila. Ko se ozreš naokoli se prepletajo se indijske restavracije, moderni nakupovalni centri, kitajski templji pomešani z malo budizma, mošeje, prodajalci sadja na ulicah, fast-food na njihov in ameriški način, banke in nebotičniki, vse v lepih linijah, arhitektura zelo zanimiva, mehka ali kako naj opiševa.
Glavna mošeja.
Eden izmed mnogih kitajskih templjev.
Pogled na glavno ulico Chinatowna.
Glavna atrakcija pa sta seveda Petronas twin towers – visoka 452m, zgrajena 1997, sta do leta 2004 veljala za najvišjo zgradbo na svetu. Ogledala sva si jih podnevi in ponoči, osvetljene z lučkami, in res sta videti zelo kul.
Pri večini sva naletela na pristno, iskreno prijaznost. Na trenutke imaš občutek, kot da si se vrnil k starim prijateljem. Sprejeli so naju z nasmehom, od naključnega mimoidočega, ki ga skrbi da si se izgubil, do prijazne prodajalke v knjigarni, ki se te spomni po dveh dneh in zjutraj na drugem koncu mesta, uslužbenci v trgovini,...
Res je užitek, ko si tudi sam sproščen, ko veš, da nima nihče nobenih skritih motivov za prijaznost. Paše spet videti nasmejane ljudi okoli sebe, in ne več (toliko) črnogledih in vprašujočih indijskih pogledov.
Tipično malezijsko kosilo - malayan mixed fried rice stall : na krožnik/za sabo dobiš riž, zraven si naložiš različne karije in na koncu plačaš glede na to, koliko vzameš. Izbira je ponavadi velika, predvsem pa je veliko veliko mesa (razen svinjine), morskih jedi (rakci, lignji, ribe), žal pa je pogosto zelo mastno.
Jutranja kavica iz trgovine - edina nesladkana in še za najin žep. Tipična malezijska kava ima namreč veliko sladkorja + kondenzirano mleko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar