Potovanje, prilagajanje

Lahko napišem niz dejstev, stvari ki so se nam zgodile odkar sta prišla na obisk moja starša. Skupaj smo se odločili, da namesto Tajske obiščemo Kambodžo, si ogledamo Angkor Wat, Phnom Penh, malo podeželja in kratek skok na morje. Za naju kot tako nič novega, za moja dva preskok v nek paralelni svet. Ne moreva si predstavljati, kakšen kulturni šok sta doživela, v kaj sta bila vržena, kaj doživljata. To je tista sladkost, vznemirjenje, tvoj prvič... To jima zavidava. Ne samo prvi okus Azije, tudi dejstvo da se že tako dolgo nismo videli, močno vpliva na njuno trenutno doživljanje sveta.

S svojimi izkušnjami se ju trudiva obvarovati pred nepotrebnimi problemi, stvarm,i ki so za naju vsakdanje in jih z veseljem opraviva tudi za njiju.

Sama dva bosta veliko bolje opisala stvari, dogodivščine.

Jaz pa lahko pišem samo o svojem trenutnem doživljanju sveta, svojih staršev, občutenju Petra, o spremembah ki se dogajajo v naju, o načinu razmišljanja.... Kar naenkrat sva bila v bistvu tudi midva vrževa v svet, utrip življenja, ki sva ga za nekaj časa hote zamenjala za druge stvari, ki so za naju bolj pomembne.

Morda bodo misli nepovezane, moram se navaditi še enkrat vse prebrati preden objaviva.

Mogoče malo preveč osebno, a vseeno. Na trenutke se mi zdi kot da bi trčila dva svetova skupaj, kot da smo v razmišljanju svetlobna leta narazen. Na določene stvari imamo tako različen pogled kot da ne bi bili iz iste družine :). To je hkrati čar, izziv za vse, nekaj kar nas žene naprej, kar mene žene naprej, da bi njima dala čim več, kar sem se sama naučila tekom poti, potovanja, življenja. Čeprav vem, da je za njiju sedaj zelo težko; zdi se mi da ju je strah osebe, v katero sem odrasla, strah mojih besed, odkritosti, resnice? Kot da ne najdeta več skupnega jezika z menoj, s Petrom, z nama. Sicer pa je tudi res, kdo pri zdravi pameti gre s svojim možem in starši pri tridesetih na počitnice za tri tedne ;).

Ogromno je dobrih trenutkov, veliko več kot slabih. Pogovarjamo se toliko kot še nikoli, čeprav nista navajena. (Danes sta šla sama na izlet in si po moje kar oddahnila, da me ne bosta poslušala cel dan). Mama je rekla da se počuti kot na analizi. Pa to sploh ni moj namen. Rada bi jima samo pomagala. Zato se nikoli ne sekiram dlje kot pet minut, če vidim da jima kaj ne paše. Ker kar je pomembno za tem je moja motivacija. Ta pa je čista. Dobra. Vredno je vseh naporov.

Želim si samo, da bosta čez nekaj časa, ko bosta prišla domov, malo razmislila o stvareh, razumela. Razumela kaj sva jima hotela dati s temi počitnicami. Ne le odklopa, pač pa morda nekaj več. Nekaj, da bosta lažje razumela naju, najin svet. Da bosta postala bolj potrpežljiva drug do drugega, do ostalih; ceniti drobne stvari, nasmešek neznanca, dišeči domači kruh ;).

Ogromno je prilagajanja  s strani vseh štirih. Nihče si ni mogel predstavljati, v kaj se je podal. Midva še nekako, ona dva pa ne. Hehe, dvomim da bi se še enkrat odločila za to, če bi vedela kaj ju čaka ;).

Ravno zato je to neprecenljiva izkušnja za vse, za življenje. In dober test za naju. Da se trenutno še ne želiva vrniti v okolje, ki sva ga pustila za nekaj časa za seboj. Preveč je še stvari ki naju čaka, ki jih želiva "spucati" pri samih sebi, med seboj, preden bova spet pripravljena nazaj.

Na koncu lahko samo še napišem, kako neizmerno hvaležna sem za svojega moža, ki mi stoji ob strani, ki je moja skala, drugače bi se že zlomila, izčrpala. Ta izkušnja je naju povezala na nek čisto nov način; hkrati prinesla malo svežine v najin vsakdan, v najin odnos.

In hvaležna sem, da imam starše, ki so se za ta dopust morali vseeno marsičemu odpovedati. Ko se res nista zavedala v kaj bosta pada. In vsaka jima čast, dobro vozita! :).

Kot sem rekla, na koncu je vse v ravnovesju. Razmišljam za štiri ko prej sploh nisem. Vse se poklapa. Vse je z razlogom :).