Za božično darilo sva si letos kar sama podarila nekaj posebnega. Danes zjutraj sva namreč odtekla pol maraton v Chiang Mai-u. Približno mesec in pol nazaj sva po naključju naletela nanj, se prijavila in ga danes tudi pretekla.
In morava priznati, res sva ponosna drug na drugega. Da bova po skoraj sedmih mesecih poti bila sposobna tako z lahkoto preteči malo daljšo razdaljo res nisva pričakovala.
V Chiang Mai sva po nočni vožnji z busom (kjer sva se zaradi klime prehladila) prišla pred tremi dnevi. Mesto leži na severu Tajske, kjer je podnebje bolj ugodno, ni vlage, zjutraj okoli 15 stopinj, čez dan 30. Super razmere za dober tek. Dva dni nazaj sva šla dvignit štartne številke; kljub začetni neorganiziranosti in zmedenosti so se Tajci hitro ulovili in vse je potekalo brez težav, sploh če veš, da je vse skupaj mestna prireditev, za katero stojijo entuziastični organizatorji in velik kup prostovoljcev. Organizirali so maraton, pol maraton, 10 in 3-km tek.
Na njihovem mini-tekaškem sejmu sva se še opremila- kupila sva si pajkice za tečt, Nike blago z napako, ampak za 12 eurov, super biznis :).
Včeraj pa je vznemirjenje počasi začelo naraščati, zvečer je bila na vrsti uvodna ceremonija z nagovorm župana in pa večerja za tekače. Pred mizami s hrano je kar hitro nastala vrsta, ampak večerja je bila pa dobra - riž seveda, zraven pa buffet z različnimi prilogami, tudi sladkimi.
Danes zjutraj je ura zvonila ob 3:10 - štart je bil ob 5h uri zjutraj. Malo nečloveško, ampak nisva imela večjih problemov, maratonci so štartali ob 4ih.. Pojedla sva malo papajo, čokoladno ploščico in čaj, nekako prebavila vse skupaj in odšla najprej ven pogledat štart maratoncev - so tekli ravno mimo hotela - potem pa še sama odšla na štart. Hvala bogu sva spala le 10 min peš stran :) Še obvezen obisk stranišča in že smo štartali. Ni nas bilo kaj dosti. Bila je še trda tema, temperatura in zrak pa super. Počasi so minevali kilometri, kolona se je hitro razpotegnila, v teku sva uživala, se vmes lahko malo nasmejala in pogovarjala.
Prvič sva tekla na mednarodni prireditvi in res je bilo zanimivo opazovati ostale tekače tekom cele prireditve. Vzhodnjaki so res vzdržljivi, nasmejani, občutek imaš da jim na celem telesu kar piše, da imajo po večini veliko boljšo kvaliteto življenja kot mi, da si znajo vzeti čas zase, za šport, za zdravo življenje.
Kilometri so hitro minevali, na 13,5 smo obrnili okoli nazaj proti cilju. Zadnji del poti pa se nama je začeli vleči; nekako ni hotelo biti konca, v stegnih se je začela nabirati mlečna kislina, saj že dolgo nisva odtekla nič kaj daljšega. Jaz bi prisegla da je bila proga daljša za pr. 2 km; ravno 10 min je bilo preveč... Tko so malo čudno speljali in označili, iskreno nama ne gre v glavo, da bi za zadnjih 7 km porabila skoraj tolko kot prej za 10... Pa nič hudega; zunaj se je začelo daniti, zavili smo skozi obzidje v center mesta, še malo in skupaj sva nasmejana pritekla v cilj. Ura se je ustavila pri okroglih 2:00:00. Toliko kot sva si želela; najslabše do sedaj ampak še vedno z užitkom. Jaz sem bila celo prva v svoji kategoriji (29 in mlajše), kar me je zelo presenetilo - čas za to je zelo slab.
Dobila sva medaljo, odhitela sva pod tuš in na zajtrk, potem pa nazaj na podelitev. Dobila sem ogromen pokal, še dobro da greva domov, drgač ga ne bi vlačila s seboj.
Privoščila sva si tudi sproščujočo masažo nog, uspelo nama je da sva zadela res dobre maserke :).
Popoldan sva še enkrat pogledala plan proge in ugotovila, da so nam dejansko podaljšali tek za pr. 1,5 km, in tega verjetno ni noben opazil.
Ko sedaj zvečer potegneva črto in gledava nazaj, lahko rečeva, res je bil dobro organizirano vse, pogrešala sva morda le malo lučk in božičnega vzdušja, glede na to da so vse skupaj oglaševali kot božični maraton.
Sama pa sem bila najbolj sem bila vesela pogleda v očeh mojega moža, ko sva skupaj pritekla skozi cilj in pa ko sem stopila po pokal na oder; res je bil ponosen name. In jaz nanj, na oba skupaj.
Tek nama pomeni ogromno; že preden sva odšla, vmes na poti pa naju je velikokrat ven potegnil, ko sva imela že vsega dovolj. Tekla sva v gorah in ob morju, v puščavah in v džungli, po betonu v prometnem kaosu in po samotnih prašnih poteh. Tekla sva v vročini in soncu, v vetru in mrazu, v neznosni vlagi, podnevi in ponoči. Tekla sva na severni in južni polobli, kot tudi na vzhodni in zahodni; od 0 do 4000 metrov nad morjem, v desetih državah, na treh kontinentih. V skoraj 7 mesecih potovanja sva pretekla preko 700 km in skupaj "uničila" 4 pare superg.
Najina pot se počasi zaključuje, in današnji tek je bil le pika na i celotni poti. Izredno srečna in zadovoljna z božičnim darilom se bova jutri zbudila v novo jutro in vam želiva, da boste tudi vsi vi preživeli prijeten božič v toplem družinskem vzdušju.
p.s.: komaj čakava, da greva spet tečt :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar