Mysore smo pustili za seboj in se odpeljali proti Madurai-u, v notranjost Tamil Nadu-ja. Madurai naj bi bil eno najstarejših neprekinjeno naseljenih mest na svetu (!), bolj kot po tem pa je znan po svojih templjih.
In to je glavni razlog, da smo se v njem ustavili tudi mi. In bilo je vredno, Shree Meenakshi tempelj.
V samem templju je prepovedano slikati s fotoaparatom (pustimo ob strani dejstvo da sem ne spadajo telefoni, katere imajo Indijci tako dobre, boljse kot marikateri foto....), ulice naokoli pa niso bogve kaj. Pač indijske, umazane, s kravami, prometom, dreki, tuktuki...
Je pa tempelj vreden ogleda! Ogromen, aktiven, s kar petimi vhodi, izgubljas v njem se lahko ure in ure, med mogočnimi stebri, dvoranami, muzeju... Velik del je sicer ne-hindujcem nedostopen, a vseeno, ostane dovolj ostalega.
Res, nama je bil zelo všeč. Posedala sva pod stebri in srkala vase ogromno energije, ki jo nudi okolje.
Po Madurai-u pa smo se odpeljali na skrajni jug Indije. Bolj južno ne gre :). Kanyakumari - Cape Comorin.
Malo mesto na stičišču Indijskega oceana, arabskega morja in bengalskega zaliva. Indijsko seveda :). Piši in riši, z veliko začetnico.
Lahko se odpelješ s trajektom do malega otoka malo stran od obale; nepregledna množica indijskih nedeljskih turistov nas je odvrnila od te ideje :).
Vseeno pa smo se sprehodili ob obali, uživali v bližini morja, še bolj pa se mi zdi da v slikih, ki smo si jo ustvarili v glavi - kje na zemljevidu Indije oz sveta se v tem trenutku nahajamo :). To pa je poseben občutek.
Na skrajnem jugu indijske podceline.
Vzhod.
Jutranji prodajalec chaiia.
Slabih 100 metrov zračne linije od hotela je stala prelepa katedrala. Ki pa je na žalost s svojim ozvočenjem delala konkurenco mošejam po mestu. Od štirih zjutraj dalje...
Dnevi so bežali med premikanjem in komaj smo že čakali Keralo in Kochi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar